Jedro

Spričo vseh okoliščin, v katerih je prišlo do poškodovanja S.K., revizijsko sodišče šteje, da toženčev delež odgovornosti v višini 50% ni bil previsoko ocenjen. Sodišči sta presojali utemeljenost regresnega zahtevka tožeče stranke tudi po višini. Zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove smrti, ki jih je tožeča stranka izplačala staršema umrlega poškodovanca J.K. in J.K. (po odbitku 50%) tudi po mnenju revizijskega sodišča ustrezata pravični denarni odškodnini po 201. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tudi pri ostalih izplačilih tožeče stranke za gmotno škodo revizijsko sodišče nima pomislekov proti oceni sodišč, da niso previsoka, upoštevajoč pri tem podatke, ki jih je imela na razpolago tožeča stranka ob izplačilu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožeči stranki znesek 287.117,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1992 dalje do plačila. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da v regresnem sporu med strankama ni mogoče enostavno povzemati podatkov kazenskega spisa, ampak bi jih bilo potrebno posebej oceniti. Sodišči sta tudi nepravilno sprejeli oceno tožeče stranke o toženčevem deležu odgovornosti. Kljub toženčevim ugovorom se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja duševnih bolečin poškodovančevih staršev in s potrebnostjo stroškov za postavitev nagrobnega spomenika in ureditev groba. Končno še navaja, da je prisojeni znesek za toženca zelo visok, saj je brez redne zaposlitve, preživljati pa mora družino z dvema otrokoma.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Toženec v reviziji ni določno pojasnil, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Iz obrazložitve izhaja, da ugovarja dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje glede temelja toženčeve odgovornosti in višine nastale škode. S temi ugovori se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker po 3. odst. 385. čl. ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Isto velja za revizijske novote o toženčevih slabih premoženjskih razmerah. Po 387. čl. ZPP smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa je bilo pri odločanju o tožbenem zahtevku tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Toženec se je dne 28.7.1989 v nočnem času skupaj s S.K. in M.J. peljal v svojem nezavarovanem vozilu tako, da je sam upravljal krmilo in prestavljal, S.K. pa je stal na zadnji steni vozila in med vožnjo dodajal plin. S.K. je med vožnjo padel po vozišču in nekaj dni pozneje zaradi poškodb umrl. Toženec je bil zaradi svojega ravnanja v kazenskem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti. Spričo vseh okoliščin, v katerih je prišlo do poškodovanja S.K., revizijsko sodišče šteje, da toženčev delež odgovornosti v višini 50% ni bil previsoko ocenjen. Sodišči sta presojali utemeljenost regresnega zahtevka tožeče stranke tudi po višini. Zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove smrti, ki jih je tožeča stranka izplačala staršema umrlega poškodovanca J.K. in J.K. (po odbitku 50%) tudi po mnenju revizijskega sodišča ustrezata pravični denarni odškodnini po 201. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tudi pri ostalih izplačilih tožeče stranke za gmotno škodo revizijsko sodišče nima pomislekov proti oceni sodišč, da niso previsoka, upoštevajoč pri tem podatke, ki jih je imela na razpolago tožeča stranka ob izplačilu. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).