Jedro

Sodišče prve stopnje je res navedlo, da se zapustničino premoženje loči od premoženja dediča CC, pri čemer ugotavlja, da gre za edinega dediča, a je pritožbena graja navedenega (četudi nebistvena) neutemeljena, kajti navedena ugotovitev temelji na odpovedi neuvedenemu dedovanju AA po smrti zapustnice v skladu s 137. členom ZD v notarskem zapisu pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se v točki 1. izreka našteto zapustničino premoženje loči od premoženja dediča CC in da se zapuščinski postopek prekine (točka 2 izreka), upnika AA in BB pa napoti, da v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa predlagata izvršbo zoper dediča CC. za poplačilo svojih terjatev, in sicer 121.259,00 EUR s pripadki na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2272/2012 z dne 9. 4. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2948/2014 ter sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah I K 10241/2013 z dne 2. 6. 2014 v višini 497,15 EUR s pripadki. Odločilo je še, da če upnika v danem roku predloga za izvršbo ne bosta vložila, bo sodišče z zapuščinskim postopkom nadaljevalo in štelo, da izvršba ni bila uspešna.

2. Zoper sklep se pritožuje dedič CC zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, to je iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da sklep ni pravilen, saj ni edini dedič; dedič je tudi AA, eden od upnikov. Slednji kot dedič odgovarja za zapustničine dolgove do višine podedovanega premoženja, enako kot pritožnik. Terjatev, ki jo ima AA do pokojne V. Z., poskuša v deležu, ki presega podedovano premoženje, unovčiti iz premoženja CC, za kar nima pravne podlage in kaže na njegovo željo, da realizira poplačilo z vsemi sredstvi, tudi iz premoženja, s katerim CC za dolgove pokojne V. Z. ne odgovarja. To je bil tudi razlog, da je AA trdil, da se je dedovanju odpovedal, kar je delno res, vendar le za premoženje, ki ga je imela pokojna V. Z. 15. 7. 2003, ne pa za premoženje, ki ga je ta pridobila po tem datumu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo zgolj, da se v skladu s 143. členom ZD na zahtevo zapustničinih upnikov (AA in BB) zapuščina loči od premoženja dedičev (ne glede na to, ali gre za enega ali več dedičev, to ni pravno pomembno), da bi ti v skladu z določbo drugega odstavka 143. člena ZD zahtevali poplačilo svojih terjatev iz zapuščinskega premoženja. Res je sicer sodišče prve stopnje navedlo, da se zapustničino premoženje loči od premoženja dediča CC, pri čemer ugotavlja, da gre za edinega dediča, a je pritožbena graja navedenega (četudi nebistvena) neutemeljena, kajti navedena ugotovitev temelji o odpovedi neuvedenemu dedovanju AA po smrti zapustnice V. Z. v skladu s 137. členom ZD v notarskem zapisu pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

5. Ker je izpodbijani sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih navrženo zatrjevanih ali po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

6. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP ni upravičen niti do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je obsežena v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe kot neutemeljene.