Jedro

Pri presoji o upravičenosti do mesečnega rentnega izplačila je treba izhajati iz zdravstvenega stanja poškodovane osebe ter njenih nadaljnjih zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih opravkov, ki jih je pred škodnim dogodkom ta oseba lahko opravljala samostojno.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da skaženost ni posebej huda, vendar pa so brazgotine številne in niso vse nevpadljive, nekatere so na izpostavljenih mestih, drugih pa tudi ni mogoče vedno prekriti in so izstopajoče. Upoštevajoč podobne primere škode je primerna odškodnina iz tega naslova 1500 EUR.

Zavrnitev dela povrnitve premoženjske škode je pravilna za prevoze, ki naj bi jih tožničini svojci opravili za dvig receptov in zdravil. Drži, da so bili ti prevozi opredeljeni tako kot vsi ostali, vendar jim je toženka ugovarjala in s tem poglobila tožničino prvotno dokazno breme; tožnica na to res ni konkretizirala, po katera zdravila ali recepte so svojci odšli.

Tožnica kot potnica, poškodovana v letalskem prometu, uveljavlja odškodnino od zavarovalnice iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti (159. člen ZOSRL), zato je treba uporabiti 5 letni zastaralni rok iz tretjega odstavka 162. člena ZOSRL.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za 5500,00 EUR, za premoženjsko škodo pa za 3705,14 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi, tako da se II. točka izreka sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 17.518,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od: - 9950,00 EUR od 23. 6. 2013 dalje do plačila, - 1005,00 EUR od 23. 6. 2013 dalje do plačila, - 1728,68 EUR od 23. 6. 2013 dalje do plačila, - 841,71 EUR od 23. 6. 2013 dalje do plačila, - 370,00 EUR od 8. 8. 2013 dalje do plačila, - 90,00 EUR od 23 6. 2013 dalje do plačila, - 75,00 EUR od 8. 5. 2014 dalje do plačila, - 233,00 EUR od 3. 9. 2014 dalje do plačila, - 131,42 EUR od 13. 8. 2014 dalje do plačila, - 51,00 EUR od 17. 9. 2014 dalje do plačila, - 2400,00 EUR od 14. 4. 2015 dalje do plačila, - 293,76 EUR od 29. 5. 2015 dalje do plačila, - 56,24 EUR od 12. 6. 2015 dalje do plačila, - 293,04 EUR od 14. 9. 2013 dalje do plačila.“

II. V. točka sodbe sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih tožena stranka dolguje tožeči stranki, zviša za 1088,28 EUR (na 2146,72 EUR).

III. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 704,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica se je poškodovala v nesreči balona, ki se je pripetila 23. 8. 2012 na ... Balon je bil last toženkine zavarovanke ..., d. o. o. Tožnica je v nesreči utrpela udarnino in krvavitve po možganih, zlom 4. prsnega vretenca, zlom obeh ličnic, zlom obeh sinusov zgornje čeljusti, zlom desne očesne votline, zdrobljen zlom spodnje čeljusti, zlom 3. do 6. rebra leve strani prsnega koša, zlom 3. rebra desne strani prsnega koša, zlom prsnice, zlom leve koželjnice in okrušenje spodnjega dela podlahtnice, zdrobljen zlom leve lopatice z raztrganino tetive suprasinatusa leve rame, rane po glavi in jeziku, izliv krvi v podkožje lobanje ter udarnino leve dojke. Ker temelj odgovornosti in poškodbe tožnice med pravdnima stranka niso bile sporne, je toženka tožnici že pred tem pravdnim postopkom plačala 45.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode ter 2258,00 EUR iz naslova premoženjske škode, v tej pravdi pa tožnica zahteva še razliko, ker meni, da je njena škoda, tako nepremoženjsko kot premoženjska, višja, zahteva pa tudi plačevanje mesečne rente.

2. Sodišče prve stopnje je po dopustitvi spremembe tožbe razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 8313,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od tega za znesek 7943,71 EUR od 23. 6. 2013 dalje do plačila, za znesek 370,00 EUR pa od 8. 8. 2013 dalje do plačila ter da je toženka dolžna tožnici od 6. 5. 2014 dalje do vsakega 15. dne v mesecu plačati rento v mesečnem znesku 76,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od rente za tekoči mesec od 15. dne v mesecu dalje do plačila. Tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo za zneske: 10.550,00 EUR z obrestmi odškodnine za nepremoženjsko škodo, 5785,00 EUR z obrestmi odškodnine za tujo pomoč, 4,00 EUR z obrestmi mesečne rente, 298,90 EUR z obrestmi za prevoze, 75,00 EUR z obrestmi za slikanje zob, 233,00 EUR z obrestmi za zobozdravstvene storitve, 131,42 EUR z obrestmi za zlato zobno prevleko, 51,00 EUR z obrestmi za zalivke in kompozitne zalivke, 2.400,00 EUR z obrestmi za protetiko spodaj, 293,76 EUR z obrestmi za MR preiskavo ter prevoz v Z. in 56,24 EUR z obrestmi za stroške dodatnih prevozov, toženki pa naložilo, da je tožnici v roku 15 dni dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.058,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden, v celoti, predlagata pa njeno spremembo ali razveljavitev ter opredeljujete vsaka svoje pritožbene stroške. Konkretni pritožbeni očitki bodo razvidni iz nadaljnje obrazložitve glede posamezne vrste škode.

4. Na pritožbo toženke je tožnica odgovorila in predlagala njeno zavrnitev z ustrezno stroškovno posledico, toženka pa odgovora na pritožbo tožnice ni podala.

5. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

Valorizacija

6. Toženka očita, da je prvostopenjsko sodišče kršilo s 1. odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je samoiniciativno valoriziralo znesek 45.000,00 EUR, ki ga je toženka tožnici plačala pred pravdo. Očitek ni utemeljen, saj zahtevek (ne nominalno ne vsebinsko) ni prekoračen. Prvostopenjsko sodišče sicer ni posebej obrazložilo, zakaj je že izplačan znesek iz naslova nepremoženjske škode rekapituliralo, vendar je pri tem ravnalo pravilno in skladno z materialnim pravom. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Od tega trenutka dalje se plačani znesek ne obrestuje več, nominalna vrednost denarja pa do popolne satisfakcije oškodovanca (popolne povrnitve škode) variira. Zato je bilo treba preveriti, ali nominalna vrednost že izplačanega zneska ustreza današnji vrednosti enakega zneska, upoštevajoč indeks rasti življenjskih dobrin. To narekuje določba 2. odst. 168. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bile cene življenjskih stroškov ob delnem plačilu višje, nasprotno pa je bil že plačan znesek toženke ob izdaji sodne odločbe manj vreden, in sicer znaša valorizirano izplačilo toženke ob izdaji sodbe 44.550,00 EUR, čemur toženka niti ne nasprotuje. Ker gre za uporabo prava, predlog stranke za valorizacijo ni bil potreben(1).

Mesečna renta

7. Prvostopenjsko sodišče je tožnici prisodilo mesečno rento 76,00 EUR, in sicer za 9,5 ur dela na mesec po urni postavki 8,00 EUR (za kidanje snega 10 ur letno, za delo na vrtu 10 ur letno ter za gospodinjska opravila 8 ur mesečno), kar izpodbijata obe stranki, tožnica kot prenizko, toženka pa kot previsoko.

8. Toženka meni, da prisojena mesečna renta iz naslova potrebe po tuji pomoči ni utemeljena, saj naj bi aktualna sodna praksa priznavala zgolj škodo, ki zajema potrebo po vsakodnevni (nujni) tuji negi ter nujni pomoči pri opravilih. Kidanje snega in delo na vrtu po oceni toženke ne spadata med nujna opravila, v Sloveniji praktično sneg ne zapade več, pa tudi če bi, tožnici sneg kidajo otroci, na vrtu pa ji pomaga hči. Glede gospodinjskih opravil toženka izpostavlja, da tožnica ne more zgolj obešati zaves, pomivati po tleh in obešati perila, preostala gospodinjska opravila pa zmore. Omenjene tegobe, ki jih tožnica zaradi njene starosti že tako ali tako kmalu ne bi več zmogla opravljati, bi tožnica lahko premostila, npr. tla lahko pomiva s podaljšanim nastavkom, perilo lahko obeša na stoječa obešala, okna pa lahko čisti s podaljšanim nastavkom. Nenazadnje toženka izpodbija še urno postavko v višini 8,00 EUR, ki je zaradi enostavnosti opravil po njeni oceni previsoka.

9. Očitki toženke niso utemeljeni: prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo 2. odst. 174. čl. OZ, po kateri mora odgovorna oseba poškodovani, ki zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njene potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njen nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Pri presoji o upravičenosti do mesečnega rentnega izplačila je treba izhajati iz zdravstvenega stanja poškodovane osebe ter njenih nadaljnjih zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih opravkov, ki jih je pred škodnim dogodkom ta oseba lahko opravljala samostojno. Prvostopenjsko sodišče je pri svojem odločanju oba odločilna elementa upoštevalo pravilno – sprva je ugotovilo, da tožnica po oceni izvedenca zaradi posledic nezgode ni sposobna težjih fizičnih del, ki bi vključevala pripogibanje, dviganje rok nad horizontalo ter prenašanje težjih fizičnih bremen, za tem pa je sprejelo tožničino izpovedbo, iz katere izhaja, da je dela na vrtu v spomladanskem in jesenskem času, kidanje snega, pospravljanje po stanovanju in zlaganje posode pred škodnim dogodkom zmogla sama, sedaj pa ji morajo pri tem pomagati drugi. Da naj bi aktualna sodna praksa priznavala zgolj škodo, ki zajema potrebo po vsakodnevni (nujni) tuji negi ter nujni pomoči pri opravilih, ne drži, saj sodna praksa v okviru obsega tuje pomoči priznava tudi zadovoljitev drugih vsakodnevnih potreb, ki jih oseba zaradi poškodbe ne zmore več in jih morajo namesto nje sedaj opravljati drugi(2). Mednje brez dvoma spadajo gospodinjska opravila, kot so pranje, obešanje perila, sesanje, pomivanje tal in oken itd., ravno teh opravil pa tožnica zaradi posledic poškodb ne zmore več. Pritožbeni očitek, da bi se pritožnica izvedbi gospodinjskih opravil lahko prilagodila, je glede na njene objektivno ugotovljene nezmožnosti neumesten.

10. Tudi obseg potreben tuje pomoči je ustrezno ugotovljen. Odstranjevanje snega z dvorišča v zimskem času je nujno opravilo, kadar sneg zapade, ni pa podlage za trditev, da v Sloveniji ne bo več snežilo. Tega tožnica ne zmore, dokazala pa je, da ne bo mogla vedno računati na pomoč svojcev. Enako velja za delo na vrtu. Nujna gospodinjska opravila, urejanje dvorišča v zimskem času ter dela na vrtu torej v okoliščinah konkretnega primera predstavljajo vsakodnevne aktivnosti, v katerih je tožnica zaradi posledic poškodb omejena in jih morajo zato namesto nje opravljati drugi. Ta tuja pomoč presega vsakodnevno vzajemno pomoč, ki so si jo dolžni svojci medsebojno nuditi, saj tožničini otroci (in njihovi svojci) z njo ne živijo in ji zato pomoči ne morejo kontinuirano nuditi (glej razloge prvostopenjskega sodišča v 24. točki obrazložitve). Tožnica bo torej odvisna od pomoči ponudnikov storitev na trgu, njihovo ceno urne postavke pa je dokazala z verodostojnimi dokazi (ponudbami), ki jih toženka ni izpodbila.

11. Tožnica pa v svoji pritožbi glede rente očita, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ji rente ni priznalo v celoti, to je za 10 ur, kot je zahtevala.

12. Očitek ni utemeljen. Tožnica je obseg pomoči, s katerim je utemeljevala višino zahtevane mesečne rente, specificirala v tožbi, kjer je navedla, da za težja gospodinjska dela potrebuje pomoč vsaj 2 uri tedensko, na letni osnovi pa za pomoč na vrtu 6 ur spomladi in 4 ure jeseni ter za čiščenje dvorišča 10 ur. Nadalje je prav tako v tožbi navedla, da torej na mesečni ravni uveljavlja rento za 8 ur gospodinjskega dela ter 1,5 ure za pomoč pri delu na vrtu in čiščenju dvorišča, torej skupno 9,5 ure. V pripravljalni vlogi z 12. 5. 2015 je zgolj pavšalno trdila, da na mesečni ravni potrebuje vsaj 10 ur, če ne že 14 ur tuje pomoči. Ker večjega obsega zatrjevane potrebne pomoči, kot ga je opredelila sama, ni pojasnila, sodišče prve stopnje v tem delu ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ko ni posebej obrazložilo zavrnitve presežno zahtevane rente, saj za večji urni obseg tuje pomoči ni imelo trditvene in dokazne podlage.

Nepremoženjska škoda; glede skaženosti

13. Prvostopenjsko sodišče je tožnici zaradi skaženosti prisodilo 1000,00 EUR, višji zahtevek (za 1000,00 EUR) pa zavrnilo in navedlo, da brazgotine niso vpadljive, ležijo na mestih, ki jih je mogoče zakriti ter predstavljajo zgolj lažjo obliko skaženosti. S tem se tožnica ne strinja in navaja, da poleti brazgotin zaradi odprtih tipov oblačil ni mogoče zakriti, eno izmed brazgotin ima na desni strani obraza in je ne more prikriti, vidna pa je na prvi pogled, na hrbtu pa ima tožnica 5 brazgotin, dolgih 7 cm, ki ji v javnosti povzročajo občutek nelagodja in zaradi tega trpi.

14. Očitek je delno utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica manjšo brazgotino na desni strani obrazi, brazgotino v lasišču, ki ni vidna, na hrbtu 5 vzdolžnih brazgotin dolžine od 4,5 do 7 cm, manjšo okroglo brazgotino na levi strani prsnega koša (zaradi vstavitve torakalnega drena) ter 6 cm dolgo brazgotino na zadnji strani medenice ob križnici. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da skaženost ni posebej huda, vendar pa so brazgotine številne in niso vse nevpadljive, nekatere so na izpostavljenih mestih, drugih pa tudi ni mogoče vedno prekrit in so izstopajoče. Upoštevajoč podobne primere škode je primerna odškodnina iz tega naslova 1500 EUR.

Nepremoženjska škoda; glede zmanjšane življenjske aktivnosti

15. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti je prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo znesek 27.000,00 EUR, višji zahtevek do 37.000,00 EUR pa kot pretiran zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica pred škodnim dogodkom aktivna na vseh področjih, da je hodila v planine (Triglav obiskala 18-krat), rada je kolesarila, nabirala borovnice, skočila je s padalom, uživala v delu na vrtu in na sprehodih, česar vsega sedaj ne more več početi. Zmore le še krajše sprehode po ravnem, pri delu na vrtu in gospodinjskih opravilih potrebuje pomoč, še vedno dobiva protibolečinsko terapijo. Te okoliščine v pritožbi izpostavlja tožnica in poudarja, da bo duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti glede na pričakovano življenjsko dobo žensk v RS trpela še preko 27 let in da je prvostopenjsko sodišče premalo upoštevalo jakost in trajanje duševnih bolečin.

16. Očitek je delno utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v premajhni meri upoštevalo posledice poškodb, ki tožnico omejujejo tako pri vsakdanjih opravilih, kot njenih hobijih. Tožnica je namreč zaradi zloma 4. prsnega vretenca, ki je po operativnem zdravljenju negibljiv, omejena v gibljivosti prsno-ledvenega dela hrbtenice, zaradi česar se ne more pripogibati. Poškodbe obeh ram tožnico omejujejo pri gibljivosti rok nad horizontalo, neugodno pa se je zarasel zlom v levem zapestju, zato je zapestje odebeljeno in omejeno gibljivo, pri čemer ima tožnica trajno poškodovan podlahtnični živec leve roke, kar tožnici povzroča mravljinčenje v 4. in 5. prstu, pri čemer je tožnica levičarka. Zmanjšana je tudi funkcionalna kapaciteta njenih pljuč, zato ima težave pri dihanju in ne zmore prehoditi daljših razdalj oziroma se ukvarjati z njenimi nekdanjimi hobiji (hoja v hribe, kolesarjenje, nabiranje borovnic). Zaradi poškodb je omejena pri odpiranju ust, ima slabši občutek okušanja hrane, na vršičku jezika pa brazgotino, ki jo ovira pri govorjenju, slabše pa čuti tudi v področju obraznega živca na desni strani. Te posledice poškodb so zelo omejujoče, tožnici pa se je življenje zaradi njih popolnoma spremenilo. Pred škodnim dogodkom se je navkljub pokoju aktivno udejstvovala na več področjih, sedaj pa tega ne zmore več. Upoštevajoč podobne primere škode je primerna odškodnina iz tega naslova za tožnico za 5000 EUR višja, kot jo je ocenilo prvostopenjsko sodišče. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnica utrpela več poškodb, ki se po Fischerjevem sitemu uvrščajo med hude (IV. skupina), povprečne odškodnine za nepremoženjsko škodo v takih primerih pa v daljšem časovnem obdobju znašajo okoli 58 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS(3). Ocenjena tožničina nepremoženjska škoda skupaj ustreza približno 50 plačam (54.500,00 EUR) in tako ni previsoka, pred zvišanjem je bila tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka. Prisojena (zvišana) odškodnina sedaj bolj ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih(4), tako da v celoti ustreza merilom iz 179. čl. OZ.

Premoženjska škoda iz naslova tuje pomoči in postrežbe

17. Prvostopenjsko sodišče je tožnici za meseca oktober in november 2012 prisodilo 1310,00 EUR iz naslova tuje pomoči in postrežbe, in sicer za prvih 14 dni 5 ur pomoči dnevno, za preostalih 48 dni pa 4 ure pomoči dnevno, oboje po urni postavki 5,00 EUR/uro.

18. Tožnica meni, da bi ji sodišče moralo za čas, ko je morala nositi cervikotorakalno ortozo, priznati pomoč v obsegu 24 ur dnevno. Navaja, da si ortoze ni mogla sama sneti in ponovno namestiti, vstajala pa je večkrat na dan in tudi ponoči, saj je takrat opravljala fiziološke potrebe. Da je pri tem potrebovala tujo pomoč, bi lahko izpovedale predlagane priče, ki pa jih sodišče ni zaslišalo, očita. Tožnica se pritožuje tudi glede urne postavka 5,00 EUR/uro, češ da se tuje pomoči po taki ceni ne da dobiti brez kršitev davčnih predpisov.

19. Očitki niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče se je pri ugotavljanju obsega potrebne asistence utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, po katerem se ortoza namesti zjutraj in odstrani zvečer, čez dan pa se jo nosi ne glede na posedanje in vstajanje; ocenil je, da je tožnica v zvezi z nameščanjem ortoze objektivno potrebovala 4 ure pomoči dnevno. Večji obseg tuje pomoči tožnici od tiste, ki jo je kot objektivno potrebno ugotovil izvedenec, zato ni relevanten in prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo zaslišanja predlaganih prič zato ni zagrešilo bistvene kršitve pravil pravdnega postopka.

20. Po ustaljeni sodni praksi se urna postavka za enostavnejša opravila svojcev, kot je npr. v okoliščinah konkretne zadeve pomoč pri nameščanju ortoze in vsakodnevnem razgibavanju, giblje med 4,00 EUR in 5,69 EUR(5). Odstop od tega bi bil dopusten le, če bi tožnica izkazala, da je šlo za zahtevnejša opravila svojcev oziroma da so ti pri teh opravilih potrebovali specialistično znanje, česar tožnica ni dokazala. Pavšalno sklicevanje na davčne predpise ne zadošča za drugačno oceno vrednosti pomoči svojcev.

Stroški prevozov

21. Prvostopenjsko sodišče je tožnici priznalo obseg potnih stroškov, kot jih je tožnica specificirala (v prilogah A71 in A72), z izjemo(1) prevozov z dne 28. 9. 2012 (prevoz domov), 30. 9. 2012 (prevoz v bolnico) ter 1. 10. 2012 (prevoz domov), ko je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo zgolj razdalje enosmernih voženj (19 km) in ne voženj v obe smeri (35 km)(2), prevozov z 28. 9. 2012 (po zdravila), 4. 10. 2012 (po recepte), 8. 10. 2012 (po recepte in zdravila), 12. 10. 2012 (po recepte in zdravila), ko prvostopenjsko sodišče tožnici ni priznalo razdalj voženj (vsakič po 35 km) ter(3) prevozov s 15. 1. 2013 (zdravilišče), 1. 2. 2013 (zdravilišče – nazaj), 4. 3. 2013 (zdravilišče) in 15. 3. 2013 (zdravilišče – nazaj), ko je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo zgolj razdalje enosmernih voženj (104 km) in ne voženj v obe smeri (po oceni tožnice 264 km). Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da tožnica ni izkazala, da je šlo za dvosmerne poti, ni predložila dokaza o dolžini poti in ni konkretno navedla oz. dokazala, katera zdravila in recepte so zanjo dvignili svojci.

22. Pritožba tožnice sodišču prve stopnje očita, da je predložila ustrezno specifikacija prevozov, če pa je sodišče ocenilo, da ta ni jasna, bi jo lahko pozvalo, da jo popravi.

23. Očitek je delno utemeljen. Zavrnitev tega dela povrnitve premoženjske škode je pravilna za prevoze, ki naj bi jih tožničini svojci opravili za dvig receptov in zdravil. Drži, da so bili ti prevozi opredeljeni tako kot vsi ostali, vendar jim je toženka ugovarjala in s tem poglobila tožničino prvotno dokazno breme; tožnica na to res ni konkretizirala, po katera zdravila ali recepte so svojci odšli. V preostalem odločitev v zvezi s povrnitvijo potnih stroškov ni pravilna. Življenjsko je, da so prevozi tožnice na različne dni v razne zdravstvene ustanove od voznika zahtevali pot v obe smeri. Zato kljub temu, da se je voznik po prevozu tožnice 28. 9. 2012, 30. 9. 2012 in 1. 10. 2012 (prevozi v bolnico oz. iz nje) ter 15. 1. 2013, 1. 2. 2013, 4. 3. 2013 in 15. 3. 2013 (prevoz v zdravilišče) v eno smer vozi sam, je tudi ta vožnja del nujnih tožničinih prevoznih stroškov, pri čemer so razdalje med slovenskimi kraji splošno znan podatek. Iz tega razloga je bilo treba tožnici prisoditi še 171,68 EUR.

Glede zastaranja dela premoženjske škode (stroški zdravljenja)

24. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek večkrat razširila, in sicer 12. 5. 2015 za zneske 75,00 EUR za slikanje zob, 233,00 EUR za zobozdravstvene storitve, 131,42 EUR za zlato zobno prevleko, 51,00 EUR za zalivke in kompozitne zalivke ter 2.400,00 EUR za protetiko spodaj; 12. 6. 2015 za zneska 293,76 EUR za MR preiskavo ter prevoz v Z. in 56,24 EUR za stroške dodatnih prevozov; 23. 9. 2015 za znesek 293,04 EUR za stroške dodatnih prevozov. Razširitve je prvostopenjsko sodišče dopustilo, nato pa jih s sklicevanjem na 1. tč. 4. odst. v povezavi s 1. odst. 162. čl. Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (ZOSRL) kot zastarane zavrnilo. Terjatve iz prevoznih pogodb potnikov ter regresne terjatve v zvezi s temi pogodbami po navedenih določbah zastarajo v dveh letih, šteto od dneva, ko je plovilo prispelo ali bi moralo prispeti v namembni kraj, torej so zahtevki tožnice, ki so bili vsi vloženi po 23. 8. 2014 (ko je iztekel zastaralni rok 2 let), zastarani.

25. Tožnica utemeljeno nasprotuje zastaranju s sklicevanjem na 3. odst. 162. čl. ZOSRL. Po slednjem terjatve iz zavarovalnih pogodb zastarajo v 5 letih, tožnica pa kot potnica, poškodovana v letalskem prometu, uveljavlja odškodnino od zavarovalnice iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti (159. čl. ZOSRL), zato je treba uporabiti navedeni 5 letni zastaralni rok iz 3. odst. 162. čl. ZOSRL. Tožničinemu tožbenemu zahtevku je bilo treba tudi v tem delu ugoditi in ji iz naslova premoženjske škode prisoditi še 3.533,46 EUR po postavkah, kot izhajajo iz prejšnje točke te obrazložitve, ker toženka sicer tem stroškom ni oporekala, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče in česar v pritožbi toženka ne problematizira. Upoštevajoč 378. čl. ter 299. čl. OZ gredo tožnici tudi zakonske zamudne obresti v okviru postavljenih zahtevkov.

Sklepno

26. V skladu z gornjimi razlogi je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP pritožbi tožnice deloma ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka sodbe. Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo, zato je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo preostali del tožničine pritožbe ter toženkino pritožbo v celoti (353. čl. ZPP).

27. Navedena sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je v pravdi uspela 60%, zato ji je toženka dolžna povrniti 2158,72 EUR stroškov (od priznanih 3598,12 EUR), toženka pa se je torej uspela ubraniti 40%, zato ji je tožnica dolžna povrniti 12,00 EUR njenih stroškov (od priznanih 30,00 EUR). Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče znesek stroškov, naložen v plačilo toženki, zvišalo za 1088,28 EUR (na 2146,72 EUR).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. čl. v povezavi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnica pa je uspela s približno polovico svoje pritožbe, zato je v tem deležu upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Ti upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) obsegajo nagrado za pravno sredstvo po tar. št. 3210 v priglašenem znesku 670,40 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve in izdatke po tar. št. 6007 v višini 151,89 EUR ter strošek sodne takse za postopek pred pritožbenim sodiščem po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah-1 (ZST-1) v višini 567,00 EUR, in skupaj znašajo 1409,29 EUR. Toženka je torej tožnici dolžna v roku 15 dni povrniti 704,65 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Prim. tudi sodbi tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2288/2012 z 20. 2. 2013 ter II Cp 172/2013 z 28. 8. 2013. Op. št. (2): Glej npr. sodbo in sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1665/2015 z 2. 9. 2015. Op. št. (3): Glej npr. primere, navedene v D. Jadek Pensa et al, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2001, na str. 762. Op. št. (4): Prim. npr. zadeve VSS II Ips 47/95, II Ips 28/2002, II Ips 450/2002, II Ips 274/2004, II Ips 708/2008. Op. št. (5): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2012 s 24. 4. 2014 ter sodbe tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1670/2014 s 3. 9. 2014, II Cp 1946/2014 z 22. 10. 2014 in II Cp 2734/2014 z 28. 1. 2015.