Jedro

Zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča ne more priti do konkurence med pravdnima strankama v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence.

Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti poslovna skrivnost. Tožeča stranka zato na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog. Po presoji pritožbenega sodišča pa gre pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu. Tožeča stranka zato pilotom ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do izdaje končne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki izrekle prepovedi: 1. pridobivanja podatkov o zaposlenih delavcih tožeče stranke, pogodb o zaposlitvi ali podatkov iz pogodb o zaposlitvi, ki jih imajo delavci sklenjene s tožečo stranko, 2. navezovanja stikov z navedenimi delavci v času trajanja delovnega razmerja oziroma v času trajanja konkurenčne klavzule, 3. pridobivanja, uporabe, shranjevanja ali drugačnega uporabljanja znanja in izkušenj zaposlenih v družbi, 4. izvajanja pilotaže z navedenimi piloti, 5. pridobivanja poslovnih skrivnosti družbe, zlasti podatkov o poslovnih partnerjih družbe in stroških storitev družbe pri opravljanju dejavnosti pomorske pilotaže ter 6. razširjanja neresnične informacije, da bo tožena stranka po 10. maju 2020 edina opravljala storitev pomorske pilotaže v pristanišču Koper in po istem datumu tožeča stranka pilotaže ne bo opravljala.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve do tožene stranke. Tožena stranka ima v skladu z Uredbo o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (v nadaljevanju Uredba)1 ter na podlagi Pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže z dne 30. 3. 2020 (v nadaljevanju Pogodba) izključno pravico izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže v koprskem tovornem pristanišču od dne 10. 5. 2020 dalje. Ker tožeča stranka od navedenega datuma dalje ne bo mogla več opravljati pomorske pilotaže na področju pomorske dejavnosti koprskega tovornega pristanišča, je sodišče prve stopnje ocenilo, da v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje nelojalne konkurence.

3. Sodišče prve stopnje je navedlo še vrsto drugih razlogov za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, kot sledi: 1) tožeča stranka nima pravice, da delavcem prepove posredovanje osebnih podatkov o delovnem razmerju, 2) tožeča stranka ni določno navedla na katere konkretne podatke o zaposlenih se predlog nanaša, 3) konkurenčna prepoved in konkurenčna klavzula zavezujeta le pogodbeni stranki pogodbe o zaposlitvi, to je delavca in delodajalca, 4) tožeča stranka nima pravice delavcem prepovedati, da se zaposlijo drugje in jim prepovedati uporabe pridobljenega znanja in izkušenj za opravljanje določenih del, 5) tožeča stranka ni konkretizirala vsebine zaupnih poslovnih skrivnosti, ki naj bi jih tožena stranka domnevno kršila, 6) neutemeljen je zahtevek, ki se nanaša na širjenje neresničnih informacij, saj gre za resnično dejstvo.

4. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 272. in 15. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodniku, dolžniku pa v plačilo naloži stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

5. V pritožbi v bistvenem navaja naslednje razloge za nepravilnost izpodbijanega sklepa: - Podana je bistvena kršitev postopka, kršitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave ter kršitev pravic iz 6. člena EKČP, saj je sodnica v obrazložitev sklepa dobesedno prepisala dolžnikove navedbe. Zato obrazložitev sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodnica je trditvam tožeče stranke poklonila popolno in neomajno zaupanje do te mere, da jih sploh ni presojala, torej je mogoče zaključiti, da je imela pristransko prepričanje in interes, da v zadevi odloči v korist tožene stranke. Sodnica je iskala argumente v škodo upnika mimo upnikovih jasnih navedb v postopku, ki jih je prezrla in neutemeljeno opredelila kot neskladne med seboj.

- Ni res, da si želi tožeča stranka zagotoviti monopolni položaj na področju pomorske pilotaže s poseganjem v temeljne pravice zaposlenih. Tožeča stranka le zahteva, da tožena stranka ne posega v njena pogodbena razmerja in da ne nagovarja njenih zaposlenih h kršitvi pogodbenih zavez, ki so jih prevzeli ter da se ne okorišča z njenim know howom in poslovnimi skrivnostmi.

- Sodišče je sodno varstvo poklonilo toženi stranki v zvezi z njenimi bodočimi pravnimi razmerji v konkurenci z zahtevkom tožeče stranke, da se toženi stranki prepove posegati v obstoječa pravna razmerja. Konkurenčnim klavzulam pilotov je skupna določba, da delavec v času dveh let po prenehanju delovnega razmerja ne sme opravljati del pilota oziroma voditelja pilotskega čolna ali sklepati poslov oziroma sprejetih drugih zadolžitev ali nalog, pri katerih bi izkoriščal ključno tehnološko in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Dejstvo, da so delavci sklenili pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko ni ovira, da tožeča stranka ne bi smela zahtevati prepovedi opravljanja navedenih del od delavcev, od tožene stranke pa prepoved uporabe in izkoriščanja le-teh. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da konkurenčna klavzula predstavlja institut, ki ima podlago v določbi tretjega odstavka 74. člena Ustave RS.

- Tožeča stranka je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala tudi na podlagi splošne civilne prepovedi povzročanja škode in na podlagi 11. člena Zakona o poslovnih skrivnostih. Know how je opredeljen in zaščiten kot poslovna skrivnost tožeče stranke. Gre za specifično znanje, usposobljenosti in veščine pilotiranja in vodenja čolnov, ki so jih delavci pridobili samo s prisostvovanjem pri pilotiranju ladij na območju koprskega pristanišča pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je prezrlo dejstvo, da za prepoved udeležbe pri kršitvi konkurenčne klavzule in prepoved protipravnega pridobivanja poslovne skrivnosti dejstvo, ali sta podjetji konkurenta sploh ni pravno relevantno.

- Vzpostavitev novega režima ne pomeni, da lahko bodoči nosilec izključne pravice krši vso veljavno zakonodajo, da bi lahko opravljal dejavnost. Nasprotno svojo dejavnost lahko prične opravljati pod enakimi pogoji kot vsi subjekti na trgu ob spoštovanju pravice tožeče stranke do varovanja poslovnih skrivnosti in ob upoštevanju njenih pogodbenih razmerij. Sodišče je prezrlo dejstvo, da tožena stranka v času, ko so bila storjena očitana protipravna dejanja, niti teoretično ni bila nosilec nikakršnih izključnih pravic, je pa že nastopala na trgu in delavce napeljevala k prekinitvi delovnih razmerij in sicer že v mesecih pred sklenitvijo Pogodbe z Vlado RS.

- Sodišče ima pravico in dolžnost, da Uredbe kot protiustavnega in nezakonitega podzakonskega predpisa ne uporabi (excepcio illegalis).Tožeča stranka je upravičena do primernega prehodnega obdobja, v katerem bi se ji kot obstoječemu izvajalcu pilotaže omogočilo, da se pripravi na prenehanje dejavnosti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je do prenehanja delovnega razmerja delavcev pri tožeči stranki prišlo zaradi usklajenega ravnanja tožene stranke, usmerjenega v hkratno prenehanje delovnega razmerja pilotov pri tožeči stranki.

- Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede tehtanja hujših neugodnih posledic, ki bi utegnile nastati pravdnima strankama v posledici (ne)izdaje začasne odredbe. Na dan izdaje izpodbijanega sklepa so bili pri tožeči stranki zaposleni še vsi poimensko navedeni delavci. Če delavci ne bi nastopili dela pri toženi stranki, ne bi bilo nobenih škodljivih posledic. Pilotažo bi še nadalje opravljala tožeča stranka, kot do sedaj že 24 let. Toženi stranki pa bi nastala le posledica, da izključne pravice, ki ji je bila podeljena s Pogodbo ne bi mogla izvajati. Verjetno bi Vlada RS podaljšala prehodno obdobje, tožena stranka pa bi lahko pridobila dovoljenje tožeče stranke proti plačilu odmene.

- Pridobitev in uporaba storitev delavcev oziroma know howa tožeče stranke, ki je poslovna skrivnost, je protipravna tudi na podlagi Zakona o poslovni skrivnosti. Podatki vsebovani v pogodbi o zaposlitvi niso samo osebni podatki delavcev, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč so tudi poslovne skrivnosti delodajalca. Delavci so vezani z dolžnostjo varovanja poslovnih skrivnosti na podlagi zakona.

- Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka nima iz naslova konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule nikakršnih obveznosti do tožeče stranke. Tožeča stranka ima legitimen interes, da toženi stranki prepove uporabo know howa, protipravno pridobivanje in uporabo poslovnih skrivnosti tožeče stranke v času dveh let, to je v času veljave konkurenčnih klavzul. Znanje in veščine (know how), poslovne skrivnosti ter delo teh oseb imajo tržno vrednost. Tožena stranka z njihovo protipravno pridobitvijo in uporabo ustvarja dobiček, ki ga brez protipravnih ravnanj ne bi mogla ustvarjati. Tožeča stranka ima legitimen interes, da tožena stranka proti plačilu odmene pridobi njeno dovoljenje za uporabo premoženja, zato vztraja pri prepovednih zahtevkih.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v obravnavanem primeru ustrezno utemeljilo. Res je sodišče v določenem delu prepisalo navedbe tožene stranke v zvezi z domnevnim namenom tožeče stranke, da si zagotovi monopolni položaj na področju pomorske pilotaže (prvi odstavek točke 12 obrazložitve) ter da bi prepoved stikov med toženo stranko in bodočimi delavci pomenila onemogočanje izvajanja pogodbenega razmerja brez ustrezne pravne podlage (prvi odstavek točke 13 razlogov). Vendar slednje ne pomeni iskanja argumentov v škodo tožeče stranke, temveč gre za izražanje stališča sodišča, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v zvezi z navedbami pravdnih strank v razlogih odločbe. Predmet presoje v zvezi z obravnavanjem predlogov in ugovorov strank v postopku so ravno navedbe strank. V postopku je uspešna stranka, ki sodišče prepriča v pravilnost svojih argumentov. Neutemeljeni so očitki, da je sodišče prve stopnje na pristranski način navijalo za eno stranko. Ugovorom tožene stranke je sodišče prve stopnje sledilo, ker so bili zanj prepričljivejši od navedb tožeče stranke. Zakaj je tako ravnalo, pa je v razlogih sklepa pojasnilo na način, da je zadostilo minimalnemu standardu obrazloženosti odločbe. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodnica opustila sojenje in razsodila pristransko ter da so podane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, 6. člena EKČP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se na podlagi Uredbe pomorska pilotaža na področju dejavnosti koprskega tovornega pristanišča izvaja kot gospodarska javna služba v obliki javnega podjetja, katerega edini ustanovitelj oziroma družbenik je Republika Slovenija (3. in 4. člen Uredbe). Gre za uvedbo monopola, sa je število izvajalcev storitve pomorske pilotaže omejeno samo na enega punudnika storitev. Tovrstna omejitev trga je dopustna, če gre za dejavnost, ki se izvaja v javnem interesu. Tožena stranka bo navedeno dejavnost izvajala kot javno podjetje po posebnem režimu na podlagi Pogodbe in Uredbe, ki je bila sprejeta na podlagi določil Pomorskega zakonika in Zakona o gospodarskih javnih službah.

10. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (drugi odstavek 63.a člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, v nadaljevanju ZPOmK-1). Določilo 3. člena Uredbe je jasno. Določa, da je javno podjetje, ki ga ustanovi država za opravljanje navedene dejavnosti, edini izvajalec pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča. Zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča ne more priti do konkurence med pravdnima strankama v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence. Z začetkom veljavnosti Uredbe je prej navedena storitev pomorske pilotaže izvzeta iz pravnega režima tržnih dejavnosti.

11. V postopku zavarovanja z začasno odredbo je upnik tisti, na katerem je trditveno in dokazno breme, da verjetno izkaže obstoj predpostavk za zavarovanje terjatve. Tožeča stranka je verjetnost terjatve iz naslova dejanj nelojalne konkurence utemeljevala na nadaljnji predpostavki, da je Uredba protiustavna oziroma nezakonita2. Sodišču je predlagala naj uporabi institut exceptio illegalis in nezakonito Uredbo ignorira. V pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti Uredbe je tožeča stranka zatrjevala, da je z Uredbo, ki podeljuje izključno pravico opravljanja pomorske pilotaže javnemu podjetju, poseženo v vrsto njenih ustavnih pravic. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je storitve pomorske pilotaže pred sprejemom Uredbe dejansko opravljala dalj časa in imela monopolni položaj, koncesijsko razmerje med njo in državo pa je formalno prenehalo že leta 1996. Dejstvo, da je država dejavnost pomorske pilotaže uredila kot gospodarsko javno službo še ne pomeni, da je poseženo v ustavne pravice tožeče stranke in je ta upravičena do nadomestila zaradi omejitve trga. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni verjetno izkazano, da je Uredba neustavna oziroma nezakonita. Širša presoja ustavnosti oziroma zakonitosti določil Uredbe, ki se nanašajo na omejitev trga, bi presegala okvir postopka zavarovanja v zvezi z obstojem predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz naslova očitanih ravnanj nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ni verjetno izkazano, da gre pri ravnanju tožene stranke za dejanja nelojalne konkurence, saj je zaradi monopolnega položaja tožene stranke konkurenca na trgu izključena.

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da ima tožeča stranka legitimni interes od tožene stranke zahtevati v tožbi naštete prepovedi v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule iz pogodb o zaposlitvi, ki jih je imela sklenjenene s piloti, ki so podali odpoved pogodb o zaposlitvi in se zaposlili pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče v zvezi z uveljavljanjem terjatve zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule iz pogodb o zaposlitvi v izogib ponavljanju pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča (točka 12 in 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pri pogodbi o zaposlitvi gre za obligacijskopravno razmerje med delavcem in delodajalcem, ki veže le pogodbeni stranki. Konkurenčne prepovedi oziroma konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi tretja oseba ne more kršiti, saj ni pogodbena stranka. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da konkurenčna klavzula daje delodajalcu pravico, da zavaruje tehnične dosežke, komercialna znanja, pogodbene zaveze in prepreči izkoriščanje teh znanj v konkurenčne namene tudi v razmerju do tretjih oseb.

13. Tudi s sklicevanjem na splošno odškodninsko odgovornost tožeča stranka v obravnavanem primeru ne more uspeti. Tožeča stranka škode, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja tožene stranke ni v ničemer konkretizirala, nastanek škodljivih posledic protipravnega ravnanja je zatrjevala povsem na abstraktni ravni. Opredelila ni niti vrste škode (premoženjska, nepremoženjska), ki naj bi ji nastala in s tožbo ne uveljavlja odškodninskega zahtevka. Glede na navedeno ni verjetno izkazala predpostavke obstoja verjetnosti terjatve, ki bi utemeljevala izrek predlaganih prepovedi toženi stranki na podlagi splošne odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (131. člen).

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka tudi iz naslova varstva poslovne skrivnosti v obravnavanem postopku zavarovanja ne more uspeti. Da bi tožeča stranka lahko uspela s prepovednim zahtevkom za zavarovanje nedenarnega zahtevka na podlagi določil Zakona o poslovnih skrivnostih (v nadaljevanju ZPosS)3, bi morala najprej verjetno izkazati, da poslovna skrivnost obstaja (prva alinea prvega odstavka 11. člena ZPosS).

15. Poslovna skrivnost je le tisti podatek, pri katerem so kumulativno izpolnjene zahteve: da je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, da ima tržno vrednost in da je v danih okoliščinah oseba, ki ima zakoniti nadzor nad to informacijo, razumno ukrepala z namenom da jo ohrani kot skrivnost (prvi odstavek 2. člena ZPosS). Pojem poslovne skrivnosti zajema strokovno znanje in izkušnje, poslovne informacije ter tehnološke informacije, ki imajo bodisi dejansko bodisi potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo takšno strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škoduje interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor, s tem da škoduje znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti.

16. Opredelitev poslovne skrivnosti pa izključuje omejitev uporabe izkušenj, znanja in spretnosti, ki so jih delavci pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti poslovna skrivnost.4 Tožeča stranka zato na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih zaposleni pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog. Po presoji pritožbenega sodišča pa gre pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu. Tožeča stranka zato pilotom ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe. Pritožbeno sodišče ne izključuje, da bi lahko določene informacije, za katere so piloti izvedeli v zvezi z opravljanjem pilotaže, bile predmet poslovne skrivnosti. Vendar pa je predlog tožeče stranke zvezi z obstojem morebitnih informacij in znanj, ki bi izpolnjevale predpostavke iz 2. člena ZPosS, premalo konkretiziran, da bi mu bilo mogoče vsaj delno ugoditi.

17. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni zadostno konkretizirala vsebine domnevne poslovne skrivnosti, ki naj bi jo kršila tožena stranka. Vse povedano velja tudi glede podatkov delavcev v pogodbah o zaposlitvi, saj tudi v tem delu tožeča stranka ni konkretno opredelila kaj naj bi bilo predmet poslovne skrivnosti na katero so delavci vezani z dolžnostjo varovanja poslovnih skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da osebni podatki delavcev niso poslovna skrivnost delodajalca.

18. Prav tako tudi ni pomembno, da tožena stranka v času, ko naj bi bila storjena domnevna protipravna ravnanja še ni bila nosilec izključnih pravic po Uredbi in Pogodbi, je pa že nastopala na trgu. Čeprav v času, ko je bil objavljen razpis za delovna mesta pilotov in v času sklenitve pogodb o zaposlitvi tožena stranka še ni imela sklenjene Pogodbe, njeno ravnanje zgolj zato ni bilo protipravno. Pri razpisu prostih delovnih mest in zaposlitvi pilotov je šlo za pripravljalno fazo za začetek opravljanja dejavnosti pilotaže in ne za nastopanje na trgu delovne sile kot aktivnost podjetja, ki bi bila usmerjena v pridobitev tržnega položaja. Ravnanj tožene stranke usmerjenih v priprave za začetek opravljanja dejavnosti pilotaže ni moč uvrstiti pod pojem nastopanja na trgu. Pravdni stranki nista konkurenta pri opravljanju storitev pomorske pilotaže. Dejstvo, da so bili vsi delavci, ki so se sploh lahko prijavili na razpis, zaposleni pri tožeči stranki in jih zavezujejo konkurenčne klavzule oziroma prepovedi, ne pomeni, da je tožena stranka delavcem protipravno ponujala sklenitev pogodb o zaposlitvi. Tega ne izkazuje niti dejstvo, da so bile vse odpovedi pilotov tožeči stranki vročene hkrati v isti ovojnici in da so vsi delavci imeli istega pooblaščenca ter domnevne obljube o plačilu odškodnine s strani države. Četudi vse navedeno kaže, da so delavci sklenili pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko v posledici njenega ravnanja, slednje ne izkazuje, da je tožena stranka delavcem obljubljala koristi z namenom, da bi si pridobila protipravno ugodnost v škodo tožeče stranke.

19. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi prvostopnega sodišča v zvezi z zavrnitvijo predloga za prepoved razširjanja domnevnih neresničnih informacij, da bo po 10. maju 2020 pomorsko pilotažo v koprskem pristanišču opravljala tožena stranka, tožeča stranka pa te dejavnosti ne bo smela več opravljati. Tudi v pritožbi tožeča stranka ni pojasnila v čem naj bi bila navedena informacija neresnična. Glede na določila Uredbe in Pogodbe gre za informacijo, ki je zaenkrat verjetno resnična.

20. Predlog za zavarovanje v obravnavanem primeru je delno neutemeljen, delno pa neklepčen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Nejasna in nekonkretizirana trditvena podlaga ne utemeljuje utemeljenosti zahtevanih prepovedi. V znatnem delu ima navedene značilnosti tudi obširna pritožba. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene razloge, ki so bistveni za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene, ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 272. členom in 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 272. členom in 15. členom ZIZ).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list RS št. 11/2020 z dne 25. 2. 2020. 2 Tožeča stranka je 9. 3. 2020 pri Ustavnem sodišču RS vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti Uredbe (priloga A35). 3 Uradni list RS. št. 22/19 z dne 5. 4. 2019. 4 Zabel Bojan, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1, knjiga stran 212, GV založba, Ljubljana 2006 glej tudi Predlog zakona o poslovni skrivnosti k členu 3.EPA)