Jedro

Vložnik izpodbija odločbo o varnostnem ukrepu odvzema prevoznega sredstva in po vsebini zatrjuje napačno odločitev sodišča o predhodnem vprašanju obstoja lastninske pravice obsojenca (prvi odstavek 23. člena ZKP) in s tem kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z osmim odstavkom 308. člena KZ-1. Sodišče je ugotovitev o lastništvu vozila oprlo na podatek v prometnem dovoljenju, ki je javna listina, v kateri je kot lastnik naveden obsojenec, ter na ugotovljeno dejstvo o navideznosti (fiktivnosti) kupoprodajne pogodbe, s predložitvijo katere je obsojenec zatrjeval, da je lastnik vozila tretja oseba. Vprašanje, katero pravo je potrebno uporabiti za presojo prenosa lastninske pravice, ni relevantno. Vložnikove navedbe o tem, da overitev oziroma vpis pri registrskem organu po poljskem pravu ni konstitutiven, namreč slonijo na njegovem izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje o navideznosti sklenitve pogodbe.

Izrek varnostnega ukrepa odvzema prevoznega sredstva po osmem odstavku 308. člena KZ-1 je obligatoren.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta in en mesec zapora, stransko denarno kazen sto dnevnih zneskov po 13,00 EUR, skupno torej 1.300,00 EUR, stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let od pravnomočnosti sodbe in varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva (osebnega avtomobila znamke Saab, tip ... z navedeno registrsko številko in številko šasije) s kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem ter varnostni ukrep odvzema gotovine. Obsojenca je oprostilo plačila oziroma povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzema zasežene gotovine ne izreče, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5.Vložnik izpodbija odločbo o varnostnem ukrepu odvzema prevoznega sredstva z zatrjevanjem, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj obsojenec v času storitve kaznivega dejanja 10. 11. 2023 ni bil lastnik vozila, pač pa je bil njegov lastnik B. B., ki mu je obsojenec vozilo prodal 10. 11. 2023. Navaja, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena na Poljskem, zato bi sodišče moralo glede vprašanja prenosa lastninske pravice na vozilu uporabiti poljsko pravo, ki za prenos lastninske pravice na motornem vozilu ne zahteva uradne overitve prodajne pogodbe pri registrskem organu. Z navedenim vložnik po vsebini zatrjuje napačno odločitev sodišča o predhodnem vprašanju obstoja lastninske pravice obsojenca (prvi odstavek 23. člena ZKP) in s tem kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z osmim odstavkom 308. člena KZ-1.

6.Po osmem odstavku 308. člena KZ-1 se prevozno sredstvo, ki je bilo uporabljeno za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame, če je storilčeva last. Če prevozno sredstvo ni storilčeva last, se poleg primerov iz drugega odstavka 73. člena KZ-1 odvzame tudi, če je posebej prirejeno, predelano ali prilagojeno za prevoz takih oseb, ali če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen. Izrek varnostnega ukrepa odvzema prevoznega sredstva po osmem odstavku 308. člena KZ-1 je obligatoren.

7.V obravnavani zadevi je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva in sicer osebnega avtomobila znamke SAAB, tip ..., reg. št. ... (Poljska), številka šasije ..., s kontaktnimi ključi vozila in prometnim dovoljenjem, na podlagi ugotovitev, da je bilo navedeno vozilo uporabljeno za prevoz sedmih tujcev, ki niso imeli dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, ter da je navedeno vozilo v lasti obsojenca. Sodišče je ugotovitev o lastništvu vozila oprlo na podatek v prometnem dovoljenju, ki je javna listina, v kateri je kot lastnik naveden obsojenec, ter na ugotovljeno dejstvo o navideznosti (fiktivnosti) kupoprodajne pogodbe, s predložitvijo katere je obsojenec zatrjeval, da je lastnik vozila tretja oseba. Sodišče je ocenilo, da je obsojenčev zagovor glede prodaje vozila nelogičen in da gre pri predloženi kupoprodajni pogodbi za tipsko ročno izpolnjeno pogodbo, ki je obsojenec ob zaustavitvi niti ni imel pri sebi, temveč je bila predložena šele kasneje, spisana pa izključno z namenom preprečiti izrek varnostnega ukrepa. V tej zvezi je obrazložilo še, da je po pogodbi kupec vozila obsojenčeva bližnja oseba (po njegovi izjavi delodajalčev sin), pri kateri je obsojenec lahko izposloval podpis take pogodbe, za katero kupec ni mogel imeti nobenega interesa, upoštevajoč dejstvo, da mu obsojenec vozila ni izročil, pač pa ga je odpeljal v drugo državo in to kljub temu, da je imel na razpolago še eno vozilo.

8.Glede na povzete ugotovitve o obsojenčevi lastninski pravici na vozilu in navideznosti pogodbe o prodaji tega vozila, je sodišče druge stopnje vložniku na enake pritožbene navedbe pravilno odgovorilo, da vprašanje, katero pravo je potrebno uporabiti za presojo prenosa lastninske pravice, ni relevantno. Vložnikove navedbe o tem, da overitev oziroma vpis pri registrskem organu po poljskem pravu ni konstitutiven, namreč slonijo na njegovem izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje o navideznosti sklenitve pogodbe. S tem pa vložnik pod videzom zatrjevanja kršitve kazenskega zakona uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9.Zahteva za varstvo zakonitosti ravno tako ni utemeljena v delu, v katerem vložnik uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v svojo korist (3. alineja 29. člena Ustave RS) in pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič (točka d. tretjega odstavka 6. člena EKČP). Zatrjevani kršitvi naj bi sodišče prve stopnje po vložnikovih navedbah storilo z zavrnitvijo zagovornikovih dokaznih predlogov za (i) poizvedbo pri pristojnih organih Italijanske republike, ali se tujca C. C. in D. D. nahajata na njihovem ozemlju, (ii) ponovno zaslišanje teh tujcev ter (iii) zaslišanje tujcev E. E. in F. F. Iz vložnikovih navedb smiselno izhaja, da so bili dokazni predlogi podani z namenom ugotovitve verodostojnosti izpovedb prič glede zakonskega znaka namena pridobitve premoženjske koristi.

10.Sodišče po 3. alineji 29. člena Ustave ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Dokazni predlog lahko zavrne, (i) če ni materialnopravno relevanten; (ii) če ni primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva; (iii) če obstoj in relevantnost predlaganega dokaza nista utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti ali (iv) če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Dokaz ne more biti uspešen, če je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan ali izključen z drugimi izvedenimi dokazi in torej izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokaznih zaključkov sodišča. Dolžnost sodišča je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o njegovi očitni neuspešnosti argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.

11.Pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče je treba upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

Če je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, mora imeti obdolženec praviloma vsaj enkrat v postopku možnost, da z neposrednim zaslišanjem te priče preveri njeno verodostojnost. Od navedenega pravila je mogoče odstopiti, če so podani izjemni in tehtni razlogi, vendar je potrebno v tem primeru skrbno tehtati podporne dokaze in splošno poštenost postopka (fair trial).

12.V obravnavani zadevi je bilo povzetim ustavnopravnim izhodiščem v celoti zadoščeno. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe namreč izhaja, da je sodišče dokazne zaključke o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja poleg izpovedb prič C. C. in D. D. oprlo tudi na izpovedbe policistov, fotografije, posnete na kraju dejanja, ter na elektronske podatke iz zaseženih mobilnih telefonov, kar pomeni, da navedeni izpovedbi nista bili niti edini niti odločilni dokaz zoper obsojenca. To velja tudi za dokazni zaključek, da je obsojenec ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi, saj ta poleg izpovedb navedenih prič temelji še na podatkih o elektronski komunikaciji med obsojencem in organizatorjem prevozov z vzdevkom "G. G." ter na izpovedbi priče H. H.

Iz podatkov spisa je razvidno ustrezno prizadevanje sodišča, da bi omenjeni priči neposredno zaslišalo, vendar glede na odsotnost kakršnegakoli podatka o njunem dejanskem nahajališču pri tem ni bilo uspešno, zato je utemeljeno uporabilo 1. točko prvega odstavka 340. člena ZKP in prebralo njuni izpovedbi iz zaslišanj v okviru nujnih preiskovalnih dejanj. Pri teh zaslišanjih sta bila navzoča tako obsojenec kot njegova tedanja zagovornica, ki sta imela možnost s postavljanjem neposrednih vprašanj preizkusiti verodostojnost njunih izpovedb.

13.Glede na to, da izpovedbi navedenih prič nista bili edini ali odločilni dokaz zoper obsojenca, ta pa je imel enkrat v postopku možnost njunega neposrednega zaslišanja, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Sodišče se je v 2. točki prvostopenjske sodbe tudi ustrezno odzvalo na dokazni predlog za poizvedbe pri varnostnih organih Italijanske republike in ga utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila glede na dokazno oceno izpovedb vseh zaslišanih prič njihova ciljna država Nemčija in da niti z minimalno stopnjo verjetnosti ni izkazano, da bi bili priči C. C. in D. D. lahko v tej državi, enako pa velja tudi glede tujcev E. E. in F. F. Glede zaslišanja slednjih je obsojenčeva tedanja zagovornica tudi sicer navedla le, da ju predlaga v zvezi z očitkom o zasledovanju premoženjske koristi, ki pa je bil že ugotovljen z drugimi izvedenimi dokazi. Po navedenem je sodišče utemeljeno presodilo, da izvedba dokaza zaradi neznanega nahajališča predlaganih prič ni mogoča, pravna relevantnost predloga pa ni utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti.

C.

14.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

15.Vrhovno sodišče je obsojenca glede na osebne, družinske in premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

16.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Str. 13 in 14 razlogov prvostopenjske sodbe, 7. točka razlogov drugostopenjske sodbe.

2Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.

3Sodbe ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, št. 26766/05 in 22228/06 z dne 15. 12. 2011, Štefančič proti Sloveniji, št. 18027/05 z dne 25. 10. 2012 in Schatschaschwili proti Nemčiji, št. 9154/10 z dne 15. 12. 2015.

4Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 17472/2015-64 z dne 20. 4. 2017 in I Ips 35269/2010-435 z dne 1. 9. 2016.

5Str. 11 razlogov prvostopenjske sodbe.

6Točki 2. in 15. razlogov prvostopenjske sodbe ter točka 4. razlogov drugostopenjske sodbe.

Zveza: