Jedro

Oškodovanec ni upravičen do odškodnine za škodo, ki je ne bi utrpel, če ne bi storil dejanja, ki bi ga po splošnem prepričanju razumna oseba v njegovem položaju opustila.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija pravnomočno sodbo glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (v znesku 738,61 EUR s pripadki), z a v r ž e, sicer pa se z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke terjal plačilo 8.477.000 SIT (sedaj 35.373,89 EUR) s pripadki kot skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo (v znesku 8.300.000 SIT oz. sedaj 34.635,29 EUR) in premoženjsko škodo (v znesku 177.000 SIT oz. sedaj 738,61 EUR), nastalo mu pri delu kot delavcu (vodju oddelka) družbe L. d.d., ki je bila zavarovanka tožene stranke; ugotovilo je namreč, da ni podana ne objektivna niti krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke za tožnikovo škodo. Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Kot revizijski razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki je po njegovem mnenju rezultat (tudi) zmotne ocene dokazov, izvedenih v postopku na prvi stopnji. Nato niza dejstva, ki po njegovem mnenju izhajajo iz izvedenih dokazov in ki v postopku na prvi in drugi stopnji niso bili pazljivo in popolno analizirani. Glede na način poškodovanja tožnika, ki ga je z veliko silo udarila v glavo premična miza delovnega stroja, gre za objektivno odgovornost lastnika stroja – zavarovanke tožene stranke. To bi bilo mogoče izključiti le, če bi tožena stranka dokazala obstoj pogojev iz določbe drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Vendar je zavarovanka tožene stranke mogla pričakovati, da se utegne delovni stroj zaradi okvare ustaviti (izkustveno spričo dogajanj v preteklosti) in da se bo tožnik sam lotil odpravljanja napake (upoštevaje njegovo siceršnjo vestnost in skrb za potek delovnega procesa brez zastojev, zlasti če bi ocenil, da gre za enostavno popravilo), nastanek škode pa bi mogla preprečiti z zagotovitvijo navzočnosti tudi v popoldanski izmeni zaposlenega mehanika vzdrževalca. Ker tega ni storila, je (vsaj pretežno) tudi krivdno odgovorna za škodo, ki jo je pretrpel tožnik. Slednji predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu zoper pravnomočno sodbo glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v nedovoljenem delu: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega zavrnilnega dela pravnomočne sodbe o tožnikovem zahtevku za povrnitev njegove premoženjske škode pa znaša 738,61 EUR (prej 177.000 SIT) in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). V tem obsegu je torej revizija tožnika vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. O zavrnitvi revizije v dovoljenem delu: Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v delu, v katerem ga tožnik izpeljuje kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja (zaradi nepazljive in nepopolne analize izvedenih dokazov), ne more biti upošteven revizijski razlog, saj ne presega ravni izpodbijanja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče namreč opravi preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti.

Iz torej neizpodbojnih in v postopku z revizijo edino upoštevnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi pa izhaja, da se je tožnik 18.12.1998 poškodoval kot vodja oddelka pri zavarovanki tožene stranke, ko se je nepooblaščeno in samovoljno lotil odpravljanja napake (zamenjave krmilnih stikal) na stroju za obdelovanje lesa – transportne mize, ki se je nenadzorovano sprožila in tožnika zadela v glavo ter da tožnik ni bil usposobljen za tako (sicer zahtevno) popravilo, ki je bilo po navodilih zavarovanke tožene stranke izključno v domeni usposobljenih vzdrževalcev (mehanikov), dosegljivih v vseh izmenah in organiziranih v okviru posebne dežurne službe. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je materialnopravno pravilno le sklepanje, da oškodovanec ni upravičen do odškodnine za škodo, ki je ne bi utrpel, če ne bi storil dejanja, ki bi ga po splošnem prepričanju razumna oseba v njegovem položaju opustila. V tem sklepu je impliciran tudi odgovor na revizijsko terjano presojo standardov nepredvidljivosti in neprepričljivosti oškodovančevega ravnanja kot pogojev za opustitev objektivne odgovornosti v pomenu določbe drugega odstavka 177. člena ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zavarovanka tožene stranke je namreč z organiziranjem dežurne službe vselej dosegljivih usposobljenih mehanikov za odpravljanje strojnih okvar zadostila zakonskim kriterijem o oprostitvi odgovornosti po določbi drugega odstavka 177. člena ZOR, ki ne narekuje presoje pravnih standardov predvidljivosti in prepričljivosti oškodovančevega ravnanja tudi preko okvirov še razumnih tveganj povprečno skrbnega človeka. V pravnomočni sodbi zavzeto stališče o tem, da odškodninske obveznosti tožnikove delodajalke, posledično pa tožene stranke, v obravnavanem primeru ni mogoče opreti ne na pravila o objektivni niti o krivdni odgovornosti, se torej po obrazloženem izkaže za materialnopravno pravilno. Zato je bilo treba tožnikovo revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.