Jedro

Tožnik je pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopka za mednarodno zaščito zapustil druge države, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav o njegovih prošnjah še ni bilo odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) in 5. alinee prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce ..., do predaje odgovorni državi članici in pod 2. točko izreka odločila, da se tožnik za namen predaje pridrži od ustne naznanitve dne 26. 9. 2018 od 18.10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 26. 9. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše PPIU Ljubljana z dne 19. 9. 2018 izhaja, da je tožnik 19. 9. 2108 okoli 13.30 ure vstopil iz RS iz Republike Madžarske in povedal, da je Gruzijo zapustil v 90-ih letih in podal prošnjo za mednarodno zaščito v več evropskih državah. Tudi ob podaji prošnje je povedal, da je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite podal v več državah in da ciljne države ni imel. Po podani prošnji je bil tožniku ustno na zapisnik izrečen ukrep pridržanja na Center za tujce. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito dne 26. 1. 2010 v Avstriji, 25. 6. 2010 na Madžarskem, 10. 11. 2011, 14. 2. 2018 in 25. 6. 2018 v Nemčiji, 13. 9. 2012 na Poljskem, 31. 7. 2014 v Latviji, 17. 9. 2014 in 31. 5. 2016 na Nizozemskem, 16. 1. 2015, 15. 10. 2015 in 9. 3. 2016 v Belgiji in 2. 2. 2016 v Luksemburgu. V nobeni od navedenih držav ni počakal na zaključek postopka, saj se postopek v posamezni državi zaključi z dejansko deportacijo prosilca iz države, ne pa s samovoljno zapustitvijo države. To dejstvo pa ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku ( 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Tožnik je tako ilegalno prehajal državne meje in v Sloveniji tudi nima možnosti bivanja, s čemer sta podani tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Glede na merila iz Uredbe Dublin III je toženka pristojnim organom Nemčije posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Toženka je s strani slovenskih varnostnih organov pridobila informacijo, da je v Nemčiji zoper tožnika predpisan ukrep odvzema prostosti, veljaven do leta 2020 in da ima tožnik prepoved vstopa v Nemčijo za dobo dveh let. Toženka je zato prepričana, da je to razlog, da je tožnik zapustil Nemčijo še pred uradno odločitvijo o njegovi prošnji. Čeprav drži, da se je tožnik sam zglasil v Azilnem domu v ..., kjer je želel zaprositi za mednarodno zaščito, pa tožnik sedaj ve, da ga slovenski pristojni organi želijo vrniti v Nemčijo, kamor pa on sam ne želi, saj drugače Nemčije tudi ne bi samovoljno zapustil. Navedeno po prepričanju toženke potrjuje, da bi tožnik tako kot predhodne države tudi Slovenijo samovoljno zapustil in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, zato mu je bilo treba omejiti gibanje. Ob upoštevanju milejšega režima v azilnem domu, ki ga toženka tudi opredeljuje, ugotavlja, da pridržanje na območje azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi tožnik lahko samovoljno zapustil azilni dom oziroma pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Zato mu je bilo treba omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce.

3. Tožnik zoper uvodoma navedeni sklep toženke vlaga tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da osmih držav, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ni zapustil samovoljno. V Latviji je namreč prišlo do spora, pri katerem ga je varnostnik poškodoval in mu grozil, da ga bo odpeljal v gozd, kjer ga bo ubil, zato je tožnik to državo zapustil; na Nizozemskem (prav tako v Belgiji) je dvakrat dobil negativno odločitev, vrgli so ga na cesto, kjer je spal celo zimo, zato je zapustil državo in odšel v Belorusijo. O drugih državah oziroma o natančnejših razmerah o zapustitvi posamezne države pa toženka tožnika ni vprašala, zato je dejansko stanje o vprašanju, na katerega toženka opre svojo odločitev, ostalo nerazčiščeno. V zvezi z razmerami v Nemčiji je tožnik pojasnil, da so bili na uradu, kamor je bil nameščen, neznosni pogoji. Drugi prosilci so razbijali z vrati, bili so hrupni, tako da se ponoči ni dalo spati; z vžigalniki so nadlegovali druge prosilce. Zadnjo noč so ga poškropili z nekakšno kemikalijo, zaradi česar je imel srbečico na tem mestu; poleg tega so ga nastanili z drugimi Gruzijci, čeprav so vsi vedeli, da z njimi ne komunicira. Spor z Gruzijci pa predstavlja utemeljen razlog, da države ni zapustil samovoljno, temveč je bil v to prisiljen (saj to opisuje tudi kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito). Toženka se do pogojev o nastanitvi in obravnave tožnika ne opredeli oziroma zgolj napiše, da je tožnik neprepričljiv, pri čemer pa slednje ne dosega standardov obrazloženosti odločitve. Toženka svojo odločitev o begosumnosti tožnika opira tudi na pridobljeno informacijo, da je zoper tožnika v Nemčiji predpisan ukrep odvzema prostosti do leta 2020, ne da bi tožnika s to okoliščino seznanila in je tako slednji ni mogel pojasniti. Gre za očitno kršitev načela kontradiktornosti, saj ga toženka ni seznanila z odločilnim dejstvom. Morebitne samovoljne zapustitve Nemčije toženka ne more šteti v škodo tožniku in je subsumirati pod nesodelovanje v postopku. Glede na pojasnjeno tako ni podan razlog na podlagi pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, in sicer nesodelovanje v postopku. Toženka se pri utemeljevanju tožnikove begosumnosti sklicuje tudi na pogoje iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nezakonito prehajanje meje ter da v RS nima možnosti za bivanje). Skladno s sodno prakso pa je vsako širjenje razlogov oziroma uporaba kriterijev iz 68. čelna ZTuj-2 nezakonita, pa tudi nedovoljen vstop v Slovenijo sam po sebi ni izkazan z namenom in cilji Uredbe Dublin III. Poleg tega toženka tudi ni ustrezno obrazložila kriterija sorazmernosti ukrepa, zaradi česar se tožnik do slednjega ne more utemeljeno opredeliti. Tožnik je sam prišel v azilni dom in pojasnil, da želi mednarodno zaščito. Glede na navedeno okoliščine primera ne kažejo na to, da bi bila pri tožniku podana begosumnost. Ravno tako ne zdrži zaključek toženke, da ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa. Pomanjkljivosti na strani toženke ne morejo predstavljati zakonskega razloga za omejitev gibanja na center za tujce. Toženka tudi ni utemeljila odreditve strožjega ukrepa za tožnika. Iz navedenih razlogov tako ni podana tožnikova begosumnost oziroma nevarnost, da bo Azilni dom samovoljno zapustil. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da ga nadomesti z manj prisilnim sredstvom, to je z nastanitvijo v azilnem domu.

4. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlaga, da odloči tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v centru za tujce, saj je tožnik že v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa; po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nadomestiti nihče. Gre za poseg v njegovo osebno svobodo, kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah pa predstavlja škodo že samo po sebi.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 10. 10. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, v listine v sodnem spisu (priloga A1 je tožnikovo pooblastilo in A2 izpodbijani akt, toženka pa drugih listinskih dokazov, razen tistih, ki se že nahajajo v upravnem spisu, ni predložila) in tožnika tudi zaslišalo. Tožnik je na obravnavi izpostavil predvsem to, da si želi nazaj v Nemčijo oziroma da naj se ga preda Nemčiji in na večino vprašanj ni želel odgovarjati.

8. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na okoliščine konkretnega primera pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bi bil pridržan, samovoljno zapustil Slovenijo in tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dosedanja dejanja v postopku, da je nezakonito prehajal državne meje in po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisu, pred vstopom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito kar v osmih drugih evropskih državah, kot je navedeno pod 2. točko te sodbe, nato pa vse te države samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji.

10. Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožena stranka na zaslišanju s tožnikom ni razčiščevala okoliščin begosumnosti in da je bil zato v tem delu postopek pomanjkljivo voden in je odločba s tega vidika pomanjkljivo obrazložena. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 9. 2018, ki je sestavni del upravnega spisa, namreč izhaja, da je bil tožnik vprašan o poteku postopka v vseh državah, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je vedno samovoljno zapustil državo, navajajoč za to določene razloge, pri čemer pa ti razlogi po presoji sodišča niso opravičevali tožnikove samovoljne zapustitve držav in jim zato sodišče ne more slediti. Na sami obravnavi pa tožnik na vprašanja sodišča o njegovih predhodnih prošnjah za mednarodno zaščito in o poteku teh postopkov ni želel odgovarjati.

11. Tožnik v tožbi navaja, da ga toženka ni seznanila z informacijo, da je v Nemčiji zoper njega predpisan ukrep odvzema prostosti, veljaven do leta 2020. Zato je bil s to informacijo seznanjen na sami obravnavi, s čemer je sodišče navedeno pomanjkljivost na strani tožene stranke saniralo.

12. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in sicer glede na objektivne kriterije, ki po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu I Up 26/16 z dne 15. 3. 2016 glede na (n) točko 2. člena Uredbe III, ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2 in se zato lahko uporabijo v postopku mednarodne zaščite za presojo pojma nevarnosti pobega. Pravilno je ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopka za mednarodno zaščito zapustil vse prej navedene države, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav o njegovih prošnjah še ni bilo odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ker je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz 3., 4. ali 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in je v konkretnem primeru podan kriterij iz 5. alineje citiranega člena, se sodišče do kriterijev po 1. in 3. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, na katera je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, ne bo posebej opredeljevalo.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka ob pravilni ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je zato tožniku utemeljeno odredila pridržanje na območje in prostore Centra za tujce. Pri tožniku je zaradi njegovih dosedanjih ravnanj in glede na njegove izjave na naroku za glavno obravnavo mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, zato je tožena stranka glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pravilno presodila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu. Zato je le s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU.

14. Glede določitve načina izvrševanja ukrepa na prostore in območje Centra za tujce je po presoji sodišča ta ukrep skladen z določbo 28. člena Uredbe Dublin III in določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je namreč s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je zadrževanje na območje Azilnega doma in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in da zato, glede na navedeni milejši režim v Azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno strinja ter je poleg tega izrečeni ukrep tudi skladen z določbami Recepcijske direktive (Direktiva 2013/33/EU), ki v 10. členu dopušča nastanitev prosilcev celo v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebnem prostoru za pridržanje. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da izpodbijani akt ni zadosti utemeljen z vidika nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa.

15. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

16. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero stanje uredi drugače kot sledi iz izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodbe, sodišče pa je sodbo v I. točki izreka že izdalo in za stranko sodna odločba postane pravnomočna z njeno vročitvijo, niso več izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.