Jedro

Zato delodajalec ne more naknadno v sodnem postopku uveljavljati ničnosti ali izpodbojnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sam podal in ki že učinkuje. Na ta način bi posegel v že izdano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je delavec niti ni izpodbijal. Tudi določbe ZDR delodajalcu ne podeljujejo aktivne legitimacije za izpodbijanje odpovedi, ki jo je sam podal. Določba 12. člena ZDR pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti res otkazuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, torej določb OZ, vendar le glede presoje pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi odpovedi, podane s strani delodajalca. Sodno varstvo po tretjem odstavku 204. člena ZDR je predvideno izključno v korist delavca, v primeru delodajalčeve redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec pa lastne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu pred sodiščem ne more izpodbijati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 31. 1. 2013 in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013 in podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka. Presodilo je, da niso podani razlogi za ničnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega razloga (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji - v nadaljevanju OZ, v zvezi s prvim odstavkom 11. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02 - v nadaljevanju ZDR). Ker tudi niso podani razlogi za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka (94. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZDR), je sodišče tudi podredni tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v odgovoru na tožbo in nasprotni tožbi z dne 22. 4. 2013 predlagala zaslišanje priče S. Š. in na zadnjem naroku za glavno obravnavo ugovarjala kršitev postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem predlaganih prič. Zato je sodišče druge stopnje protispisno presodilo, da tožeča stranka ni predlagala neposrednega zaslišanja priče S. Š. Ker sodišče ni neposredno zaslišalo prič S. P. in S. T., je s tem tožeči stranki odvzelo možnost enakopravnega sodnega varstva. Priči bi vedeli izpovedati, da jima je toženka večkrat povedala, da zaradi nje ne bosta izgubila službe. Sodišče tudi ni dovolilo vprašanj v zvezi s postopkom točkovanja, čeprav je ravno napačno točkovanje privedlo do tega, da je postala presežna delavka toženka. Prevara pri točkovanju pa je zadosten razlog za razveljavitev redne odpovedi. Če bi bil v. d. ravnatelja z napačnim točkovanjem seznanjen, redne odpovedi ne bi podpisal. Napačno točkovanje pa pomeni tudi ničnost odpovedi, saj je toženka vnaprej vedela, da bo prav ona presežna delavka, hkrati pa ji je bilo znano, da ni lastnica nepremičnin, za katere je dobila točke. Navedeno je bilo znano tudi odvetnici, ki tega ni pojasnila v. d. ravnatelja. Višje sodišče ne obrazloži, zakaj nepravilno izvedeno točkovanje ne utemeljuje napak volje in je zato podana bistvena kršitev postopka, saj sodba v tem delu nima obrazložitve. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi odvetnice B. R. in izjavi B. K. in ni ocenilo nasprotja med dvema pisnima izjavama B. K. Sodišče tudi ne obrazloži, zakaj izjavi v. d. ravnatelja ne verjame. Sodišče ni odločilo o predlogu tožeče stranke za udeležbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju ministrstvo) v postopku, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je prepričana, da je bil celotni postopek odpovedi voden tako, da bo toženka prejela odpoved, zato je odpoved nična in izpodbojna. Stališče nižjih sodišč, da napačno točkovanje ni razlog, ki bi lahko povzročil ničnost odpovedi in dogovora, ter da to ni razlog za vprašanje napak volje, ne zdrži. Ravno napačno točkovanje je privedlo do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav toženki, za kar je ta vedela in je zasledovala izključno cilj pridobiti odpravnino. To pomeni nemoralnost in povzroči ničnost odpovedi. Ne drži obrazložitev, da toženka v postopku ni sodelovala in sodišče v tem delu povsem nekritično sledi izpovedbi odvetnic. Tožeča stranka se ne strinja z zaključkom, da je v. d. ravnatelja v postopku aktivno sodeloval in sodišču očita, da je prezrlo dejstvo, da je podpisal dokumente, ki jih je dopolnila toženka. Ker je bil v dobri veri, da je z ministrstvom vse dogovorjeno in je zaupal toženki, ni podvomil v vsebino dokumentov. Ker je toženka v času težke gospodarske situacije v postopku redne odpovedi zasledovala cilj pridobiti visoko odpravnino, je takšno ravnanje mogoče označiti za nemoralno. Sodišče je predvsem sledilo razlogom, ki jih je navajala toženka, čeprav bi moralo enakovredno pretehtati stališča in dokaze obeh strank.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bila toženka zaposlena pri tožeči stranki na delovnem mestu ravnateljice. Po prenehanju mandata dne 31. 12. 2012 se je vrnila na prejšnje delovno mesto profesor športne vzgoje (s tožečo stranko je sklenila pogodbo o zaposlitvi). Vendar sta bila na tem delovnem mestu zaposlena že dva učitelja in potrebe po treh delavcih na tem delovnem mestu ni bilo. Ker ni bilo možnosti za ohranitev zaposlitve vseh treh delavcev, se je tožeča stranka odločila za postopek ugotavljanja presežnega delavca. Ker je toženka v postopku točkovanja zbrala najnižje število točk, ji je tožeča stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, v kateri je bilo predvideno izplačilo odpravnine v višini 48.454,00 EUR in hkrati s toženko sklenila tudi dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka.

8. V tem delovnem sporu tožeča stranka kot delodajalec uveljavlja ničnost in podrejeno izpodbojnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 31. 1. 2013 in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013 zoper toženko kot bivšo delavko.

9. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska pisna izjava volje delodajalca, s katero obvešča delavca, da pogodbo o zaposlitvi odpoveduje. Takšna izjava ima za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja. Pravica do odpovedi pogodbe je oblikovalna pravica, ki daje delodajalcu možnost, da v skladu s svojo voljo vpliva na obstoj delovnega razmerja. Za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi odpovedi delodajalca volja delavca ni pomembna, niti upoštevna (1). Zato delodajalec ne more naknadno v sodnem postopku uveljavljati ničnosti ali izpodbojnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sam podal in ki že učinkuje. Na ta način bi posegel v že izdano odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je delavec niti ni izpodbijal. 10. Tudi določbe ZDR delodajalcu ne podeljujejo aktivne legitimacije za izpodbijanje odpovedi, ki jo je sam podal. Določba 12. člena ZDR pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti res otkazuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava, torej določb OZ, vendar le glede presoje pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi odpovedi, podane s strani delodajalca. Sodno varstvo po tretjem odstavku 204. člena ZDR je predvideno izključno v korist delavca, v primeru delodajalčeve redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec pa lastne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu pred sodiščem ne more izpodbijati.

11. Upoštevaje navedeno sta nižji sodišči pri presoji tožbenega zahtevka in pritožbe izhajali iz zmotnega materialno pravnega izhodišča, da ima tožeča stranka kot delodajalec aktivno legitimacijo za naknadno izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka kot posledice odpovedi. Kljub temu zmotno stališče na pravilnost odločitve ni vplivalo.

12. Ker revizija ni utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, preostale revizijske navedbe za odločitev niso pomembne. Zato se revizijsko sodišče do njih ni opredelilo.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. Senčur Peček, Belopavlovič, Kalčič in ostali, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 361.