Jedro

Prodaja tuje stvari ni neveljavna in zavezuje. Vendar pa se je tedaj, ko postane očitno, da prodajalec lastninske pravice na predmetu pogodbe ne bo uspel prenesti, pogodba zaradi nemožnosti izpolnitve razdrla po samem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Tožniki so od tožene stranke kupili stanovanja. Tožena stranka ob sklenitvi pogodbe (pa tudi kasneje ne) ni bila lastnica stanovanj. Ker prodaja tuje stvari ni neveljavna, so bile tudi pogodbe veljavno sklenjene. Vendar pa tožena stranka lastninske pravice na tožnike ni uspela prenesti. Razlog za to je bil, ker tudi sama ni uspela pridobiti lastninske pravice od svojega prodajalca. Slednji je v drugi pravdni zadevi zahteval izpraznitev stanovanj, ki so jih tožniki že imeli v posesti. V tej pravdni zadevi so tožniki zahtevali vračilo plačane kupnine z obrestmi. S kasneje spremenjenim zahtevkom so zahtevali še predhodno (vmesno) ugotovitev, da so bile pogodbe, ki so jih tožniki sklenili s toženo stranko, razdrte. Prvo in šesto tožeča stranka pa sta postavili tudi primarni zahtevek na višji denarni znesek.

Slednja primarna zahtevka na višji denarni znesek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sicer pa je tožbenim zahtevkom tožnikov ugodilo. Tako je ugotovilo, da so bile vse pogodbe razdrte. Toženi stranki je naložilo, naj posameznim tožnikom vrne plačano kupnino skupaj z obrestmi. Nazadnje je sodišče odločilo še o stroških postopka.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni v njen prid bodisi jo razveljavi ter vrne v nov postopek. Pritožba najprej meni, da sodba ni zadosti obrazložena. Nadalje napada odločitev o ugovoru zastaranja. Meni, da bi bilo ugovor tožene stranke treba upoštevati. Tožba je bila vložena šele 7.2.2005, kar je po poteku petih let od sklenitve prodajnih pogodb. Nadalje pritožba opozarja na to, da so bila stanovanja gotovo prodana v skladu z vsebino veljavnega pisnega pooblastila s strani lastnika. To pooblastilo se nahaja v sodnem spisu prvostopnega sodišča, opr. št. II P 235/2000. Tožena stranka je predlagala vpogled v ta spis. Sodišče tega prepotrebnega dokaza (po stališču pritožbe) sploh ni izvedlo. Pritožba dalje navaja, da so tožniki s plačilom kupnine v resnici sofinancirali gradnjo in prenovo objekta, kjer se nahajajo njihova stanovanja. Opozarja, da je bila tožena stranka v dobri veri. Pavšalna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pogodbe razdrte že po samem zakonu. Glede tega manjka ustrezna obrazložitev. Znova ponavlja, da je bila tožena stranka ob sklepanju prodajnih pogodb brez dvoma poštena. Žal se je zataknilo znatno kasneje. Izpolnitev je postala nemogoča šele po odločitvi v drugem pravdnem spisu. Nazadnje pritožba napada tudi odločitev o obrestih. Te bi lahko začele teči šele z izdajo sodbe. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati pravilo, da obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice. Pritožba nazadnje napada še odločitev o stroških postopka. Glede na primarne zahtevke prvo in šestotožeče stranke pritožba meni, da bi moralo sodišče upoštevati višjo vrednost spornega predmeta. Poleg tega pa bi moralo glede na navedeno upoštevati, da prvo in šestotožeča stranka nista uspeli z več kot 30% svojega zahtevka.

Pritožba je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Glede glavne stvari: Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Zaradi nemožnosti izpolnitve, za katero odgovarja tožena stranka, so bile pogodbe razdrte po samem zakonu. Gre za to, da tožena stranka tistega, k čemur se je sicer veljavno zavezala (prenesti lastninsko pravico) ne more izpolniti. Da tega ne more storiti, ni nobenega dvoma. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem: da je pogodba razdrta po samem zakonu; da sta stranki dolžni vrniti, kar sta druga drugi dali (v tem primeru mora tožena stranka tožeči stranki vrniti kupnino); da mora tista stranka, ki vrača denar (to je tožena stranka), drugi stranki (to je tožeči stranki) plačati tudi obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (5. odstavek 132. člena ZOR (1)) oprlo na pravilno materialnopravno podlago ter jo v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

Pritožbena stališča, ki se nanašajo na sklenitveno fazo pogodbe, so irelevantna. Za odločitev je povsem nepomembno, če je bila tožena stranka ob sklepanju pogodb v dobri veri. Odločilno je to, da pogodbe brez sence dvoma ne more izpolniti (prenesti lastninske pravice) ter da je bil tretji tisti, ki ima na predmetu pogodbe lastninsko pravico, uspešen s sodnim varstvom svoje pravice. Dosegel je, da se morajo tožniki izseliti. Ob dejstvu, da tožena stranka pogodbe ne more izpolniti ter ob dejstvu, da ima tretji na nepremičnini lastninsko pravico, je povsem nepomembno tudi to, da je imela tožena stranka pooblastilo za sklenitev pogodbe. Gre pač za notranje razmerje med toženo stranko in tretjo osebo. Edino, kar je pomembno, je to, da tožeča stranka svojega pogodbenega interesa (pridobitev lastninske pravice) ne more uresničiti. Vpogled v spis zaradi pooblastila med A. P. in toženo stranko, tako ni prepotreben drug dokaz, kot trdi pritožba, marveč je, nasprotno, nepotreben dokaz.

Nesmiselne in neresnične so pritožbene navedbe, da so tožniki postali lastniki spornih nepremičnin.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je zahtevek zastaral. Zastaralni rok je začel teči najprej tedaj, ko je A. P. v drugi pravdi uveljavljal svojo lastninsko pravico. Se pravi ob vložitvi tožbe v pravdni zadevi, opr. št. II P 235/2000. Ta je bila po tožbenih navedbah vložena 4.2.2000. Te navedbe tožena stranka ne prereka. Denarni zahtevek v tej pravdi je bil postavljen v tožbi, ki je bila priporočeno poslana po pošti 4.2.2005, torej znotraj splošnega petletnega zastaralnega roka (371. člen ZOR). Uspeh denarnega (kondikcijskega) zahtevka je neposredna posledica že po zakonu razdrte pogodbe. Navezovanje zastaralnega roka na trenutek sklenitve prodajnih pogodb je zgrešeno. Kondikcijski zahtevek je namreč pravna posledica razdrtja pogodbe. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.

Glede zamudnih obresti: Podlaga zanje je v pravilu 5. odstavka 132. člena ZOR. Ta odločitev je pravilna. S tem, ko se izrek sodbe sklicuje na zakonske zamudne obresti, pa je v njem vsebovana tudi vsebina vseh zakonskih pravil, ki se nanašajo na obresti. Tako tudi na pravilo 376. člena OZ, ki je določal pravilo ne ultra alterum tantum, kakor na kasnejšo novelo OZ-A, ki je to pravilo ukinilo.

Glede stroškov postopka: V delu, v katerem pritožba trdi, da je vrednost spornega predmeta višja kot tista, od katere je sodišče prve stopnje obračunavalo stroške tožeče stranke, se pritožuje v svojo škodo. V delu, kjer pa se zavzema za drugačno odstotkovno porazdelitev stroškovnega bremena, pa pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka (prvo in šestotožeča stranka) je z osrednjim delom svojega zahtevka (vsaj glede na trditveno podlago) uspela. Res je, da je s primarnim tožbenim zahtevkom propadla. Vendar s tem zahtevkom (ki sploh ni imel posebne trditvene podlage) kakšni bistveni, znatni ali posebni stroški niso nastali. V takem primeru pa gre za procesni položaj delnega uspeha. V takšnem primeru sodišče glede na vse okoliščine primera izbere najbolj pravično merilo iz 2. odstavka 154. člena ZPP (2) Sodišče prve stopnje se je glede na okoliščine primera (glej zgoraj) odločilo za merilo, po katerem tožena stranka tožeči povrne ustrezen del stroškov. Glede na vse okoliščine primera je zakonsko mero ustreznosti tudi pravilno vsebinsko napolnilo.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 – Uradni list RS, št. 87/2002).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradni list RS, št. 45/2008).