Jedro

Dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno pred upravnim organom prve stopnje, še ni podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Pravilno je stališče, da bo dopolnitev postopka najhitreje opravil prvostopni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 172/2001-6 z dne 5.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.2000. Tožena stranka je s citirano določbo v ponovljenem revizijskem postopku ter v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 270/2000 z dne 9.10.2000 odločila, da se odločba Upravne enote L., Izpostava C., z dne 21.1.1999, s katero je bilo zahtevku tožnice delno ugodeno ter priznan status žrtve vojnega nasilja-begunke za čas od 9.6.1941 do 31.5.44, odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnici priznan status žrtve na podlagi nepopolno zbranih dokazov in nejasnega dejanskega stanja. V tej zadevi namreč še niso bila ugotovljena vsa dejstva in dovolj razjasnjene nekatere pomembne okoliščine o odhodu oziroma pregonu družine tožeče stranke v B. na D. Organu prve stopnje je zato naložila, naj podrobno zasliši tožnico glede okoliščin na dan 9.6.1941. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je tožena stranka pravilno postopala po določbah 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se na podlagi določb 20. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00, v nadaljevanju ZZVN) uporablja v postopku za uveljavljanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. Navedeni člen določa, da v primeru, če drugostopenjski organ ugotovi, da so bila na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali kršena pravila postopka, dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje. V kolikor pa spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, pa odpravi odločbo in vrne zadevo temu organu v ponovni postopek. V zvezi z zahtevo tožnice, da ji sodišče prizna za čas od 9.6.1941 do 18.11.1943 status izgnanke, od 19.11.1943 do 3.3.1944 status zapornice ter od 4.3.1944 do 15.5.1945 status izgnanke, pa je sodišče menilo, da je tak zahtevek tožeča stranka prvič postavila šele v tožbi, česar pa ne more storiti. Razširjeni zahtevek bo lahko uveljavljala v ponovljenem postopku pred organom prve stopnje.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je predložila vse dokaze, da je bila skupaj z družino nasilno izgnana 9.6.1941. Ob tem pa še navaja, da v prvotnem zahtevku ni uveljavljala statusa zapornice, saj je bila prepričana, da ji glede na dejstva pripada status izgnanke. Smiselno zahteva od pritožbenega sodišča priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred upravnim organom prve stopnje, še ni moglo biti zadostna dejanska podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bo potrebno pred odločitvijo dopolniti postopek, tako kot je to v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Ob tem pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bo dopolnitev postopka najhitreje opravil prvostopenjski upravni organ, pri čemer pa je imela tožena stranka za tako odločitev podlago v 242. členu ZUP/86, ki ga je uporabila na podlagi določb 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000). V ponovljenem postopku bo tako potrebno ugotoviti okoliščine, ki so povzročile odhod tožnice in njene družine v B. ter presoditi, ali so podani pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanke po 1. odstavku 2. člena ZZVN.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.