Jedro

Stranka ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča oziroma izven območja sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se glasi: „III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 215,03 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve sklepa toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 153,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati zneske: 708,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2014 do plačila in 991,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 do plačila (I. točka izreka sodbe); - zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače (plačilo zneska 2.550,24 EUR tj. razliko nad dosojenim zneskom iz prve alineje I. točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2014 do plačila ter zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska za dan 25. 3. 2014; plačilo zneska 708,40 EUR, tj. razliko nad dosojenim zneskom iz druge alineje I. točke izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska za dan 31. 10. 2014) (II. točka izreka sodbe) in - odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške v višini 82,06 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče pooblaščencu tožnika kot potrebne stroške za postopek priznalo trikratno kilometrino na relaciji A. - B. - A. v višini 78,44 EUR oziroma v skupni višini 235,32 EUR (212 km x 0,37 EUR) in tri nagrade za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, to je skupaj 240 točk v skupni višini 110,16 EUR, to je skupaj 345,48 EUR preveč odvetniških stroškov z DDV. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso višjega sodišča (Pdp 962/2012, Pdp 588/2015, Pdp 73/2019), da se kot potrebni stroški kilometrine priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ga je stranka izbrala in ima sedež na delovnem območju sodišča. Ker ima tožnik prebivališče v C., tožnikov pooblaščenec ima sedež v A., tožba pa je bila vložena pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, to pomeni, da ima pooblaščenec sedež zunaj delovnega območja Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Meni, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov kilometrine, ki jih je imel njegov pooblaščenec s pristopom na narok za glavno obravnavo, prav tako pa tudi ne do povračila stroškov za odsotnost iz pisarne, posledično pa je previsoko odmerjen tudi DDV. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe oziroma sklep o stroških postopka v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa sodišče prve stopnje tožniku odmerilo previsoke stroške postopka.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi potne stroške njegovega pooblaščenca v višini kilometrine iz A. v B. in nazaj, to je trikratno kilometrino v višini 78,44 EUR za en narok oziroma za tri naroke 235,32 EUR (212 km x 0,37 EUR) in tri nagrade za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, to je skupaj 240 točk v skupni višini 110,16 EUR, vse povečano za DDV. Vse te stroške je štelo med potrebne stroške za pravdo, kar pa ni v skladu z ustaljeno sodno prakso. Stranka ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča oziroma izven območja sodišča. Individualni delovni spor je obravnavalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, tožnik ima stalno prebivališče v C., medtem ko ima pooblaščenec tožnika sedež v A.. Iz 22. člena Ustave RS izhaja pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da je nasprotna stranka v postopku dolžna kriti stroške, ki nastajajo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika zunaj kraja svojega prebivališča in območja sodišča, pri katerem teče postopek. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da pri izračunu potrebnih stroškov tožnika ni upoštevalo naslednjih zneskov, ki jih je tožniku priznalo in pri odločitvi o stroških upoštevalo sodišče prve stopnje: kilometrine v skupni višini 235,32 EUR /(212 km x 0,37 EUR = 78,44 EUR) x 3/ in treh nagrad za odsotnost iz pisarne, ki presegajo 20 točk za en narok (do te nagrade za odsotnost iz pisarne bi bil odvetnik upravičen, če bi imel sedež na sedežu sodišča, po četrtem odstavku 6. člena Odvetniške tarife - Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT in so bili prisojeni kot potrebni tudi toženi stranki), to je trikrat po 60 točk, kar znaša 180 točk oziroma 82,62 EUR (po vrednosti točke 0,459 EUR, ki je veljala na dan izdaje izpodbijane sodbe), oziroma skupaj 317,94 EUR, povečano za 22 % DDV pa 387,88 EUR. Potrebni stroški tožnika, kot jih je sicer pravilno izračunalo sodišče prve stopnje v višini 1.742,32 EUR, se tako znižajo na znesek 1.354,44 EUR. Glede na tožnikov uspeh v višini 34,28 % pa je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 464,30 EUR. Potrebni stroški tožene stranke znašajo po pravilnem izračunu sodišča prve stopnje 1.033,66 EUR. Tožena stranka je glede na uspeh (65,72 %) upravičena do povračila stroškov v višini 679,33 EUR. Po medsebojnem poračunu stroškov obeh strank je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 215,03 EUR, zato je pritožbeno sodišče stroške, ki jih je dolžan povrniti toženi stranki, zvišalo na navedeni znesek.

6. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v tem obsegu podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot izhaja iz izreka sklepa, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

7. Tožena stranka je s pritožbo uspela v pretežnem delu, zato je skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 250 točk na podlagi tar. št. 15/IV v povezavi s tar. št. 18/I OT oziroma (glede na vrednost točke 0,60 EUR) v višini 150,00 EUR in 2 % materialne stroške v višini 3,00 EUR. Tožnik je tako dolžan toženi stranki povrniti skupne stroške pritožbenega postopka v višini 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.