Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v obsodilnem delu (1. odstavek 1. točke izreka) tako spremeni, da glasi: „1. Tožena stranka Z. T. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki A. A. odškodnino v znesku 260,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.“ V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 103,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvi tožnici preostanek odškodnine za nematerialno škodo v znesku 354,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožbeni zahtevek je v presežku zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 129,07 EUR, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek druge in tretje tožeče stranke je v celoti zavrnilo in jima naložilo, da sta dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške in sicer vsak znesek 129,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka. Pritožba tožeče stranke se ne strinja z odločitvijo, da je sodišče prisodilo prvi tožnici zgolj odškodnino za sekundarni strah. Kljub jasni ugotovitvi izvedenca, da je bil pri tožnici prisoten ob nezgodi strah močne intenzitete, ji ni priznalo ničesar iz naslova primarnega strahu. Prav tako je napačna in nerazumljiva odločitev sodišča, da kljub izvedenskemu mnenju ni priznalo prvi tožnici nobene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tudi ne odškodnine za tujo nego in pomoč. Sodišče je tudi zavrnilo celotno odškodnino za drugotoženca, kljub temu, da je izvedenec dopustil možnost občasnih bolečin v predelu vratu ter ugotovil poškodbo hrustanca. Res je drugi toženec prejel nesporni del odškodnine, ki pa je po njegovem mnenju močno prenizek po vseh postavkah. Tretje tožnica ne razume, da je sodišče ugotovilo, da ji gre pravična odškodnina za telesne bolečine in primarni ter sekundarni strah, hkrati pa je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Enako je ravnalo sodišče pri postavki tuje nege in pomoči. Izvedenec je ugotovil, da pri tretji tožnici obstajajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa ji sodišče kljub temu ni priznalo nobene odškodnine. Zahtevane odškodnine so bile vsekakor primerne ob vložitvi tožbe in v skladu s sodno prakso za tovrstne poškodbe. Tožniki se pritožujejo tudi zoper izrek o pravdnih stroških, ker je sodišče toženi stranki priznalo celotne stroške, kar pa je napačno.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in sicer zaradi neupoštevanja valorizacije plačanega nespornega dela odškodnine. Valorizacija po izračunu tožene stranke znaša 100,10 EUR.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke: Materialnopravna podlaga za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v določbi 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. V skladu s to določbo prisodi sodišče denarno odškodnine le za pravno priznano nepremoženjsko škodo, če spozna, da okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pri tem pa gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri tem pritožbeno sodišče posebej poudarja stališče sodne prakse, da minimalna prizadetost oškodovanca ne opravičuje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Glede višine odškodnine za strah, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo prvi tožnici, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je po višini primerna. Nanaša se namreč samo na strah za izid zdravljenja. Dejanske ugotovitve sodišča o intenzivnosti primarnega strahu, ki naj bi ga prva tožnica prestajala ob dogodku, namreč pokažejo, da zaradi dogodka ni bilo porušeno duševno ravnovesje oškodovanke v takšni meri, da bi bila sploh upravičena do odškodnine za primarni strah. Pritožba se sklicuje na ugotovitve izvedenca o tej obliki škode, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da je izvedenčeva ocena glede te posebne oblike škode lahko le splošna ocena, saj je odločilno, kaj je o posledicah izpovedala sama oškodovanka. Glede na njeno reakcijo po prometni nesreči vsekakor ni pravne podlage za prisojo višje denarne odškodnine za strah. Enako velja za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prva tožnica je utrpela izrazito majhno škodo (udarnina desnega kolena, udarnina zatilja glave). Izvedenec že v izvedenskem mnenju, pa tudi v njegovi dopolnitvi ob zaslišanju na glavni obravnavi, zgolj nakazuje možnost občasnih manjših težav zaradi možne minimalne okvare hrustanca zaradi udarca v koleno, pri čemer poškodba objektivno ni dokazana. Trditve, da se zgolj zaradi poškodbe ne ukvarja več aktivno s plesom ter da zaradi nesreče ne vozi osebnega avtomobila, prvotožnica ni dokazala, še manj duševnih bolečin, ki naj bi izhajale iz domnevnih prizadetosti. Zahtevana odškodnina za tujo nego in pomoč v času zdravljenja je glede na vrsto in obseg poškodbe ter zdravljenja, enako kot ostali zahtevki tožnice, v celoti neutemeljena.

Drugi tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča, da ni upravičen do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, češ da je izvedenec dopustil možnost občasnih bolečin v predelu vratu ter poškodbo hrustanca. Izvedenec jasno ugotavlja, da pri tožniku ni ugotovil objektivnih trajnih posledic poškodbe ob škodnem dogodku. Res sicer dopušča minimalno prizadetost oškodovanca ob fizičnih naporih, ki pa ne opravičuje tovrstne odškodnine. Sicer pa je tožena stranka drugemu tožniku izplačala odškodnino v višini 2.068,48 EUR, ki v celoti pokriva tudi to postavko odškodnine, do katere sicer ne bi bil upravičen.

Tretja tožnica, ki je v prometni nezgodi utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice, se v pritožbi le posplošeno sklicuje na prenizko odmerjeno odškodnino. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je odškodnina tretji tožnici odmerjena po merilih, ki jih vsebuje določba 179. člena OZ, torej glede na stopnjo oziroma intenzivnost bolečin ter strahu ter njihovo trajanje, upoštevaje vse konkretne posledice, ki se odražajo pri oškodovanki. Višja odškodnina za posamezne postavke od dosojene, bi bila v nasprotju z namenom odškodnine. Ker je tretja tožnica z akontacijo odškodnine že prejela od tožene stranke višji znesek, kot je prisojena odškodnina, lahko sledi le odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti.

Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da so bile zahtevane odškodnine primerne ob vložitvi tožbe, da pa država ni bila sposobna končati pravdnega postopka v šestih letih, odškodnino pa določa po sedaj veljavni praksi. Čas čakanja na odškodnino se od 1.1.2002 odraža v teku zamudnih obresti. Prva tožnica je zahtevala zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe in v tem obsegu ji jih je sodišče prve stopnje prisodilo. Drugemu tožniku in tretji tožnici pa je tožena stranka celotno odškodnino že poravnala pred vložitvijo tožbe.

Glede pritožbe tožene stranke: Denarna odškodnina za prvi tožnici povzročeno škodo znaša 979,94 EUR (625,94 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti ter 354,70 EUR za strah). Od tega zneska je potrebno odšteti valorizirani znesek akontacije, izplačane v višini 625,94 EUR, kot tožena stranka pravilno zahteva v pritožbi. Valorizirani znesek akontacije znaša po izračunu pritožbenega sodišča na podlagi podatkov S. u. RS 719,20 EUR. Prva tožnica je zato upravičena le do plačila razlike v znesku 260,70 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti na podlagi 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke ter v tem delu sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Delna ugoditev tožbenemu zahtevku tožene stranke ne vpliva na stroškovno odločitev v sodbi sodišča prve stopnje, v kateri je tožnikom naloženo, da toženi stranki povrnejo potrebne stroške postopka. Tožniki se neutemeljeno pritožujejo tudi zoper sklep o povrnitvi stroškov postopka. Pravilna je namreč odločitev, da v skladu z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP v celoti bremenijo tožnike, saj je le prva tožnica uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, medtem ko drugi tožnik in tretja tožnica v pravdi nista uspela s celotnim zahtevkom. Tožniki pa so dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka (za sodno takso za pritožbo in materialne stroške) v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP, glede na njen skoraj celoten uspeh s pritožbo.