Jedro

Med strankama ni sporno, da je zemljišče, na katerega je postavljena kovinska konstrukcija, opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, in prav tako ni sporno, da je na delu tega zemljišča tožeča stranka postavila oglasni pano na konstrukciji iz kovinskih cevi. Postavitev konstrukcije nedvomno predstavlja nenamensko rabo kmetijskega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal uporabljati kmetijsko zemljišče parc. št. 3378/1 k.o. ... v namene upravljanja oglaševalske dejavnosti in za drug namen razen za kmetijsko proizvodnjo ter ji zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom in vzpostavitve prejšnjega stanja naložil, da najpozneje do 15. 7. 2021 s tega zemljišča odstrani celotno kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja skupaj z vpetim oglasnim platnom. Odločil je še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ opravil inšpekcijski pregled na kraju samem zaradi suma nenamenske rabe na delu kmetijskega zemljišča s parc. št. 3378 k.o. ... iz vidika izpolnjevanja pogojev po 4. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ugotovil je, da je celotno navedeno zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče in da je na vzhodnem delu njive postavljen reklamni pano na kovinski konstrukciji. Kmetijska zemljišča je treba po določbah 4. člena ZKZ uporabljati skladno z njihovim namenom, kmetijski inšpektor pa ima pooblastilo izreči prepoved uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen. Nanj je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti, reklamni pano pa ni uvrščen med te objekte. Postavitev reklamnega panoja ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je lastnik zemljišča A. A., slednji pa je dal zemljišče v zakup tožeči stranki.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe je navedeno, kaj je tožeča stranka izjavila po tem, ko je bila seznanjena z vsemi dotedanjimi ugotovitvami.

4. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je inšpekcijski zavezanec v tem postopku tožeča stranka, da je zemljišče parc. št. 3378/1 k.o. ... po namenski rabi v celoti opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, čemur ne nasprotuje niti tožeča stranka, da je tožeča stranka z lastnikom zemljišča sklenila najemno pogodbo, da je postavila na tem zemljišču oglasni pano na konstrukciji iz kovinskih cevi, kar prizna tudi tožeča stranka sama, ter da tožeča stranka uporablja reklamni pano za izvajanje gospodarske dejavnosti oglaševalskih agencij. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da 4. člen ZKZ ne prepoveduje le takšno uporabo kmetijskega zemljišča, ki predstavlja njegovo degradacijo, onesnaževanje ter zaviranje rasti rastlin in pridelkov, ampak izrecno zapoveduje uporabo kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom. Tožeča stranka ne nasprotuje ugotovitvi, da se na delu kmetijskega zemljišča nahaja reklamni pano, meni pa, da taka uporaba ne predstavlja nenamenske uporabe. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da je tisti del zemljišča, kjer je pano, obdelan in pokošen, saj to v ničemer ne spremeni dejstva, da tožeča stranka uporablja ta del zemljišča za nekmetijske dejavnosti, oziroma dejavnosti oglaševanja. Že taka ugotovitev daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča. Določba 107. člena ZKZ pa daje kmetijskemu inšpektorju pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo.

5. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da postavljena konstrukcija ne ovira kmetovanja oziroma normalne obdelave tal in se okoli posameznih stojnih mest trava pokosi večkrat letno. Ne strinja se s tem, da šest navpičnih in šest poševnih cevi predstavlja nenamensko rabo kmetijskega zemljišča. Prvostopenjski organ bi moral preveriti obstoj morebitnega onesnaževanja ali drugačnega degradiranja ter obstoj morebitnega onesnaževanja ali drugačnega zaviranja rasti rastlin. Tega pa prvostopenjski organ ni ugotovil. Če bi zakonodajalec želel doseči, da se kmetijska zemljišča uporabljajo izključno za kmetijsko rabo, bi to tudi izrecno zapisal. Drugačne vrste rabe niso prepovedane, tudi če niso strogo kmetijske rabe: npr. raba za lov, občasen šport ipd. Poleg tega kmetijski inšpektor nima potrebnega znanja za presojo prostorskih aktov. Izpodbijano odločbo je izdal tudi stvarno nepristojen organ, saj bi bil zato pristojen gradbeni inšpektor. Prvostopenjski organ niti ni ugotavljal, kdaj je bil dotični travnik obdelan oziroma pokošen, ali je bil obdelan oziroma pokošen tudi del zemljišča, oziroma travnika, na katerem stoji železna konstrukcija. Poleg tega prvostopenjski organ nekatere oglase preganja, nekaterih v okolici pa ne. Nadalje ni obrazloženo, zakaj prvostopenjski organ meni, da se kmetijsko zemljišče ne uporablja več za namen kmetovanja oziroma obdelovanja travnika. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče postavi izvedenca kmetijske stroke, ki bo podal mnenje o tem, ali se navedeno kmetijsko zemljišče kljub postavljeni montažni konstrukciji uporablja v skladu s svojim namenom. Predlaga tudi zaslišanje lastnika zemljišča o tem, kolikokrat letno in na kakšen način obdeluje oziroma kosi navedeno zemljišče. Tožeča stranka predlaga tudi ogled na terenu, da se bo sodišče prepričalo, da reklamni pano nikogar ne moti. Odpira se tudi vprašanje, ali je zakonodajalec sploh dopustil možnost, da inšpektor naloži vsakemu lastniku, zakupniku ali uporabniku, da obdeluje kmetijsko zemljišče tako, da se dejansko ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, četudi nima interesa ali možnosti za to. Zakonodajalec je določil, da morajo tisti, ki zemljišče ne obdelujejo, za izvajanje kmetijske dejavnosti preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje ali onesnaževanje. Merila glede dopustne uporabe kmetijskega zemljišča so bistveno različna glede na to, ali se zemljišča uporablja s strani kmeta ali pa zemljišče temu namenu ne služi. Tožeča stranka nima interesa po kmetijski proizvodnji, niti po pridelovanju kmetijskih pridelkov. Poleg tega je tudi javni vodovod speljan preko kmetijskih zemljišč in bi moral inšpektor prepovedati njegovo uporabo. Načelo sorazmerne uporabe prava zahteva od inšpektorja zgolj to, da poskrbi, da se bo zakonodaja izvajala v skladu z njenim namenom. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se 4. člen ZKZ ne nanaša zgolj na preprečevanje onesnaževanja ali drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč, ampak je z njim predpisana tudi uporaba teh zemljišč v skladu z njihovim namenom. Postavitev železne konstrukcije pa pomeni uporabo zemljišča, ki ni v skladu z njegovim namenom. Železna konstrukcija ni uvrščena med objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču. Inšpekcijski ukrep ni bil izrečen zaradi degradacije zemljišča, ampak zaradi uporabe zemljišča za drug namen, zato vprašanje degradacije zemljišča ni relevantno. Zaradi tega tudi ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je kovinska konstrukcija, kljub temu lahko obdelan ali ne. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je odločbo izdal stvarno nepristojen organ. To pristojnost je imel na podlagi določila 1. alineje B) točke 107. člena ZKZ, na podlagi katerega je odločil, da mora tožeča stranka odstraniti kovinsko konstrukcijo skupaj oglasnim panojem. Pooblastila kmetijskega inšpektorja so neodvisna od pooblastil gradbenega inšpektorja. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je možna analogija z grajenim javnim dobrom, saj reklamni panoji ne predstavljajo javnega dobra, ampak gre za zasebni interes. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K točki I izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba temelji na določilih 4. in 107. člena ZKZ. V prvem odstavku 4. člena ZKZ je določeno, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom, ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. V 1. alineji B) točke 107. člena ZKZ pa je določeno, da je pristojnost kmetijskega inšpektorja prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

10. Sodišče ugotavlja, da tista pravno relevantna dejstva, ki so bila pomembna za izdajo izpodbijane odločbe, v tem upravnem sporu niso sporna. Med strankama ni sporno, da je zemljišče, na katerega je postavljena kovinska konstrukcija, opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, in prav tako ni sporno, da je na delu tega zemljišča tožeča stranka postavila oglasni pano na konstrukciji iz kovinskih cevi. Zgolj ta dejstva pa so zadostovala za to, da je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo. S tem, ko je na delu zemljišča postavljena kovinska konstrukcija, namreč kmetijsko zemljišče v tem delu ni bilo uporabljeno v skladu z njegovim namenom, torej z namenom kmetijske dejavnosti, ampak z namenom oglaševanja. Sodišče glede razlogov za odločitev v celoti sledi razlogom v izpodbijani prvostopenjski odločbi in se na te razloge sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. V zvezi s tožbeno navedbo, da konstrukcija ne ovira kmetovanja oziroma normalne obdelave tal, sodišče pojasnjuje, da je ključni razlog, zaradi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, ta, da se je del zemljišča uporabljal za drug namen, to je za namen oglaševanja, to pa je v nasprotju z določilom 4. člena ZKZ. Tudi če se okoli posameznih stojnih mest pokosi trava večkrat letno, to še vedno ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe. Dejstvo je, da se je del zemljišča uporabljal za oglaševanje, ker je bila na njem postavljena sporna konstrukcija. Obrazložitev odločbe za to ni sama v nasprotju ali nepopolna kot se navaja v tožbi, saj so navedeni vsi bistveni razlogi za odločitev prvostopenjskega organa v izreku odločbe. Postavitev konstrukcije nedvomno predstavlja nenamensko rabo kmetijskega zemljišča. Povsem irelevantna je tožbena navedba, da se s to odločbo ne bo izboljšala rodovitnost tal, saj ne gre za to, ali se rodovitnost tal zmanjša, ampak je bila odločba izdana zaradi tega, ker se je del zemljišča uporabljal za drug namen in ne za namen kmetovanja. Prvostopenjskemu organu ni bilo potrebno ugotavljati, ali je zaradi konstrukcije podan obstoj morebitnega onesnaževanja ali drugačnega degradiranja ali drugačnega zaviranja rasti rastlin. Odločba je bila namreč izdana, ker se del kmetijskega zemljišča uporablja za drug namen, in ne zato, ker bi šlo za onesnaževanje ali degradacijo zemljišča. 4. člen ZKZ je treba razlagati tako, da je dovoljeno kmetijska zemljišča uporabljati izključno za kmetijsko rabo in ne za kakšno drugo rabo. Ne gre za neživljenjsko stališče niti ne za osiromašenje lastninske pravice lastnika zemljišča, kot je navedeno v tožbi, saj je potrebno lastnino uporabljati v skladu z njenim namenom in zahteva po tem še ne pomeni posega v lastninsko pravico.

12. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe v zvezi s tem, da naj bi odločbo izdal stvarno nepristojen organ, saj je prvostopenjski organ v skladu s prvo alinejo B) točke 107. člena ZKZ pristojen izdati odločbo, s katero se prepoveduje uporaba kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo. Za odreditev odstranitve objekta za oglaševanje ni pristojen izključno gradbeni inšpektor. V konkretnem primeru je bil kmetijski inšpektorat stvarno pristojen zato, ker je šlo za presojo pravilne rabe kmetijskega zemljišča, to pa je povsem neodvisno od pooblastil gradbenega inšpektorja, ki lahko odredi odstranitev določenega objekta, če je postavljen v nasprotju z gradbenimi predpisi.

13. Nerelevantne so tudi tožbene navedbe o tem, da se v postopku ni ugotavljalo, kdaj je bil dotični travnik obdelan ali pokošen, saj je v predmetni zadevi bistvenega pomena to, da se je del zemljišča uporabljal za oglaševanje in ne za kmetijsko rabo. Prav tako so nerelevantne tožbene navedbe o tem, da se je le del zemljišča uporabljal za oglaševanje, saj se noben del kmetijskega zemljišča ne bi smel uporabljati za drug namen kot pa za kmetijsko dejavnost. Postavitev izvedenca kmetijske stroke v obravnavani zadevi ni potrebno, saj gre pri presoji, ali pomeni postavitev objekta za oglaševanje uporabo kmetijskega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, za pravno vprašanje in zaradi tega ni potrebno strokovno mnenje izvedenca. Prav tako ni potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem lastnika zemljišča o tem, kolikokrat in na kakšen način obdeluje oziroma kosi navedeno zemljišče, saj tudi, če se obdeluje in kosi, to ne more vplivati na nesporno dejstvo, da je konstrukcija za oglaševanje postavljena na kmetijskem zemljišču, ki je edino relevantno dejstvo, zaradi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, dejansko stanje pa v tem delu med strankama ni sporno. Iz enakih razlogov tudi ni potrebno izvesti dokaza z ogledom zemljišča. 14. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi tudi ne gre za analogijo z grajenim javnim dobrom, saj postavljena konstrukcija ne predstavlja javnega dobra, ampak gre pri tem za zasebni interes oglaševalca.

15. Glede na navedeno je prvostopenjska odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v navedeni zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je že pojasnilo, da pravno relevantna dejstva, na katerih temelji prvostopenjska odločba, v tej zadevi niso sporna, to pa so, da je konstrukcija postavljena na kmetijskem zemljišču. Sporno je zgolj vprašanje, ali je taka raba zemljišča v nasprotju s 4. členom ZKZ, kar pa je izključno pravno vprašanje. Ker gre za rešitev izključno pravnega vprašanja in ker so pravno relevantna dejstva nesporna, ni bilo potrebno izvesti glavne obravnave z izvedbo predlaganih dokazov, ki na ta nesporna dejstva ne morejo vplivati.

**K točki II izreka:**

17. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.