Jedro

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je tožena stranka dopustila tožeči stranki kot lastniku vstop v stanovanje za preveritev pravilne uporabe stanovanja. S tem vprašanjem se je prvostopenjsko sodišče sicer ukvarjalo, vendar pa je utemeljen očitek v zvezi z oceno izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev enosobnega stanovanja št. 3 v drugi etaži s pomožnim prostorom v prvi etaži, v skupni izmeri 49,47 m2, v stanovanjski stavbi v Kranju, Ulica Gorenjskega odreda 2, z ID številko stavbe x-252, stoječe na parc. št. 167/2, k. o. x (ID x). Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 179,40 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Takšno odločitev v pritožbi izpodbija tožeča stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku) (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. Graja postopanje prvostopenjskega sodišča, ki se je usmerilo zgolj v način uporabe stanovanja in sploh ni razčiščevalo dejanskega stanja glede onemogočanja vstopa v stanovanje. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo trditveno podlago, ker je vztrajalo pri opravi ogleda in preveritvi pravilne uporabe spornega stanovanja, čeprav pravilna uporaba stanovanja sploh ni bila predmet postopka. Izpostavlja napačno uporabo materialnega prava, ker ni bila uporabljena določba 94. člena Stanovanjskega zakona (2). Izpodbijane sodbe ni mogoče preveriti v delu, v katerem prvostopenjsko sodišče navaja, da izpovedbe pritožnikov in prič glede pripravljenosti tožene stranke dopustiti vstop v stanovanje, niso zadosti prepričljive. Prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj tožeči stranki in pričam ni verjelo, zato sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tudi ni moč preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče se pri zaslišanju tožeče stranke sploh ni ukvarjalo z razlogi tožbe – preprečevanje vstopa v stanovanje – in se je osredotočilo zgolj na način uporabe stanovanja. Poudarja, da ni nobenega utemeljenega razloga, da bi prvostopenjsko sodišče sledilo toženi stranki, ki je svoje navedbe spreminjala. Opozarja na protispisnost glede prisotnosti sina tožene stranke pri ogledu in izpostavlja skladnost izpovedbe tožeče stranke in toženčevega sina N. S. glede njegovega prihoda in odhoda. Graja pomanjkljivo utemeljitev ocene, da je tožena stranka v postopku normalno sodelovala. Napačen in nezakonit je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga po tretji alineji prvega odstavka 94. člena SZ-1, saj iz prikazanih nedoslednosti jasno izhaja, da je bila tožeča stranka konsistentna tako pri tožbeni naraciji kot tudi pri izpovedbi, pa tudi vse tri predlagane priče so v celoti potrdile potek dogodkov. Tožena stranka pa je izpovedovala drugače, kot je zatrjevala v navedbah, svojo izpovedbo je sproti spreminjala glede na potrebe postopka, medtem ko je glede njenega sina mogoče razbrati, da ga ob kritičnih dogodkih sploh ni bilo zraven. Kot neprimerno in neutemeljeno izpostavlja ugotovitev sodišča, da iz drugih spisov izhaja zavzemanje tožeče stranke, da se znebi najemnega razmerja. Napačen je tudi pravni pouk, ki možnost izpodbijanja omejuje le na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, in na zmotno uporabo materialnega prava.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritrjuje zaključkom, argumentaciji in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je našlo materialnopravno izhodišče za konkretno zadevo v tretji alineji 94. člena SZ-1, vendar pa v nadaljevanju tej določbi ni sledilo in je ni pravilno uporabilo. Na podlagi citirane določbe mora najemnik stanovanja dopustiti vstop lastniku oziroma njegovemu pooblaščencu v stanovanje za preveritev pravilne uporabe stanovanja, vendar ne več kot dvakrat letno.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da bi se moralo prvostopenjsko sodišče osredotočiti zgolj na zatrjevano trditveno podlago – (ne)dopustitev vstopa v stanovanje – ne pa ugotavljati pravilne uporabe stanovanja, saj le-ta ni bila predmet postopka. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je tožena stranka dopustila tožeči stranki kot lastniku vstop v stanovanje za preveritev pravilne uporabe stanovanja. S tem vprašanjem se je prvostopenjsko sodišče sicer ukvarjalo, vendar pa je utemeljen očitek v zvezi z oceno izvedenih dokazov. Posplošeno je zaključilo, da izpovedbe tožeče stranke in prič, ki jih je predlagala, niso zadosti prepričljive, da bi se sodišče z gotovostjo prepričalo o nepripravljenosti tožene stranke omogočiti tožeči stranki kot najemnici 21. 4. 2012 in 2. 6. 2012 vstop v stanovanje. V zvezi s tem zaključkom izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov in se je v tem delu niti ne da preizkusiti.

Pritožnica pa tudi utemeljeno opozarja na dokazno oceno v zvezi z izpovedbo tožene stranke in njenega sina, ki je bil zaslišan kot priča. Utemeljeno izpostavlja nedoslednosti in spreminjanje izjave tekom zaslišanja. Spregledana so ostala tudi razhajanja glede ure oprave prvega ogleda ter čas odhoda sina tožene stranke iz stanovanja. Prvostopenjsko sodišče bi se moralo do razhajanj in nedoslednosti ustrezno opredeliti, na kar opozarja tudi pritožba. Opredeliti bi se moralo do vprašanja, ali je bil sin tožene stranke v času, ko naj bi se opravljal ogled, sploh prisoten v stanovanju ter sprejeti dokazno oceno glede izpovedbe tožeče stranke in prič, ki jih je predlagala.

V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče upošteva zgornja napotila ter se osredotoči zgolj na zatrjevano kršitev najemne pogodbe iz 94. člena v povezavi s 103. členom SZ-1 ter odpravi zagrešeno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako, da navede razloge o odločilnih dejstvih in odpravi pomanjkljivosti v dokazni oceni. Pri pravnem pouku pa naj upošteva utemeljen očitek pritožnice, da je v tovrstnih zadevah mogoče sodbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zaradi zagrešenih kršitev je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe in dokazno oceno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur.l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur.l. RS, št. 69/2003 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: SZ-1.