Jedro

Župnik, ki je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke, je tožencu osebno posodil najprej svoj denar, ki ga je imel privarčevanega, nato pa je tožencu posodil denar v lasti tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati 25.330,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.542,90 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje.

2. Toženec v laični pritožbi navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker je sodišču prve stopnje poslal odgovor na tožbo, ki se mora nahajati na sodišču. Toženec z Ž. ni imel kontakta, kar dokazujejo potrdila, iz katerih izhaja, da si je denar sposodil od F. Navedeno dejstvo izhaja tudi iz kazenske zadeve II Kpr 775/2014-11, v kateri je F. potrdil, da mu je on osebno posodil denar in ne tožeča stranka.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec zatrjuje, da je sodišču prve stopnje poslal odgovor na tožbo, v ta namen pa ni predložil nobenega dokaza, da je vlogo poslal sodišču prve stopnje, ne navaja pa tudi, da je odgovor na tožbo vložil pravočasno, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni dokazal, da je odgovoril na tožbo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ker so bile izkazane vse predpostavke iz 318. člena ZPP in da ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pri zamudni sobi se šteje, da toženec priznava dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Iz tožbenih navedb izhaja, da je v ... služboval župnik F., ki je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je tožencu osebno posodil najprej svoj denar, ki ga je imel privarčevanega, nato pa je tožencu posodil denar v lasti tožeče stranke. H. F. je tožencu posodil 88.050,00 EUR, kot zakoniti zastopnik tožeče stranke pa je tožencu posodil 25.330,00 EUR. Tožeča stranka še navaja, da je ob vsaki izročitvi posameznega zneska zakoniti zastopnik tožene stranke F. na listek napisal datum izročitve, višino zneska ter skupni znesek posojenega denarja. Toženec je prejem posameznega zneska potrdil s svojim podpisom pod zneskom, ki mu ga je izročila tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik. Navedene trditve potrjuje tudi listinska dokumentacija v spisu, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki iz naslova posojilne pogodbe plačati znesek v višini 25.330,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v tožbi in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, tožencu je bila tožba vročena v odgovor, odgovora na tožbo pa toženec ni vložil, zato so bile izkazane zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo, posebej glede na vsebino pritožbe (in tudi vsebino odgovora na pritožbo), ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.