Jedro

Prisilna poravnava na terjatve, nastale po začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, ne učinkuje in jih mora dolžnik poravnati, kot se glasijo, upnik pa jih lahko tudi prisilno izterja po splošnih določbah izvršilnega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnikovi pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da gre za terjatve, ki so nastale po uvedbi prisilne poravnave, zato bi sodišče moralo predlogu za izvršbo ugoditi.

Pritožba je utemeljena.

S prisilno poravnavo so zajete samo terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave (prim. 4. točko 29. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji -ZPPSL), samo te terjatve se v postopku prisilne poravnave ugotavljajo, samo nanje učinkuje potrjena prisilna poravnava, četudi jih morda upniki v postopku niso prijavili (prim. 3. odst. 59. člena, 1. odst. 62. člena in 2. odst. 64. člena ZPPSL). ZPPSL nima nobenih določb o terjatvah, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave, iz česar na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) izhaja, da prisilna poravnava na te terjatve ne učinkuje in jih mora dolžnik poravnati, kot se glasijo (prim. tudi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 188/99 in III Ips 46/2000), upnik pa jih lahko tudi prisilno izterja v skladu s splošnimi določbami izvršilnega prava.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil nad dolžnikom začet postopek prisilne poravnave dne 15.9.1998, terjatve, ki jih v obravnavanem postopku izterjuje upnik, pa so nastale v letu 1999 (računa v prilogah A10 in A11 se sklicujeta na pogodbi z dne 25.3.1999 oz. 30.1.1999, računi A2-A9 pa na naročilnice z dne 25.3. oz. 10.3.1999), torej že po začetku prisilne poravnave. Glede na povedano v prejšnjem odstavku je možno določila 1. odst. 36. čl. ZPPSL uporabiti samo glede terjatev, nastalih pred začetkom postopka prisilne poravnave, za kar pa v konkretni zadevi ne gre. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialnopravne določbe ZPPSL in v posledici sprejelo napačno odločitev, saj ne bi smelo zavrniti upnikovega predloga za izvršbo zaradi izterjave terjatev, ki so nastale po začetku prisilne poravnave nad dolžnikom.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava upnikov predlog v skladu z določili ZIZ. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je utemeljena pritožbena navedba, da je potrebno stranki, ki ima pooblaščenca, pisanja vročati preko pooblaščenca in ne neposredno stranki (1. odst. 137. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker je sodišče druge stopnje odločbo prvostopnega sodišča razveljavilo, je odločitev o upnikovih stroških pritožbe na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pridržalo za končno odločbo.