Jedro

Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, izpolnjuje pa pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite za tri leta. Z isto odločbo je odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik prišel dne 9. 11. 2016 iz Grčije v programu relokacije prosilcev za mednarodno zaščito. Istega dne je izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje ter kaj je povedal na osebnem razgovoru. Nadalje ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje s strahom pred tem, da bi ga pripadniki kurdske vojske poslali v zapor ali celo ubili, ker je kot pripadnik te vojske enote zapustil. Navaja, da je tožnik predložil pet pomanjšanih fotografij sebe v maskirnih oblačilih, pri čemer pa tožena stranka ugotavlja, da ta oblačila nimajo nobenih emblemov ali našitkov in tožnika tudi ne prikazujejo v bojni opremi ali na bojišču. Zaradi tega ni mogoče z gotovostjo trditi, da je tožnik ta oblačila dobil v kurdski vojski, saj je tovrstno oblačilo mogoče kupiti tudi v trgovinah z vojaško opremo. Tožena stranka navaja, da je v tožnikovi izpovedi prišlo do pomembnih nasprotij glede dogodkov, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo, in glede ostalih dogodkov, ki so neposredno ali posredno povezani s tožnikovim življenjem in bivanjem v Siriji. Tožnik dogodkov ni zadovoljivo pojasnil, ampak se je ves čas izgovarjal na dejstvo, da se slabše znajde z datumi. Tožena stranka nadalje med drugim ugotavlja, da ni bila ugotovljena notranja verodostojnost tožnika. V nadaljevanju podrobno opisuje neskladja med njegovimi izjavami. Pri tem navaja, da je v prošnji in osebnem razgovoru povedal, da je državo zapustil zaradi težav po zapustitvi kurdske vojske ter da ga uradna sirska vojska ni nikoli novačila v svoje vrste, saj na območju Afrina, kjer je živel, nima niti oblasti niti kontrolnih točk. V nasprotju s tem pa je grškim migracijskim organom navedel, da ga je sirska vojska vpoklicala, a se vpoklicu ni odzval, zaradi česar ga imajo za dezerterja. Nadalje navaja, da je v prošnji navedel, da je Aleppo zapustil, ko je bil star 15 let in potemtakem bi bilo to v začetku leta 2011. V nasprotju s temi navedbami v prošnji pa je na osebnem razgovoru povedal, da ga je zapustil leta 2014 ali 2015. Ko je bil s tem soočen, je zanikal, da bi v prošnji rekel, da ga je zapustil, ko je bil star 14 ali 15 let. Pri tem ni pojasnil, zakaj svojo zapustitev Aleppa tako različno umešča v čas. Razkorak med podanimi letnicami je prevelik, da bi ga bilo mogoče pripisati zmedenosti. Nadalje je glede datumov rojstva navedel, da je rojen 1. 1. 1996, iz spremne dokumentacije, ki jo je tožena stranka prejela iz Grčije, pa izhaja, da je njegov rojstni datum 8. 6. 1997. Pri tem je tožnik zanikal, da bi v Grčiji kadarkoli navedel tak datum rojstva in so po njegovem mnenju grške oblasti same zapisale tak datum, kar je po mnenju tožene stranke neprepričljivo. Iz fotografije družinske knjižice pa izhaja njegov datum rojstva 13. 6. 1997. Nadalje tožena stranka opozarja na to, da je tožnik tudi drugače navajal ime kurdske vojske pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Pri podaji prošnje je tudi navedel, da je bil član kurdske vojske pet let in da je od tega dve leti preživel na usposabljanju. Nasprotno od tega pa je na osebnem razgovoru navedel, da je bil v kurdski vojski tri leta in je od tega na urjenju preživel eno leto. Ko je bil s tem soočen, je povedal, da eno leto urjenja ni bilo v enem kosu, ampak po dva do tri mesece v kosu, nato je bil malo doma in spet dva do tri mesece na urjenju. Z urjenjem in bojem skupaj je bil v kurdski vojski pet let. Ko je bil zaprošen, naj pove, zakaj je najprej rekel, da je bil v kurdski vojski tri leta, kasneje pa, da je bil pet let, je izjavil, da ni bil prepričan. Končni odgovor je bil, da je bil v kurdski vojski pet let. Tožnikovo dodatno pojasnilo, da ni prepričan, ali je bil vsega skupaj tri ali pet let, je docela neverjetno, saj je razlika občutno prevelika. Nadalje je pri podaji prošnje navedel, da se potem, ko se je Afrinu začela vojna, ni več vračal domov. Nasprotno od tega pa je na osebnem razgovoru zatrdil, da je tudi med spopadi odhajal domov, na vsake dva do tri mesece. Ob podaji prošnje je tudi zatrdil, da je skušal že večkrat prej ubežati iz kurdske vojske, a ni dobil dopusta. Na osebnem razgovoru pa je povedal drugače, in sicer, da ni imel dovolj denarja za odhod. Ko mu je bila ta kontradiktornost predočena, je povedal, da ga ob podaji prošnje niso spraševali za denar ter da dopust ni bil edini pogoj. Pri prošnji ga niso vprašali, kako je dobil dopust. Ni mogoče verjeti, da tožnik prej ni dobil dopusta, če pa je po drugi strani sam zatrjeval, da je v času zatišja na fronti dopust dobil in to relativno pogosto. Nadalje je tožnik grškim migracijskim oblastem navedel, da govori kurdsko, arabsko in turško, medtem, ko je v prošnji in na osebnem razgovoru v Sloveniji navedel le znanje kurdskega in malo arabskega jezika. Glede življenja v Aleppu je povedal, da je bil rojen v Aleppu. Pri tem pa je pokazal izjemno slabo poznavanje Aleppa. Ni znal navesti nobenih športnih objektov in dvoran mesta in ravno tako niti ene pomembne ulice v mestu. Pojasnil je, da za ulice ni vedel, saj je samo hodil v šolo in kasneje na delo. Po mnenju tožene stranke je izjemno neverjetno, da tožnik ni znal navesti niti ene ulice v mestu in da ni prepoznal slike mošeje Ar Rahman iz Aleppa, čeprav je bila to pred vojno ena največjih mošej v mestu. To je toliko bolj neverjetno, ker tožnik ni znal navesti imena nobene druge mošeje izpred vojnega Aleppa. Iz navedenih razlogov tožena stranka tožniku ne verjame, da je sploh kadarkoli živel v Aleppu. ampak meni, da je od rojstva živel na kurdskem področju Sirije, v kantonu Afrin. Nadalje je v zvezi s poznavanjem vojaške strukture kurdske vojske navedel, da je v kurdski vojski dosegel čin "tovariš", pri tem pa izpostavil, da ne ve, kako pomemben je ta čin, saj ne pozna vojaške strukture kurdske vojske. To pa se zdi toženi stranki izjemno malo verjetno. Glede na dolgoletno usposabljanje in od nekoga, ki se je ne samo boril, ampak je bil deležen tudi političnega usposabljanja, je upravičeno mogoče pričakovati, da si zapomni vsaj osnovne predpostavke organiziranosti vojaškega ustroja.

3. Nadalje tožena stranka navaja, da je presojala tudi tožnikove izjave glede na informacije o izvorni državi. Pri tem tožena stranka navaja, da iz informacij izhaja, da je drugačen izraz za ženske enote kurdske vojske, kot ga je navedel tožnik. Prav tako je tudi drugače navedel ime moške veje kurdske vojske. Nadalje je tudi drugače navedel, katera je vodilna misel kurdske vojske, kot pa izhaja iz preučenih informacij. Poleg tega je navedel, da je generalni poveljnik kurdske vojske Murat Karajlu, iz preučenih informacij pa izhaja, da je generalni poveljnik Sipan Hemo. Tožena stranka je preverjala na več iskalnikih in portalih podatke o osebi Murat Karajlu, vendar ni našla niti ene vesti ali zapisa o tej osebi. Takih informacij ni predložil niti tožnik ali njegovi pooblaščenci. Glede same mobilizacije je tožnik pojasnil, da mu niso poslali nobenega pisnega poziva, ampak so prišli v hišo in rekli, da rabijo fante za obrambo domovine. Tožnik je tudi povedal, da ni posedoval nobene vojaške izkaznice. Glede na preučene informacije pa tudi te navedbe ne držijo, saj več virov ugotavlja, da je sistem nabora na območju pod kurdskim nadzorom podoben tistemu na strani vlade. Nabor za obvezno samoobrambno službo se začne s splošnim oznanilom na območju, kjer družine zvedo, da morajo sinovi na služenje. Potem ljudi posamično pokličejo in jim dajo obvestilo in če se ne zglasijo, prejmejo še drugo obvestilo in če se še vedno ne zglasijo, jih aretirajo. Kurdska uprava izdaja vojaške knjižice in se po končanem obveznem služenju izda zelena knjižica, v kateri zabeležijo ime osebe, očetovo in materino ime ter datum zaključka služenja. Tožnikove izpovedbe pa niso skladne niti v delu, ki se nanašajo na način novačenja (predhodni pisni pozivi), niti v delu, ki se nanaša na izdajo vojaške izkaznice. Nemogoče je verjeti, da tožnik ne bi prejel vojaške izkaznice, saj te trditve nimajo podlage v preučenih informacijah. Torej pri tožniku ni bila ugotovljena niti zunanja skladnost izjav. Tožena stranka je upoštevala tudi informacije, ki so jih v postopku predložili pooblaščenci tožnika. Iz teh izhaja, da novačenje sicer včasih poteka pod prisilo, vendar pa meni, da tovrstnih informacij ni moč povezati s tožnikovim primerom. Opredelila se je do tega, zakaj tožniku ni mogoče verjeti, da je sploh bil vključen v kurdsko vojsko. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožniku ne grozi nevarnost, da bi bil v tem trenutku vključen v enote kurdske vojske, saj je na osebnem razgovoru izpostavil, da mora v kurdski vojski služiti en sin iz vsake družine in da je sedaj v to vojsko vključen njegov bratu A. Ob dejstvu, da tožniku ni mogoče verjeti, da je bil član kurdske vojske, tožena stranka ni nadalje preverjala, kaj doleti nekoga, ki tako vojsko zapusti. Tožena stranka je presodila, da tožnika ni mogoče priznati za splošno verodostojnega.

4. Tožena stranka tudi ugotavlja, da iz preučenih informacij izhaja, da uradna sirska vlada nima oblasti nad delom ozemlja, ki se nahaja na severu države, iz katerega prihaja tožnik. Na tem območju že od začetka vojne v Siriji izvaja oblast avtonomna kurdska vlada. Na tem delu se ne izvajajo vpoklici v vojsko s strani sirske vlade, kar je potrdil tudi sam tožnik. Tožniku v kantonu Afrin ne grozi možnost nasilne mobilizacije v sirsko vojsko. Tožnik tudi ni izkazal niti navajal dogodkov, v katerih bi bil ogrožen on osebno zaradi tega, ker je Kurd. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in s tem ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zaradi tega je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v 2. točki 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. V nadaljevanju odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj mu je priznala status subsidiarne zaščite. Na podlagi preučenih informacij ugotavlja, da v Siriji poteka oborožen spopad in da je njegova stopnja na velikem območju države takšna, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo civilist samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali oboroženih notranjih spopadih. Število žrtev je ogromno, prav tako pa tožena stranka ugotavlja, da ne pride v poštev možnost notranje razselitve tožnika. Varnostna situacija je v celotni državi zelo nepredvidljiva.

6. Tožnik izpodbija odločbo le v delu, v katerem je določeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in predlaga, naj sodišče samo ugotovi in odloči, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Le v tem obsegu izpodbija odločbo. Nadalje obsežneje pojasnjuje, zakaj bi po njegovem mnenju morala tožena stranka v samem izreku odločbe posebej odločiti o zahtevku za priznanje statusa begunca in posebej o priznanju subsidiarne zaščite. Nadalje navaja, da je tožena stranka nepravilno presodila, da se tožnik ni najbolj potrdil za utemeljitev svoje prošnje. Vseskozi je ustrezno sodeloval s toženo stranko. Navaja tudi, da tožena stranka ni upoštevala standardov, kot veljajo v azilnem pravu v zvezi z ocenjevanjem verodostojnosti prosilcev za azil in se pri tem sklicuje na smernice UNHCR iz maja 2013, ki govorijo o tem, kaj vse je potrebno pri oceni verodostojnosti upoštevati. Povsem normalno je, da pri podajanju dejstva o preteklih dogodkih prihaja do določenih nasprotij, pri čemer so mlajši ljudje bolj nagnjeni k variabilnosti. Sposobnost memoriranja datumov, časa, pogostosti, trajanja, zaporedja, pravilnih imen, je opazno nezanesljiva. Normalno je, da ima posamezna oseba slabšo sposobnost memoriranja. Spomin je okrnjen tudi glede pripovedovanja o travmatičnih dogodkih. Pri prosilcih za azil je mogoče zaznati tudi strah in pomanjkanje zaupanja v državne oblasti, tolmače in druge osebe. Poleg tega so kulturno pogojeni koncepti časa, razdalje in lokacije. Sposobnost podati koherentno in konsistentno zgodbo je povezana tudi s pomanjkanjem izobrazbe in logičnega mišljenja. Naštetih faktorjev tožena stranka ni upoštevala. Ni upoštevala, da je tožnik nizko izobražen, mlad, ter da je doživel določene travmatične dogodke. Glede razloga za zapustitev svoje izvorne države je tožena stranka svojo oceno oprla na podatke iz prošnje za relokacijo, ki pa ne vsebuje razlogov, ki jih je tožnik v Grčiji uveljavljal za priznanje mednarodne zaščite. Ta listina s strani tožnika ni podpisana, zato ne more predstavljati verodostojne listine v smislu dokazovanja razlogov, ki jih je tožnik navedel pred pristojnimi grškimi oblastmi. Res pa je, da v Grčiji kot razlog za uveljavljanje mednarodne zaščite ni navajal pripadnosti enotam kurdske vojske. Bilo ga je strah, da bi ga prisilno vrnili v njegovo izvorno državo. Samo dejstvo, da sirske državne oblasti v njegovem kraju niso izvajale kontrole, na njegovo vojaško obveznost v ničemer ne vpliva. Ni mogoče tudi spregledati, da tožnik pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru ni navajal različnih letnic glede zapustitve Aleppa, temveč je prvič povedal, da ga je zapustil, ko je bil star 15 let, nato pa je navedel, da je to bilo 2015 ali 2014 ali pa celo pred letom 2013. Takšno nekonsistentno umeščanje je le posledica tožnikovih slabših intelektualnih sposobnosti ter dejstva, da tožnik času ne daje bistvene teže. V kolikor se upošteva njegova izjava, da je bil ob zapustitvi Aleppa star okoli 15 do 16 let, se je to torej zgodilo nekje okrog leta 2012. Tožnik pri podaji prošnje tudi ni opredelil, koliko časa se je uril, ampak je povedal, da je usposabljanje trajalo do njegovega 17 leta. Tožena stranka je na podlagi podatka, da je odšel h kurdski vojski pri 15 letih, sklepala, da je usposabljanje trajalo dve leti. Dokazna ocena, da bi moral poznati svoj datum rojstva, je subjektivna in temelji na predsodkih zahodne kulture. Tožena stranka je tudi nepravilno ocenila, da so v tožnikovih izjavah neskladja glede poimenovanja kurdske vojske. Tožnik je namreč povedal, kako se kratice izgovorijo in ne kako se zapišejo. Glede domnevnih nekonsistentnosti, kar se tiče obiskov, tožnik vztraja pri pojasnilih, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Ne drži, da tožnik ni poznal nobene ulice v Aleppu, saj je navedel ime tiste, v kateri je živel. Navedel je tudi ime šole, ki jo je obiskoval. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je mošeja, ki bi jo moral tožnik poznati, dve uri oddaljena od njegovega doma. Nadalje navaja, da poveljnik Murat Karayilan obstaja in je o njem na spletu moč zaslediti precej, tudi njegovo pomembno funkcijo v kurdski vojski. Glede očitanih nekonsistentnosti z zvezi z vpoklicem v vojsko, pa tožena stranka citira poročila, ki govorijo o načinu rekrutacije tistih, pri katerih obstaja zakonska obveznost služenja vojaškega roka, nobena poročila pa ne pišejo o načinu novačenja mladoletnikov. Da pa se to tudi dogaja, pa je tožnik po svojem pooblaščencu predložil ustrezna poročila. Nadalje navaja, da zaradi varnostnih razlogov v Afrinu ne more živeti. Če bi se poskušal umakniti v kakšen drug kraj, bi lahko naletel na nadzorne točke, kjer izvaja nadzor sirska oblast in bi bil rekrutiran v sirsko vojsko. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo in tožnika ponovno zasliši ter izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči, da se tožniku prizna status begunca, podrejeno pa, naj jo odpravi v delu, v katerem mu ni bil priznan status begunca in naj v tem delu vrne zadevo toženi strani v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v enotnem postopku in da tako upravno kot vrhovno sodišče urejata eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah. V izreku se torej ne odloči posebej o statusu begunca in ne posebej o statusu subsidiarne zaščite. Tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi bila dokazna cena v nasprotju z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Svojo utemeljitev je oprl na smernice UNHCR iz maja 2013. Tožena stranka je tožnikove izjave presodila vestno in skrbno in to vsako izjavo posebej in vse skupaj ter se natančno opredelila do predloženih dokazil. Glede listine grških migracijskih oblasti tožena stranka navaja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru podrobno seznanjen z vsebino omenjene listine in ji ni oporekal. Tožena stranka se ne strinja s tem, da so nasprotujoče si izjave glede razloga za zapustitev izvorne države podane zaradi tega, ker ga je bilo v Grčiji strah, da bi ga vrnili v njegovo izvorno državo, saj za to ni nobene podlage. Tožnik je sam pojasnil, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je k njemu pristopila človekoljubna organizacija in ga vprašala, če hoče iti po legalni poti naprej, ampak, da mu bodo našli državo, kamor bo lahko šel legalno. Iz njegovih izjav je razvidno, da ga je v Grčiji kmalu po vstopu na grško ozemlje Grčija vključila v program relokacije, kar je pomenilo, da išče možnost premestitve v katero državo EU. Vrnitev v Sirijo nikoli po vstopu v Grčijo niti ni bila opcija. Glede navedb o tem, da v Afrinu ne more živeti in da če bi se umaknil v kakšen drug kraj, da bi bil rekrutiran v sirsko vojsko, pa tožena stranka odgovarja, da ni spregledala dejstva, da se tožnik zaradi varnostnih razlogov ne more vrniti, ampak je temu dejstvu posvetila dobršen del argumentacije ter na podlagi ocene stanja tožniku priznala subsidiarno obliko zaščite. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, izpolnjuje pa pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje v celoti na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je tudi podrobneje povzelo v tej obrazložitvi.

10. Glede očitka, da naj bi bila odločitev sprejeta v nasprotju z 10. členom ZUP, se sodišče strinja s toženo stranko, da v tožbi ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila v nasprotju s tem členom. Določilo 10. člena ZUP namreč določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v celoti sledila temu načelu, saj je s tožnikom opravila podroben razgovor, pridobila je informacije o izvorni državi in se zelo natančno opredelila do vsakega dokaza in tudi pojasnila, zakaj določenim navedbam tožnika ne more slediti.

11. Glede upoštevanja smernic UNHCR iz maja 2013 se sodišče sicer strinja, da si določena oseba kakšno informacijo težko prikliče iz spomina, da ima posamezna oseba slabšo sposobnost memoriranja, da na to lahko vplivajo travmatični dogodki in strah in da je lahko tudi dojemanje časa nekoliko drugačno, vendar pa v konkretnem primeru ne gre spregledati dejstva, da gre za izredno veliko število nekonsistentnosti in da gre za zelo velika in pomembna razhajanja, kot so npr. glede tega, kaj je bil vzrok za zapustitev izvorne države (navedba vzroka v Grčiji in v Sloveniji), glede trajanja služenja vojaškega roka (kjer gre celo za različne navedbe v letih), glede časa zapustitve Aleppa (kjer gre prav tako za različne navedbe v letih in ne zgolj v nekaj mesecih) in podobno. Na tako številna in tako velika razhajanja (pri čemer je sodišče zgoraj navedeno le primeroma naštelo) pa ne morejo vplivati le pomanjkanje zaupanja, strah, slabši spomin in podobno. Do določenih manjših nekonsistentnosti tudi po mnenju sodišča lahko pride zaradi razlogov, kot jih navaja tožeča stranka, vendar pa gre v tem primeru za precejšnje nekonsistentnosti tako po vsebini kot po številu le teh.

12. Nadalje tožeča stranka navaja, da prošnja za relokacijo ne vsebuje razlogov, ki jih je tožnik v Grčiji uveljavljal za priznanje mednarodne zaščite in da navedena listina s strani tožnika ni podpisana. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da so v navedenem dokumentu navedeni razlogi za zapustitev Sirije, kot jih je tožnik tam navedel, razen tega je tožnik na osebnem razgovoru sam povedal, da tam grškim migracijskim oblastem ni povedal o svojem delovanju v kurdski vojski. Tožnik ni rekel, da bi bil ta del iz grškega dokumenta neresničen. Sicer pa tožnik sam v tožbi navaja, da zares v Grčiji ni uveljavljal pripadnosti enotam kurdske vojske, ker ga je bilo strah, da bi ga prisilno vrnili v njegovo izvorno državo. Sodišče meni, da je ta tožbena navedba glede vrnitve v izvorno državo neutemeljena iz razlogov, kot jih je navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj je bilo tožniku v Grčiji zagotovljeno, da bo lahko odšel v kakšno drugo državo.

13. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru ni navajal različnih letnic glede zapustitve Aleppa, ampak je prvič povedal, da je bil star 15 let, ko je zapustil Aleppo, nato pa je navedel, da je to bilo l. 2015 ali 2014, mogoče pa celo pred 2013, sodišče ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje rekel, da ko je bil star 15 let, je zapustil Alepp (stran 6 prošnje), pri čemer je v tej prošnji navedel, da je rojen 1. 1. 1996 in bi potemtakem zapustil Aleppo leta 2011. Na osebnem razgovoru pa je rekel, da je odšel iz Aleppa l. 2014 ali 2015 (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru). Po mnenju sodišča to ne more biti posledica njegovih slabših intelektualnih sposobnosti, kot se navaja v tožbi, saj gre kar za 3 do 4 leta razlike.

14. Nadalje tožnik v tožbi glede trajanja urjenja in bojevanja zatrjuje, da se pri podaji prošnje ni opredelil, koliko časa se je uril, ampak da je usposabljanje trajalo do njegovega 17 leta. Iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite izhaja, da je takrat tožnik navedel, da je bil pet let član kurdske vojske, da je s 15 leti odšel v vojsko, da se je v začetku samo usposabljal, ko pa je bil star 17 let, je odšel na bojišče (stran 6 prošnje). Po mnenju sodišča je tožena stranka logično sklepala, da se je uril dve leti. Nadalje se sodišče tudi ne more strinjati s tem, da datum rojstva temelji na predsodkih zahodne kulture, kjer je normalno, da vsak pozna datum svojega rojstva. Glede na to, da je tožnik predložil fotografije družinske knjižice, v kateri je naveden datum rojstva, ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da naj tožnik ne bi mogel poznati datuma svojega rojstva. Tudi, če se izhaja iz tožbenih navedb, da v Siriji datumu rojstva ne pripisujejo takšnega pomena kot v Sloveniji, pa ga po mnenju sodišča vseeno poznajo že zaradi tega, ker je naveden v raznih dokumentih.

15. Glede tožbenih navedb o tem, da je tožnik pojasnil, kako se kratice YPK/YPG in YPJ/YPCH izgovorijo in ne kako se pišejo, pa se sodišče strinja s tožečo stranko, da v tem primeru ne gre za kakšno bistveno nekonsistentnost. 16. Tožnik v zvezi z domnevnimi nekonsistentnostmi glede obiskov domačih med vojskovanjem in pobega iz kurdske vojske zatrjuje, da vztraja pri pojasnilih, kot jih je dal na osebnem razgovoru. Na osebnem razgovoru je po tem, ko je bil predočen s tem, da trdi drugače kot v prošnji, navedel, da so jih vsake dva meseca spustili domov za dan ali dva in da se to sploh ne šteje, kot da je bil doma. Sodišče tej razlagi ne more slediti, saj je dejstvo, da je v prošnji rekel, da se ni vračal domov, pri osebnem razgovoru pa, da se je vračal (stran 12 zapisnika o osebnem razgovoru) in če gre tudi za dan ali dva, je to še vedno obisk doma.

17. Glede življenja v Aleppu tožnik v tožbi zatrjuje, da je navedel ime tiste ulice, v kateri je živel in ime šole, ki jo je obiskoval. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je iz strani 18 zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da je tožnik vedel, da je Aleppo poznan po aleppskem gradu, ni pa znal odgovoriti na vprašanje, naj našteje nekaj najpomembnejših ulic v Aleppu izpred vojnega časa. Vedel je le, da obstaja trg Abdullah Al Jabi. Glede imena ulice, kjer naj bi živel, pa je rekel, da ta ulica ni imela imena, imenoval je le predel mesta (Bustan Basha) - stran 5 zapisnika. Torej ni imenoval imena ulice, ker naj ta ne bi imela imena, temveč le predel mesta. Vendar pa ne glede na to, je tožena stranka upravičeno podvomila o tem, da je tožnik zares živel v Aleppu, ker ni znal imenovati niti ene pomembne ulice, pri čemer je treba upoštevati, da naj bi tam živel do svojega 15 leta.

18. V zvezi s tožbenimi navedbami, da Murat Karajlu v resnici obstaja, pa sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku na osebnem razgovoru postavljeno vprašanje, „kdo je glavni, generalni poveljnik vaše organizacije YPK“ in je odgovoril: „Murat Karajlu“ (stran 19 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej tudi če oseba s takim imenom in priimkom obstaja, kot se navaja v tožbi in tudi če je eden izmed poveljnikov, pa je treba upoštevati, da je bilo tožniku postavljeno vprašanje kdo je glavni, generalni poveljnik, pri čemer je navedel napačno ime. Pri tem sodišče meni, da če je bil nekdo tako dolgo v vojski, kot tožnik zatrjuje, da je bil, da bi vsakdo moral vedeti ime glavnega poveljnika vojaške organizacije. V zvezi s tožbeno navedbo, da se dogaja v kurdskem delu Sirije tudi novačenje mladoletnikov v vojsko, pa sodišče meni, da četudi se to dogaja, je potrebno pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevati, da je tožena stranka izhajala iz predpostavke, da je tožnik neverodostojen in da mu ni mogoče slediti v njegovih navedbah, da je bil v vojsko sploh vpoklican. To svoje stališče je tožena stranka tudi natančno obrazložila in se v tem delu izpodbijano odločbo da preizkusiti. Torej tudi navedba, da se je novačenje mladoletnikov dogajalo, ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke, ki je na podlagi pridobljenih poročil ugotovila, kakšen je običajen način vpoklica v vojsko.

19. Glede navedb v tožbi, da obstaja za tožnika še vedno nevarnost, da bi bil vpoklican v sirsko državno vojsko, pa je treba upoštevati, da je tožnik sam povedal, da na predelu, kjer je po preselitvi iz Aleppa živel, ni nevarnosti, da bi bil mobiliziran s strani sirske vojske. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka tožniku priznala subsidiarno zaščito, in tako že zaradi tega ne more obstajati bojazen, da bi lahko bil vpoklican v katerokoli vojsko, saj bo nadaljnje tri leta lahko ostal v Sloveniji.

20. Sodišče se ni posebej opredeljevalo do tožbenih navedb o tem, ali bi morala tožena stranka v izreku odločbe posebej odločiti o priznanju statusa begunca in posebej o priznanju subsidiarne zaščite iz razloga, ker je tožbo zavrnilo in bo tožnik zaradi tega še vedno obdržal subsidiarno obliko zaščite. Če pa bi odločbo odpravilo, pa bi to vprašanje, na katerega opozarja tožeča stranka, bilo relevantno, saj bi v tem primeru tožnik, če bi sodišče odločbo odpravilo v celoti, izgubil tudi status subsidiarne zaščite in bi imel ponovno zgolj status prosilca za azil, o katerega prošnji še ni odločeno.

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 22. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, saj je bil že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.