Jedro

Revizijsko sodišče ocenjuje glede na okolnosti primera, da je mogoče pripisati vložitev revizije pri nepristojnem sodišču v tem primeru pomoti vložnika. Sicer pa meni, da v takih okoliščinah vložene revizije kot je bila v tem primeru, ni mogoče šteti za prepozno, kadar bi glede na obstoječa tehnična sredstva lahko vloga prispela z nepristojnega na pristojno sodišče v roku. Namreč pravočasnost vloge ne sme biti odvisna od dejanskega ravnanja konkretnega sodišča (to je njegove organiziranosti dela) ampak od tehnično možnega.

Kaj je lahko predmet zahteve za denacionalizacijo in s tem predmet odločanja sodišča, določa zakon o denacionalizaciji (ZDen). Ta je uredil le vračanje podržavljenega premoženja oziroma izplačilo odškodnin za tako premoženje. Pri tem ni razveljavljal predpisov, ki so bili podlaga za podržavljenje in tudi ne pravnih poslov, na podlagi katerih je po 5. členu ZDen prešlo premoženje v državno last. Iz navedenega sledi, da predmet zahteve ne more biti ugotavljanje ničnosti pogodb ali njihovo razveljavljenje, kadar so izpolnjene predpostavke iz 5. člena ZDen. Podlago zahteve predstavlja tako le ugotovitev, da je do prenosa premoženja v državno last prišlo na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Če je taka podlaga izkazana, pa sodišče odloči o vrnitvi tako podržavljenega premoženja oziroma plačilu odškodnine zanj. Po povedanem je materialnopravno pravilen le tak izrek vmesnega sklepa, s katerim se ugotavlja, da je zahteva za denacionalizacijo po podlagi utemeljena.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje v točki 1 spremeni tako, da se glasi: "Predlagateljeva zahteva za denacionalizacijo je po podlagi utemeljena".

Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlagateljevo zahtevo za denacionalizacijo, s katero je uveljavljal ničnost in razveljavitev kupne pogodbe z dne 22.9.1952, s katero je E. V. prodala Kmetijski zadrugi G. travniško parcelo št. 816 in stanovanjsko poslovno stavbo parc. št. 815 za 320.000,00 din ter da mu je nasprotni udeleženec dolžan izplačati 15,583.210,00 SIT v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada.

Sodišče druge stopnje je predlagateljevi pritožbi ugodilo ter sklep sodišča v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je sporna kupna pogodba nična in se razveljavi, s točko 2 izreka, s katerim je bila zavrnjena predlagateljeva zahteva za izplačilo vrednosti podržavljenega premoženja, pa je razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da o tem na novo odloči. Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo nasprotna udeleženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da naj se reviziji ugodi. V reviziji izvaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo izvedene dokaze. Pri presoji spora je treba bolj upoštevati, da lastnica in njen mož po koncu vojne dejansko nista več živela v sporni hiši ampak v M. in da je zato hiša propadala. Do prodaje je tako prišlo tudi zato, da se reši premoženja. Do pritiskov na lastničinega moža naj bi prišlo le ob obiskovanju G., vendar so bili ti očitno prostovoljni. Ni mogoče zgolj na podlagi tako imenovanih zgodovinskih okoliščin sklepati na obstoj sile ali grožnje.

V odgovoru na revizijo je predlagatelj predlagal, da naj se revizija zavrže. Opozarja, da je bila naslovljena in poslana naravnost na vrhovno sodišče in da je prispela na okrajno sodišče že po preteku roka za vložitev revizije. Zato ni šlo na strani nasprotnega udeleženca za očitno pomoto, zaradi česar bi se lahko štelo revizijo za pravočasno.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena v zvezi z 56. členom ZDen in 37. členom ZNP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v tistem delu, v katerem se je izpodbijal z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je po uradni dolžnosti preizkusilo ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki je v tem primeru ni ugotovilo. Hkrati je moralo preizkusiti tudi ali je bila revizija pravočasno vložena, upoštevajoč pri tem tudi predlagateljeve navedbe iz odgovora na revizijo.

Po določilu prvega odstavka 113. člena ZPP je na rok vezana vloga pravočasno vložena, če je izročena pristojnemu sodišču pred iztekom roka. Po določilu sedmega odstavka istega člena se šteje za pravočasno vloženo tudi vloga, ki je bila poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka a prispe k pristojnemu sodišču po izteku, če je vložitev vloge pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. V tem primeru je bila revizija vložena na vrhovnem sodišču, kamor je prispela zadnjega dne 30 dnevnega roka, na sodišče prve stopnje pa je prispela že po izteku tega roka.

Revizijsko sodišče ocenjuje glede na okolnosti primera, da je mogoče pripisati vložitev revizije pri nepristojnem sodišču v tem primeru pomoti vložnika. Sicer pa meni, da v takih okoliščinah vložene revizije kot je bila v tem primeru, ni mogoče šteti za prepozno, kadar bi glede na obstoječa tehnična sredstva lahko vloga prispela z nepristojnega na pristojno sodišče v roku. Namreč pravočasnost vloge ne sme biti odvisna od dejanskega ravnanja konkretnega sodišča (to je njegove organiziranosti dela) ampak od tehnično možnega. Glede na obrazloženo revizijsko sodišče zaključuje, da je bila revizija v tem primeru pravočasno vložena.

Revident pravilno izvaja, da je sodišče druge stopnje s pobijanim sklepom odločalo le o utemeljenosti podlage predlagateljeve zahteve. Namreč predlagateljev zahtevek je dajatven, sporna pa sta bila tako podlaga kot višina v zahtevi postavljenega zahtevka. Kaj je lahko predmet zahteve za denacionalizacijo in s tem predmet odločanja sodišča, pa določa zakon o denacionalizaciji (ZDen). Ta je uredil le vračanje podržavljenega premoženja oziroma izplačilo odškodnin za tako premoženje. Pri tem ni razveljavljal predpisov, ki so bili podlaga za podržavljenje in tudi ne pravnih poslov, na podlagi katerih je po 5. členu ZDen prešlo premoženje v državno last. Iz navedenega sledi, da predmet zahteve ne more biti ugotavljanje ničnosti pogodb ali njihovo razveljavljenje, kadar so izpolnjene predpostavke iz 5. člena ZDen. Podlago zahteve predstavlja tako le ugotovitev, da je do prenosa premoženja v državno last prišlo na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Če je taka podlaga izkazana, pa sodišče odloči o vrnitvi tako podržavljenega premoženja oziroma plačilu odškodnine zanj. Po povedanem je materialnopravno pravilen le tak izrek vmesnega sklepa, s katerim se ugotavlja, da je zahteva za denacionalizacijo po podlagi utemeljena.

Upravičenec do denacionalizacije to je vrnitve podržavljenega premoženja po 5. členu ZDen je tudi fizična oseba, katere premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Ker je bilo v tem primeru ugotovljeno, da je pravna prednica predlagatelja prodala hišo in zemljišče zaradi pritiska takratnih predstavnikov oblasti, to pa se je izkazovalo v grožnji, da bodo sicer nepremičnine vzeli, če jih ne proda, da se je prodaji upirala in da je znašala tedanja kupnina za sporne nepremičnine le 3,94% njene vrednosti - na te ugotovitve pa je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP) - je sodišče druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključilo, da je predlagateljeva prednica sklenila sporno kupoprodajno pogodbo zaradi sile in grožnje to je v okoliščinah iz 5. člena ZDen, zaradi česar je zahteva za denacionalizacijo utemeljena. Ker pa je predmet vmesnega sklepa odločitev le o utemeljenosti podlage zahtevka (kot je pojasnjeno spredaj), je odločitev sodišča druge stopnje v delu, kolikor razveljavlja sporno pogodbo oziroma jo izreče za nično, napačna. Revizijsko sodišče je ob takem stanju na podlagi revizije nasprotne udeleženke spremenilo pobijani del izreka tako, da se z njim ugotavlja, da je predlagateljeva zahteva za denacionalizacijo glede na podlago utemeljena, v preostalem delu, kolikor se pobija utemeljenost zahteve, pa je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno. Odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP v zvezi z 56. členom ZDen.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.