Jedro

Listini le zato, ker vsebuje bremena za dediče, ni mogoče odreči lastnosti oporoke. Oporoka, če naj bo veljavna, mora biti napravljena v eni od zakonsko predpisanih oblik. Če je predpisana oblika kršena, je oporoka zaradi formalnih hib izpodbojna. Kriterij razlikovanja med neobstoječo in obstoječo formalno hibno oporoko je, ali je oporoka podana v eni od predpisanih oblik, in če ni takrat sploh ne gre za oporoko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da listina z dne 20. 9. 2002 v vsebini, navedeni v izreku, ni veljavna ter toženki naložilo tožniku povrniti tudi njegove potrebne pravdne stroške z zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Proti sodbi se toženka pravočasno pritožuje.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da je sodba nepravilna in nezakonita. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo čl. 76 Zakona o dedovanju (ZD) in zmotno presodilo vsebino sporne listine z dne 20. 9. 2002, ko je zaključilo, da tožnik ni prepozno vložil tožbe, ker iz vsebine listine ni razvidno, da ustreza pojmu oporoke. Ta listina je napravljena v obliki, ki izpolnjuje obličnostne pogoje za pisno oporoko pred pričami, oporočiteljica je znala pisati in brati, listino je sestavila druga oseba, K. Š., ki je listino tudi podpisala, ta pa je podpisana še s strani dveh prič in tudi po zapustnici, na njej pa je naveden tudi datum. Že zapuščinsko sodišče je to listino štelo za oporoko, jo razglasilo in na pravdo napotilo tožnika, ki se zoper napotitveni sklep ni pritožil, kar potrjuje ugotovitev, da je listino pojmoval kot oporoko. Zato potrditvi pritožbe ne more biti nobenega razloga, da tožnik ne bi bil dolžan vložiti tožbe v enem letu od dneva, ko je zvedel za oporoko in ker tega v danem roku ni storil, je tožbo vložil prepozno in bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Rok za uveljavljanje neveljavnosti oporoke (76. čl. ZD) ali za razveljavitev oporoke (čl. 61 ZD) ne more biti odvisen od poznejših rezultatov pravdnega postopka v zvezi s perfektnostjo oz. veljavnostjo oporoke. Časovna omejitev za vložitev tožbe ne bi imela smisla, če bi bilo to zakonsko določilo razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Če namreč dediči menijo, da je oporoka veljavna, jo v zapuščinskem postopku priznajo, v nasprotnem primeru pa se odločijo za pravdo, zato pravočasnost vložene tožbe po navedenih določbah ZD ne more biti prepuščena presoji posameznega dediča in tudi ne odvisna od tega, kar bi se zvezi s sporno oporoko pokazalo pozneje v pravdnem postopku. Razlogi prvostopnega sodišča ne vzdržijo resne pravne presoje in bi pomenili, da dediči ne bi bili enakopravno obravnavani in da njihov položaj glede rokov za vložitev tožbe ne bi bil enak. Da pa sporna listina pomeni oporoko, pa je v prepričljivi izpovedi potrdila tudi priča K. Š., ki jo je zapisala, pri čemer je pojasnila tudi okoliščino, da je na listina naslov oporoka prečrtan in napisana darilna pogodba.

Pritožba še navaja, da ZD predvideva možnost, da oporočitelj v oporoki naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine (čl. 82 ZD) ali pa lahko postavi pogoje in roke. V obravnavanem primeru je zapustnica res naložila toženki vzdrževanje domačije, prepoved nadaljnje prodaje in vzdrževanje groba, obiskovanje v domu na P. in tudi, da jo vzame domov v popolno oskrbo v primeru, da se ji stanje izboljša. Samo zaradi tega pa listini ni mogoče odreči lastnosti oporoke. Iz njene vsebine namreč izhaja, da gre za oporočno razpolaganje s premoženjem "po svoji smrti izročam v trajno last S. K. naslednje: hišo ..." in ne za pogodbo. Če bi bila oporočiteljičina volja pogodbene in ne oporočne narave, bi gotovo zahtevala, da listino podpiše tudi toženka, česar pa od Š. ni zahtevala. Tudi sicer pa je dokazni postopek pokazal, da je bila volja zapustnice napraviti oporoko, s katero je želela nekaj svojega premoženja zapustiti toženki, zato bi k njej naj prišel celo notar, do česar pa ni prišlo, ker je K. prej umrla. Nadalje pritožba še poudarja, da je toženka zapustnici in njenemu možu vrsto let nesebično pomagala, njeni najbližji sorodniki so zanjo kaj malo skrbeli, tožnik jo zadnja leta ni obiskoval in, da je pokojna K. želela, da bi se toženka k njej preselila in z izročilno pogodbo prevzela njeno premoženje, za kar pa se toženka ni odločila, ker bi morala pustiti službo, ki ji je pomenila skromno, vendar zanesljivo socialno varnost. Pokojna K. pa je toženki dalj časa obljubljala, da ji bo zapustila domačijo.

Stroškovni izrek je nepopolno obrazložen in višine stroškov zato ni mogoče preveriti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka.

Pritožba predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter sodbo spremeni z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek najprej iz razloga, ker je zaključilo, da listina, z naslovom "darilna pogodba" z dne ... ne predstavlja oporoke in ne izraža zapustničine, oporočne volje, pri čemer je izhajalo iz dejstva, da so v listini zapisane tudi obveznosti, ki jih mora toženka izpolnjevati še pred zapustničino smrtjo, zato ne gre za, čeprav laično zapisano, enostransko izjavo volje in vsebina listine bolj kaže na laičen zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju, na kateri sicer manjka podpis tožene stranke in njena zaveza o izpolnjevanju obveznosti, kot tudi predpisana obličnost v obliki notarskega zapisa (čl. 558 OZ). Da pokojna K. v času sestave listine ni imela oporočne volje, pa izhaja po zaključku sodišča tudi iz dejstva, da je pokojna s toženko že pred smrtjo želela skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kar sta potrdili tako toženka, kot tudi priča C. Če bi K. imela oporočno voljo, pa po presoji sodišča prve stopnje pogoja glede izpolnjevanja obveznosti, če se ji stanje izboljša, ne bi narekovala. Tudi v primeru pa, če bi zapustnica v času sestave te listine s svojim premoženjem oporočno razpolagala, sodišče prve stopnje še ugotavlja, da takšna oporoka, četudi bi bila sestavljena brez naloženih obremenitev za toženko pred smrtjo zapustnice, ni bila napravljena pod pogoji iz čl. 64/I ZD, saj ni bila zapisana v navzočnosti dveh prič, zapustnica je tudi ni podpisala v navzočnosti dveh prič in pred pričama izjavila, da je oporoka njena, saj sta priči M. in M. P. listino podpisali naknadno.

Ob sprejetih zaključkih sodišča prve stopnje pritožba najprej utemeljeno graja materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, na katerem je temeljilo zaključek, da obravnavana listina sploh ni oporoka, ker vsebuje obveznosti za toženko, zlasti tudi takšne, ki jih mora toženka izpolnjevati še pred zapustničino smrtjo. Zakon o dedovanju (ZD) namreč predvideva možnost, da oporočitelj v oporoki naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine (čl. 82/I ZD), ali pa mu lahko postavi pogoje in roke (čl. 82/II ZD). V takšnem primeru gre za naročilo, nalog ali določeno breme dediču, ki ga zavezuje k določenemu ravnanju. Zakon ne prepoveduje oz. ne določa, da bi bilo mogoče nalagati bremena in postavljati roke ter pogoje le po zapustnikovi smrti. Zato listini le zato, ker vsebuje tudi bremena za oporočnega dediča že za časa življenja zapustnika, ni mogoče odreči lastnosti oporoke. Pritrditi je pritožbi tudi v delu, ko opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno glede zapustničine volje napraviti oporoko. Kot izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje (str. ... obrazložitve), je sodišče prve stopnje namreč tudi zaključek, da oporočiteljica ob zapisu listine ni imela volje napraviti oporoke, ampak pogodbo o dosmrtnem preživljanju, temeljilo predvsem na naloženih obveznostih za toženko v sporni listini še za življenja zapustnice, pri tem pa ni dokazno ocenilo izpovedi priče Š., ki je listino zapisovala. Zato zaključki sodišča prve stopnje, da listina sploh ni oporoka, niso prepričljivi ali pa so vsaj preuranjeni.

Za veljavno oporoko po 62. čl. ZD, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, pa je pogoj, da je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon in ob pogojih, ki jih določa zakon, to pa so obstoj oporočne sposobnosti oporočitelja (čl. 59 ZD), obstoj prave volje oporočitelja (čl. 60 ZD) ter izpolnitev v zakonu predpisane oblike (čl. 62 ZD). Oporoka, če naj bo veljavna, mora biti napravljena izključno v eni od zakonsko predpisanih oblik, če je predpisana oblika kršena, je oporoka zaradi formalnih hib izpodbojna. Kriterij razlikovanja med neobstoječo in obstoječo, a formalno hibno oporoko je, ali je oporoka podana v eni od predpisanih oblik, ki jih predpisuje zakon, če ni, takrat sploh ne gre za oporoko. V kolikor pa njena vsebina in videz ustrezata eni od zakonsko določenih oblik, pa se zatrjuje, da je obličnost vendarle kršena, pa je takšna oporoka izpodbojna. Oporoko je mogoče izpodbijati iz dveh pravnih in dejanskih izhodišč: iz razlogov, vezanih na osebo oporočitelja, kot so oporočiteljeva starost, oporočna sposobnost in prava oporočna volja (čl. 61 ZD) in zaradi napak v obliki same oporoke (čl. 76 ZD). Za oporoko pred pričami so predpisani obličnostni pogoji iz čl. 64/I ZD in med drugim tudi ta, da mora biti oporoka, ki jo sestavi kdo drug, po oporočitelju lastnoročno podpisana v prisotnosti dveh prič, ko ta hkrati pred njima izjavi, da je listina njegova oporoka. Zakonski določili iz čl. 61 ZD in iz čl. 76 ZD pa določata tudi roke za izpodbijanje oporoke, razlogi, na katere so subjektivni roki vezani, pa so pri posameznem zakonskem določilu različni. Tako je v čl. 61 ZD za zahtevke za razveljavitev oporoke naveden subjektivni rok enega leta od dneva, ko je tisti, ki je oporoko izpodbija, zvedel za vzrok neveljavnosti, pri čemer enoletni rok ne more začeti teči pred razglasitvijo oporoke, objektivni rok 10 let pa teče od razglasitve oporoke, v čl. 76 ZD pa je za zahtevke zaradi neveljavnosti oporoke zaradi napak v obliki določen subjektivni izpodbojni rok enega leta od dneva, ko je oseba s pravnim interesom zvedela za oporoko, pri čemer tudi enoletni rok ne more teči pred razglasitvijo oporoke, določen pa je še objektivni rok 10 let od razglasitve oporoke. Vsi roki, predpisani v Zakonu o dedovanju, pa so po stališču teorije in tudi sodne prakse (npr. odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 242/97) zastaralni. Pritrditi je pritožbi v tem, da roki iz čl. 76 in 61 ZD ne morejo biti odvisni od kasnejših rezultatov pravdnega postopka, v kolikor stranka ugovarja zastaranje. Ugovor zastaranja je namreč materialnopravni ugovor in v primeru, da je ta utemeljen, ima za posledico zavrnitev zahtevka, ne glede na to, ali bi bil in če bi bil zahtevek glede na materialnopravno podlago utemeljen ali ne. Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja pa je poleg v ZD določenih zastaralnih rokov treba izhajati tudi iz obligacijskih pravil glede zastaranja zahtevka.

Ob že ugotovljenem dejstvu, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni in zaključku, da sporna listina sploh ni oporoka, na kar pa je vezalo tudi zavrnitev ugovora zastaranja, izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da ne gre za oporoko, ker so bile v listini zapisane tudi obveznosti za toženko že za življenja zapustnice, ni pa ob tem presodilo tudi vsebine ostale listine niti vseh ostalih že izvedenih dokazov, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar terja ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje (čl. 355 ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo na podlagi izvedenih dokazov ponovno presoditi vsebino listine in se bo v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank moralo izreči najprej o tem, ali listina glede na vsebino in sestavine lahko predstavlja oporoko in v kolikor bo ugotovilo, da je temu tako, bo moralo odločiti o utemeljenosti ugovora zastaranja tožene stranke. Pri tem bo ob že navedenih materialnopravnih izhodiščih moralo upoštevati po presoji pritožbenega sodišča tudi dejstvo, da je primarni sodni postopek, v katerem se obravnavajo vsa vprašanja, ki se nanašajo na zapuščino in pravico do dediščine ter rešujejo dedno pravni zahtevki, zapuščinski postopek in da so vsi roki v Zakonu o dedovanju, torej tudi tisti iz čl. 76 ZD, zastaralni roki, kar pa pomeni, da je potrebno upoštevati tudi pretrganje teh rokov, ko dedič uveljavi svojo pravico (čl. 388 ZOR oz. 365 OZ).

Zato v konkretnem primeru, tudi če bi se ugotovilo, da listina vendar predstavlja oporoko, po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o ugovoru zastaranja utegne biti pomembno, poleg tega, kdaj je tožnik izvedel za oporoko tudi, ali je in kdaj ter tudi iz kakšnih razlogov je v zapuščinskem postopku izpodbijal oporoko (ali iz razlogov iz čl. 61 ZD, ali tudi iz razlogov iz čl. 76 ZD, glede obličnosti oporoke, kar tudi kot izpodbojni razlog uveljavlja v pravdi). V kolikor bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran, pa bo moralo presoditi njegovo utemeljenost še v smeri zatrjevanih oporočnih hib oz. napak v obliki, pri čemer pa je poudariti, da je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje ob tem pravilno in sicer, da je za izpolnitev pogoja obličnosti oporoke pred pričami po čl. 64/I ZD potrebno, da oporočitelj pred pričami izjavi, da je listina njegova oporoka in da jo pred pričama podpiše, kar pomeni, da če oporočni priči pri tem nista prisotni, oporoka ne izpolnjuje potrebnih obličnostnih pogojev, da bi lahko prestavljala veljavni dedni naslov.

Ker je stroškovna odločitev vezana na pravdni uspeh, bo tudi o pravdnih stroških moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti, skupaj s pritožbenimi, katerih odločitev je pridržana za končno odločbo (čl. 165/III ZPP).