Jedro

V pravdnem postopku se lahko dokazuje, da oseba, na katero se glasi prometno dovoljenje, ni dejanski lastnik.

Zahteva za plačilo opomina pred tožbo ni utemeljena, saj ne gre niti za strošek, ki je nastal med postopkom, prav tako pa ne gre za strošek, ki je nastal zaradi postopka in bi bil za postopek nujno potreben.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka) ter plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.347,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka) ter odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče upoštevalo le izpoved tožnika in priče S., medtem ko je izpovedbama toženca in priče H. sledilo le v tistih delih, ki so omogočali zavrnilno sodbo (pravilno ugoditev zahtevku). Priča S. je prijatelj in „poslovni sodelavec“ tožnika, zaradi česar ima priča interes, da v pravdi zmaga tožnik. Priča ni prepričala, da se s tožnikom pred obravnavo ni pogovarjala. Priča H. je jasno izpovedala, da sta s tožnikom (pravilno tožencem) sodelovala, pri čemer je jasno razvidno, da je bil tožnik (pravilno toženec) posrednik pri prodaji avtomobilov, povedala je tudi, da je bil račun št. 102/09 z dne 16. 06 2009 pomotoma izdan na tožnika (pravilno toženca) in kasneje storniran ter pravilno izdan na I. H.. Sodišče dokazov, ki bi to izpoved potrdili, ni izvedlo, prav tako pa ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo, oziroma je dokazne predloge glede pristnosti komisijske pogodbe zavrnilo s pojasnilom, da je o tem izpovedal H., ki je potrdil pristnost podpisa, česar pa toženec sploh ni želel dokazovati s predlaganimi dokazi. Predlagal je, da se opravijo poizvedbe glede pristnosti računa št. 102/99 (pravilno 102/09), saj je H. izpovedal, da se je pravi račun glasil na I. H. in ne na toženca. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je H. izpovedal, da je avto kupil od toženca. H. je izpovedal le kako je do avta prišel, nikakor pa ni zatrdil, da ga je kupil od toženca. Splošno znano je, da je posrednik pri prodaji avtomobila uredi vse potrebno v zvezi s prepisom avta. Da je H. avto plačal tožencu, še ne pomeni, da je bil toženec dejanski prodajalec in ne posrednik. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, da je formalna lastnica avtomobila A. M., mati tožnika, kar pomeni, da tožnik formalno niti ni mogel biti stranka pogodbe, četudi je bila ta samo navidezna. Dejstvo, da lastnica avtomobila ni bila seznanjena s poslom, niti ni vedela, da tožnik avto prodaja, vsekakor nakazuje, da pogoji za veljavnost druge pogodbe v skladu s 50. členom Obligacijskega zakonika (OZ) niso bili podani. Če pa bi sledili teoriji navideznega pravnega posla, pa bi bila za postopek lahko aktivno legitimirana le mati tožnika, in ne sam tožnik, ki je tako kot toženec, nastopal samo kot posrednik.

3. Tožnik je v zvezi s pritožbo toženca vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da v zvezi z zmotno dokazno oceno izpovedi S. toženec v pritožbi ne navede, katere naj bi bile „prezrte“ navedbe, ki naj bi dokazovale drugačno dejansko stanje. Kar se tiče navedb tožene stranke, da je S. poslovni sodelavec tožnika, ni jasno, na podlagi česa toženec to zaključuje. Dokazi v smeri preverjanja pristnosti komisijskih pogodb so bili predlagani prepozno, poleg tega toženec niti ne pojasni, zakaj naj bi bila izvedba teh dokazov bistvena, saj je tožnik prepričan, da gre za popolnoma irelevantne dokaze glede na bistvo spora. Zavrnitve dokazov tožena stranka tudi ni pravočasno grajala, saj bi to morala storiti na samem naroku takoj po sprejemu sklepa sodišča, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo. O lastništvu avtomobila v postopku ni bilo nobenega dvoma in je bil tožnik nedvomno lastnik, ki je tudi edini sklepal posel s tožencem, ki ga je tudi vseskozi smatral za lastnika in edinega pogodbenega partnerja. Avtomobil pa se je na A. M. glasil zgolj formalno, ne da bi ona sicer imela karkoli s samimi avtomobilom, kar je sama tudi izpovedala.

4. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se tožniku priznajo vsi priglašeni stroški, podrejeno pa, da se sodba v tem delu razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je potrebno priznati nagrado za vsak narok posebej. Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v tar. št. 3102 določa, da pooblaščencu pripada nagrada za narok, ne za obravnavo. Stališču sodišča bi bilo mogoče pritrditi le, če bi bila določena enotna nagrada za obravnavo. Prav tako ni mogoče šteti, da je nagrada za opomin pred tožbo zajeta v nagradi za postopek. Nagrada po tar. št. 3100 zajema zgolj dejanja povezana z vložitvijo tožbe, nikakor pa ne za morebitna predpravdna dejanja, s katerimi se poskuša spor rešiti predpravdno (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani I Cp 756/2010). Napačno je tudi izračunana višina stroškov, ki jih je sodišče priznalo tožniku za prihod na naroka dne 15. 02. in 16. 06., saj je sodišče priznalo stroške zgolj v višini najcenejšega prevoznega sredstva – vlaka – na relaciji K. -K.-K.. Tožnik ne živi v K. pač pa v vasi G. B., ki je iz K. oddaljena cca 11 km in prevoza z javnim prevoznim sredstvom niti ni. Poleg tega se od tožnika ne more pričakovati, da bo na obravnavo v L. pristopil z vlakom, saj potovanje od najbližje železniške postaje (B.) do sedeža sodišča K., z regionalnim vlakom traja tri ure, poleg tega upoštevajoč sam vozni red vlakov, ko je potrebno v L. še prestopati, drugače kot s svojim osebnim avtomobilom niti ne bi mogel pristopiti na obravnavo. Tožniku za prihod na narok pripadajo stroški kilometrine, in ne stroški železniškega prevoza.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi toženca:

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna in popolna. Očitki toženca, da naj bi bila priča S. zaradi prijateljskega oziroma poslovnega odnosa s tožnikom neverodostojna, so povsem pavšalni in ne prepričajo pritožbenega sodišča v nepravilnost dokazne ocene. Tudi izpoved D. H. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in na njeni podlagi pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva. Dejstvo, na koga se je glasil račun št. 102/09 in ali je bil kasneje storniran, v obravnavani zadevi ni odločilno, saj sodišče prve stopnje zaključkov, da je toženec kupil vozilo od tožnika, ni naredilo na podlagi tega računa. Ker pa je sodišče ugotovilo tudi, da je toženec vozilo prodal naprej, kar je potrdil D. H., tudi nadaljnje razčiščevanje na koga se je glasil račun (kdo je bil torej končni kupec) ni odločilno za presojo, kakšno pravno razmerje je obstajalo med tožencem in tožnikom. V zvezi z očitkom, da je sodišče zmotno zaključilo, da je H. rekel, da je vozilo kupil od toženca, pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz izpovedi priče H. res ne izhaja izrecno, da je vozilo kupil od toženca, vendar je takšen zaključek mogoče narediti upoštevajoč celotno njegovo izpoved, saj je izpovedal, da tožnika ne pozna in da ne pozna niti njegove matere ter da se je o odkupu vozila pogovarjal le s tožencem.

7. Toženec glede svoje vloge pri prodaji vozila P. navaja, da je bil le posrednik. Pri tem pa celo iz njegovih navedb niso razvidna pravno relevantna dejstva, ki bi omogočala kvalifikacijo pravnega razmerja med tožnikom in tožencem v tem smislu. V skladu z 837. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se s posredniško pogodbo posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Ker toženec ni navajal, da je bilo s tožnikom dogovorjeno plačilo določene provizije, kot je to značilno za posredniško pogodbo, prav tako pa dokazni postopek ni pokazal, da sta bila tožnik oziroma njegova mati v kakršnekoli stiku z končnim kupcem in se z njim pogajala, zaključek, da je toženec nastopal zgolj v vlogi posrednika, ni mogoč.

8. Iz toženčevih navedb bi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko izhajalo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o prodajnem naročilu, vendar bi bile pravne posledice za toženca, upoštevajoč 532. člen OZ popolnoma enake, saj se glede na to, da tožniku ni izročil kupnine, prav tako pa mu vozila ni vrnil, šteje, da je sporno vozilo kupil, posledično pa je zavezan plačati kupnino.

9. V pravdnem postopku se lahko dokazuje, da oseba, na katero se glasi prometno dovoljenje, ni dejanski lastnik (prim. Pravno mnenje VSH Gž 3876/73 z dne 06. 11. 1974). Ker je tožnik navedeno dejstvo zatrdil in tudi uspešno dokazal (tako sta izpovedala tako tožnik, kot njegova mama), tudi ugovor, da je v postopku aktivno legitimirana tožnikova mati, ne more biti utemeljen. Prav tako pa ne drži pritožbena navedba toženca, da se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo. Da je bil tožnik dejanski lastnik vozila, je sodišče prve stopnje ugotovilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

O pritožbi tožnika:

10. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo tarifni del ZOdvT v zvezi z vprašanjem, ali nagrada za narok vključuje nagrado za en narok ali za vse naroke. Zgolj gramatikalna razlaga tar. št. 3102 dopušča možnost zaključka, kot ga podaja tožnik v pritožbi, vendar je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 56/2011 podalo razloge, ki potrjujejo stališče sodišča prve stopnje, upoštevajoč tako teleološko razlago, zgodovinsko razlago kot tudi razlago, da je potrebno izjeme tolmačiti zožujoče. Čeprav besedilo tar. št. 3102 govori o naroku, in ne o obravnavi, je namen zakonodajalca jasno izražen v obrazložitvi Predloga ZOdvT, objavljanem v Poročevalcu Državnega zbora št. 28/2008, to pa je določitev ene nagrade za vse naroke. Cilj, h kateremu takšna ureditev stremi, pa je koncentracija obravnave na čim manjše število narokov, k čemur si bodo ob takšni ureditvi pravice do povračila stroškov prizadevali tudi odvetniki.

11. Ker se v skladu s prvim odstavkom 151. člena ZPP štejejo kot pravdni stroški le izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahteva za plačilo opomina pred tožbo ni utemeljena. Ne gre niti za strošek, ki je nastal med postopkom, prav tako pa ne gre za strošek, ki je nastal zaradi postopka in bi bil za postopek nujno potreben (155. člen ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

12. Neutemeljeno pa tožnik zahteva tudi povračilo stroškov kilometrine za prevoz na dva naroka. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v 6. členu določa, da se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za potovanje z dražjim prevoznim sredstvom se povrnejo, če bi stroški za prevoz s cenejšim prevoznim sredstvom, skupaj z drugimi stroški, ki bi nastali zaradi vožnje s cenejšim prevoznim sredstvom, presegli stroške za prevoz z dražjim prevoznim sredstvom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno tožniku priznalo povračilo stroškov prihoda na narok upoštevajoč najcenejše prevozno sredstvo – vlak. Ker pa tožnik v priglasitvi stroškov ni opredelil, kolikšni so stroški od njegovega doma, od koder ne vozi javno prevozno sredstvo, do železniške postaje, sodišče prve stopnje tudi ni moglo le-teh priznati. Ob dejstvu, da potniški vlak na relaciji B. -K. -B. oziroma K. -K. -K. vozi v razmaku ene ure v jutranjem času, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, kar naj bi onemogočalo pristop tožnika na narok z vlakom.

13. Pritožbene navedbe so s tem neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče, ki tudi kakšnih pritožbenih razlogov, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, na podlagi 353. člena ZPP pritožbi toženca in tožnika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. in 155. členu ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovorom na pritožbo pa tožnik ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato je sodišče o stroških pritožbenega postopka odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.