Jedro

V času njene sklenitve pogodba o preužitku ni bila urejena kot poseben tip pogodbe, zato so pri njeni presoji uporabljiva splošna obligacijska pravila, v času sklepanja pogodbe vsebovana v ZOR. Zaradi podobnosti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju so se pri njenem sklepanju analogno uporabljala tudi takrat veljavna določila ZD, ki so predvidevala overitev po sodniku, po uvedbi ZN pa sestavo pogodbe v obliki notarskega zapisa. Tudi glede pogojev za razvezo pogodbe se je sodna praksa zavzela za analogno uporabo zakonskih določb, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je dedni dogovor, sklenjen dne 7.5.1997 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, razvezan v delu, v katerem se nanaša na tožnico in toženca (I. točka izreka). Tožencu je naložena obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št. 1615/3, k.o. X., in 1615/1, k.o. X., vpisala lastninska pravica za tožnico do ½, sicer bo tako listino nadomestila sodba (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 3.077,45 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Poudarja, da je dedni dogovor napačno označen kot preužitkarska pogodba, saj je tožnica tožencu odstopila svoj dedni delež, do katerega je bila upravičena po pok. možu. Odstopila je torej tuje in ne svoje premoženje. Poleg tega je za veljavnost preužitkarske pogodbe potrebna pogodba v obliki notarskega zapisa z izrecnim opozorilom notarja na pravne posledice neizpolnjevanja pogodbe. Na to toženec na zapuščinski obravnavi niti z opominskim pismom pred tožbo ni bil opozorjen. Poleg tega tožba ni pristna volja tožnice, kajti v vložitev tožbe jo je nagovorila hčerka S., ki bi rada po njej podedovala premoženje. Meni, da pogoji za razvezo pogodbe niso podani. Tožnica živi v toženčevi hiši v svojem stanovanju. Z njo živi toženčev sin M. T., ki namesto toženca pomaga tožnici. Toženec zaradi svoje bolezni ne more kaj dosti pomagati. M. T. je izpovedal, da je tožnica še zelo čila, da skuha parkrat na teden tudi njemu. Tožnica ima boljšo pokojnino kot toženec, vendar toženec plačuje vse stroške tudi za tožnico (elektriko, vodo, kurjavo …). Meni, da je potrebno pomoč sodišče ocenjevalo na podlagi podatkov o tožničini starosti, ne pa na podlagi konkretnih tožničinih sposobnosti. Tožnica ni betežna starka, ki se ne bi mogla sama urejati in bi morala vsak teden k zdravniku. Zdravnika obišče na tri mesece ali več. Hrano si pripravlja sama, od lanske jeseni je kuhala tudi za toženca, ki je bil bolan. Ko sta se sporekla, mu je nehala kuhati. Za osebno higieno tožnica skrbi sama. Za minimalno pomoč pri vstopanju v banjo zaprosi hčerko. Normalno je, da ne zaprosi toženca, ki je moški. Tožnica še vedno opravlja delo na vrtu in njivi, po več ur dnevno. To bi lahko potrdil A. N., če bi bil zaslišan. Tožničine zdravstvene in fizične sposobnosti bi bilo treba preveriti tudi z vpogledom v zdravstveni karton. Le-ta bi potrdil neverodostojnost trditev S. T. Splošno znano je, da starostniki poskušajo ostati čim dlje samostojni. Če bi bili pogoji za razvezo pogodbe podani, bi bilo treba odločiti o koristih, ki jih je tožnica prejela v 17. letih, saj je toženec plačeval vse stroške nepremičnine, ki jo je uživala tožnica. Nepotreben in neutemeljen je zahtevek po izdaji zemljiškoknjižnega dovolila. V primeru razveze dednega dogovora bi bilo potrebno obvestiti zapuščinsko sodišče, da izda nov sklep o dedovanju. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da sta že vrhovno in višje sodišče dedni dogovor opredelili kot preužitkarsko pogodbo. Zanika, da bi tožnico k vložitvi tožbe napeljala hči S. Za novote označuje trditve: da zaradi toženčeve bolezni tožnici pomaga toženčev sin M.; da tožnica toženčevih storitev ne potrebuje; da bi bilo treba oceniti koristi, ki jih je v sedemnajstih letih imela tožnica. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano pogodbo je tožnica razpolagala z dednim deležem, do katerega je bila upravičena pri dedovanju po pokojnem možu. Moževa zapuščina je nanjo prešla s trenutkom zapustnikove smrti, zato je nesprejemljiva pritožbena trditev, da je tožencu odstopila tuje in ne svoje premoženje (132. čl. Zakona o dedovanju).

6. Pogodba je bila sklenjena pred sodnikom, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na pomanjkanje obličnosti pri njeni sklenitvi. V času njene sklenitve (7.5.1997) pogodba o preužitku ni bila urejena kot poseben tip pogodbe, zato so pri njeni presoji uporabljiva splošna obligacijska pravila, v času sklepanja pogodbe vsebovana v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zaradi podobnosti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju so se pri njenem sklepanju (tudi glede obličnosti pri njenem sklepanju) analogno uporabljala tudi takrat veljavna določila Zakona o dedovanju (117. člen), ki so predvidevala overitev po sodniku, po uvedbi Zakona o notariatu pa sestavo pogodbe v obliki notarskega zapisa. Obravnavna pogodba je bila podpisana pred sodnikom, zato ugovor o nespoštovanju obličnosti pri njeni sestavi ni utemeljen. Da toženec o posledicah sklenjene pogodbe ni bil poučen, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

7. Tudi glede pogojev za razvezo pogodbe se je sodna praksa zavzela za analogno uporabo zakonskih določb, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. (120. čl. Zakona o dedovanju). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da se je v dokaznem postopku potrdilo, da toženec obveznosti ne izpolnjuje. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da tožnica pomoči ne potrebuje. Na osnovi izpovedb zaslišanih prič je pravilno ugotovljeno, da tožnica pomoč potrebuje tako pri oskrbi z življenjskimi potrebščinami (prinašanje živil iz trgovine) kot pri obiskovanju zdravnika, pa tudi že pri osebni higieni (kopanje). Pri vseh teh opravilih, ki bi jih bil na osnovi pogodbe dolžan tožnici zagotoviti toženec, tožnici pomagata hčerka S. T. in vnuk M. T. Nobeden od njiju ni izpovedal, da bi to pomoč nudil po toženčevem naročilu, toženec pa je sam potrdil, da pomoči ne nudi. Ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi o samoumevnosti dejstva, da pri osebni higieni tožnici pomaga hčerka; posebno, ker ima tožnica tovrstno pomoč dogovorjeno s pogodbo. Iz zdravstvenega kartona razvidni podatki sicer omogočajo osvetlitev tožničinega zdravstvenega stanja, vendar vrsto in obsega pomoči, ki jo tožnica zaradi zdravstvenega stanja potrebuje, lahko bolj kot podatki zdravstvenega kartona osvetlijo oz. opišejo ljudje, ki so s tožnico v dnevnem stiku. To velja toliko bolj, ker je tožničina oslabelost posledica starosti in ne kakšne posebne bolezni, katere znake, značilnosti, razvoj ... bi bilo treba ugotavljati s pomočjo zdravstvene dokumentacije.

8. Zaslišanje A. N. je toženec predlagal zaradi ugotovitve, kako je tožnica delala s tožencem in njegovim očetom (dokazni predlog, podan na naroku 1.10.2010, list. št. 24). Gre za pravno nepomembno dejstvo, zlasti, ker toženec ne zatrjuje, da je tožničino ravnanje razlog za neizpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Dokaza zato ni potrebno izvajati.

9. Posledica razveze pogodbe so reparacijske obveznosti. Pogodbenika, ki sta pogodbo delno ali v celoti izpolnila, imata pravico zahtevati vrnitev danega (drugi in tretji odstavek 132. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se uporablja na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Tožnica je kondikcijski zahtevek postavila in sodišče mu je ugodilo. Gre za dajatveni zahtevek, s katerim uveljavlja vrnitev svoje izpolnitve, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na nepotrebnost izdaje zemljiškoknjižnega dovolila. Obsegu vrnitve oz. kondikcijskemu zahtevku kot takemu toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal. Zahteve za vrnitev svoje izpolnitve toženec ni postavil, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo potrebno odločiti o koristih, ki jih je tožnica v sedemnajstih letih imela zaradi toženčevega izpolnjevanja pogodbe.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).