Jedro

Tožnik, ki sam ni zmožen opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb in potrebuje 24-urni nadzor svojcev, ne pa tudi obvezne strokovne pomoči za stalno izvajanje zdravstvene nege, je upravičen le do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, zato njegov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 7. 2009 in št. ... z dne 24. 9. 2009 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence od 28. 5. 2009 dalje ter da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo določbe postopka in nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pri tožniku ni podana potreba po obvezni strokovni pomoči (najmanj zdravstvenega tehnika) za stalno izvajanje zdravstvene nege. Sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, da bi preverilo utemeljenost trditev tožnika glede potrebe po stalni zdravstveni negi, čeprav je tožnik dokaz z izvedencem predlagal. Sodišče je kar samo zaključilo, da nega, ki jo prejema tožnik, ni strokovna zdravstvena nega, čeprav sodišče nima medicinskega znanja, ki je potrebno za tak zaključek. Sodišče tudi ni zaslišalo številnih predlaganih prič in sicer zdravnikov, ki poznajo tožnikov primer in ostalih ljudi, ki so seznanjeni s tožnikovim stanjem (starši, asistenti, sodelavci). Nerazumljivo je, kako je sodišče lahko zaključilo, da nega, ki jo potrebuje tožnik, torej pomoč pri izkašljevanju, prestavljanje v vozičku zaradi preprečevanje preležanin, razgibavanje rok in nog tožnika zaradi čim večje prekrvavljenosti ter spremljanje nivoja Sp02 v krvi ni zdravstvena nega. Res je tožnik izpovedal, da asistentu pove, kako se ravna z oksimetrom in kakšne morajo biti vrednosti, ki se odčitajo. Tožnik to stori, ker se je z dolgoletno boleznijo tega priučil in da bi asistentu pomagal, da se hitreje vpelje v delo, kar pa nikakor ne pomeni, da za ravnanje z oksimetrom ni potrebno strokovno znanje in da bi to lahko počel kdorkoli. Zaključek, ali lahko z oksimetrom ravna nekdo, ki nima strokovnega znanja, bi lahko napravilo sodišče zgolj na podlagi ustreznega mnenja izvedenca medicinske stroke. Prav tako je nerazumljiv zaključek sodišča, da premeščanje zaradi preprečevanja preležanin sicer preprečuje nastanek posledic na zdravju in je res potrebno 24 ur na dan v določenih časovnih razmakih, vendar to ne predstavlja take strokovne pomoči, ki bi jo znal oziroma moral opraviti najmanj zdravstveni tehnik. Tožnik ne ve, na podlagi česa je sodišče lahko napravilo tak zaključek. Dejstvo je, da gre pri preprečevanju preležanin za strokovno zdravstveno nego, ki je ne more opraviti kdorkoli, ampak oseba s strokovnim zdravstvenim znanjem. Sodba sploh ne vsebuje obrazložitve glede trditve tožnika, da zdravstveno nego predstavlja tudi vsakodnevno razgibavanje rok in nog zaradi povečanja prekrvavitve, kar potrebuje vsak dan, najmanj enkrat na dan. Prav tako je protispisen zaključek sodišča, da tožnik sam navaja, da potrebuje pomoč pri izkašljevanju le v primeru pljučnih infektov. Tožnik je v tožbi navedel, da potrebuje vsakodnevno pomoč pri izkašljevanju in ne le v primeru pljučnih infektov, kar je tudi potrdil s svojo izpovedjo. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da iz nobenega priloženega izvida ne izhaja, da bi specialist napisal, da tožnik potrebuje strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege. Mag. I.K. je zapisal v izvidu, da je tožnik popolnoma odvisen od tuje pomoči in postrežbe. Asist. mag. A.P. je zapisal v izvidu, da za normalno življenje vključno s poklicnim tožnik potrebuje stalno asistenco in predlaga, da se mu prizna dodatek za pomoč in postrežbo v višjem znesku. Osebna zdravnica je navedla, da tožnik potrebuje 24-urno nego (najmanj zdravstveni tehnik). Nato je predložila še natančen opis potrebne zdravstvene nege, ki ga je pripravil tožnik in nadalje navedla, da tožnik nima pomoči zdravstvenega tehnika, kar pa še ne pomeni, da ne prejema po vsebini enake storitve, kot jih nudi zdravstveni tehnik. Stališče sodišča, da tožnik ni deležen strokovne zdravstvene nege, zato ker te nege ne opravlja zdravstveni tehnik, je formalistično in pravno zmotno. Dejstvo je, da je za nego, ki jo prejema tožnik, potrebno znanje zdravstvenega tehnika in da ta nega vsebinsko predstavlja točno tiste storitve, ki jih izvaja zdravstveni tehnik. Nevzdržno je stališče, da so strokovne storitve samo tiste storitve, ki jih izvaja zdravstveni tehnik. Sodišče bi moralo zaradi razjasnitve dejanskega stanja zaslišati predlagane priče in postaviti izvedenca medicinske stroke. Tožnik zato predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in naloži tožencu povrnitev pravdnih stroškov oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 24. 9. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 7. 2009, s katero je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 28. 11. 2006 priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb za čas od 20. 2. 2006 do 20. 8. 2006 in od 15. 9. 2006 dalje v znesku takratnih 61.981,89 SIT na mesec (258,64 EUR). Dodatek za pomoč in postrežbo mu je bil priznan po 138. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v zvezi s 141. členom istega zakona, torej kot aktivnemu zavarovancu, katerega zmožnost premikanja je zmanjšana za najmanj 70 % in se zato šteje za nepokretnega zavarovanca.

Tožnik je pri tožencu uveljavljal priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete kategorije upravičencev. ZPIZ-1 v 3. odstavku 141. člena določa, da za nekatere najtežje prizadete kategorije upravičencev iz 1. odstavka tega člena, lahko zavod s sklepom določi tudi višji znesek dodatka za pomoč in postrežbo od tistega, ki je določen v 1. odstavku tega člena (torej višjega od dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb). Kriterije za določitev upravičencev do višjega zneska dodatka za pomoč in postrežbo določi minister, pristojen za zdravstvo. V Sklepu o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence (sklep; Ur. l. RS, št. 77/98) je določeno, da dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence znaša 100 % najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Najtežje prizadeti upravičenci, po kriterijih ministrstva za zdravstvo, so osebe, ki potrebujejo 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege.

V predsodnem postopku sta tožnikovo potrebo po pomoči in postrežbi glede na določbo 261. člena ZPIZ-1 ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 9. 7. 2009 in nato invalidska komisija II. stopnje dne 23. 9. 2009. Obe mnenji sta skladni v ugotovitvi, da gre pri tožniku za stanje progresivne spinalne mišične atrofije. Invalidska komisija II. stopnje v obrazložitvi poudarja, da je tožnik v aktivnostih dnevnega življenja odvisen od pomoči pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil, pri normalnem življenju vključno s poklicnim pa potrebuje stalno asistenco, kar pa ne predstavlja pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege. Kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, tožnik nedvomno potrebuje 24-urni nadzor svojcev oziroma asistentov (laično pomoč). Odprto je zgolj vprašanje, ali je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, določen v že citiranem sklepu, torej ali tožnik potrebuje obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je tožnik v času, ko je bila izdana izpodbijana dokončna odločba toženca (24. 9. 2009), ki jo je presojalo sodišče prve stopnje, potreboval obvezno strokovno pomoč najmanj zdravstvenega tehnika za stalno izvajanje zdravstvene nege. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče samo, kljub temu, da nima medicinskega znanja, zaključilo, da nega, ki jo prejema tožnik, ni strokovna zdravstvena nega. Sodišče je namreč pri presoji predmetne zadeve odločitev oprlo na že citirana mnenja obeh invalidskih komisij, ki sta izvedensko mnenje podali v predsodnem postopku. Tožnik je bil pred invalidsko komisijo I. stopnje osebno pregledan, komisiji pa sta pri podaji mnenja upoštevali tudi predloženo medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnikova osebna zdravnica. V senatu invalidske komisije I. stopnje je poleg specialista internista sodeloval tudi specialist medicine dela, v senatu invalidske komisije II. stopnje pa poleg specialista medicine dela tudi specialist nevropsihiater. Obe komisiji sta bili torej ustrezno sestavljeni glede na tožnikove zdravstvene težave ter tudi strokovno usposobljeni za odgovor, ali tožnik obvezno potrebuje strokovno pomoč najmanj zdravstvenega tehnika za stalno izvajanje zdravstvene nege. Iz zapisa v predlogu za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga je podala tožnikova osebna zdravnica, izhaja, da si tožnik organizira 24-urno asistenco preko Š., nadalje da je tožnik sam opisal vrste pomoči, ki jo potrebuje (ta dopis je bil tudi predložen tožencu) ter da nima pomoči zdravstvenega tehnika. Tudi iz ostalih izvidov v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnik potreboval pomoč najmanj zdravstvenega tehnika. Izvedenec fiziater v izvidu, ki ga citira tudi invalidska komisija II. stopnje z dne 23. 4. 2009 navaja, da v klinični sliki prevladujejo izrazite mišične atrofije celotnega mišičja, izrazitejše v spodnjih udih, zlasti proksimalnih skupinah, porazdelitev je približno simetrična, aktivne gibljivosti v spodnjih udih ni, prisotne flektorne kontrakture v kolkih in kolenih, v kolenih 45 stopinj, flektorne kontrakture tudi v komolcih 60 stopinj levo in 50 stopinj desno, aktivna gibljivost omejena na roki, kjer je izrazito zmanjšana po obsegu ob zmanjšani moči. Prisotna je levostranska torakolumbalna skolioza z rotacijo. Oslabljeni so ekstenzorji glave, držo glave pomaga nadzorovati naslon. Tožnik je vezan na voziček na elektromotorni pogon in redno opravlja svoj poklic. V aktivnostih dnevnega življenja je odvisen od pomoči, za normalno življenje vključno s poklicnim, potrebuje stalno asistenco. Tudi v drugih izvidih, ki so bili predloženi tožencu v predsodnem postopku, ni zapisa o tem, da bi tožnik potreboval stalno pomoč zdravstvenega tehnika. Tudi, ko gre za merjenje kisika v krvi oziroma za pomoč pri izkašljevanju ter preprečevanju preležanin iz nobenega izvida ne izhaja, da bi bila potrebna stalna strokovna pomoč najmanj zdravstvenega tehnika. Nenazadnje je tožnik sam izpovedal, da asistentom pove, kako rokovati z oksimetrom. Glede pomoči pri izkašljevanju in predihavanju pa je v dokumentaciji upravnega spisa njegov dopis z dne 11. 6. 2009, iz katerega izhaja, da to pomoč potrebuje v primeru pljučnih infektov, kar pomeni, da te pomoči stalno ne potrebuje. Za odločitev tudi ni bistveno, kako si tožnik to pomoč zagotavlja, torej ali mu jo nudijo svojci oziroma asistenti (lahko tudi študentje medicine), temveč ugotovitev, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi tožnik za stalno izvajanje zdravstvene nege obvezno potreboval strokovno pomoč najmanj zdravstvenega tehnika. Ker ni podano razhajanje med medicinsko dokumentacijo in pa ugotovitvami obeh invalidskih komisij v predsodnem postopku glede vprašanja potrebe po stalni strokovni pomoči, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ostale dokazne predloge. ZPP namreč v 2. odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče je ocenilo, da izvedba navedenih dokazov ni potrebna ter da je zadeva razčiščena že z izvedbo ostalih dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. 8. člen ZPP določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje in pri presoji pravilno uporabilo materialno pravo. Tožniku je bil že priznan dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil, kar v bistvu zajema tudi 24-urni nadzor svojcev oziroma laično pomoč, saj oseba brez te pomoči ni sposobna skrbeti sama zase. Iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da zaenkrat pri tožniku v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca še ni bila podana potreba po obvezni strokovni pomoči (najmanj zdravstvenega tehnika) za stalno izvajanje zdravstvene nege, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.