Jedro

Prizna se le nagrada za eno pritožbo, ne pa za vsako pritožbo posebej, ker bi pooblaščenka lahko vložila skupno pritožbo v imenu tožeče stranke in stranske intervenientke.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se IV. točka izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka R. L. je dolžan povrniti tožeči stranki S., d. o. o. pravdne stroške v znesku 2.519,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka R. L. je dolžan povrniti stranski intervenientki na strani tožeče stranke M. M. B. pravdne stroške v znesku 948,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka R. L. je dolžan povrniti tožeči stranki S., d. o. o. in stranski intervenientki M. M. B. stroške pritožbenega postopka, in sicer tožeči stranki v znesku 280,19 EUR, stranski intervenientki pa v znesku 142,79 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do izplačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je ugodilo tožbenemu zahtevku po izbrisni tožbi, zavrnilo pa je zahtevek za izpraznitev poslovnega prostora v izmeri 39 m2 v pritličju hiše Ulica 1 (I., II. in III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da pravdni stranki in stranska intervenientka nosijo svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del odločitve se pritožujeta tožeča stranka in stranska intervenientka. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Navaja, da vmesni ugotovitveni zahtevek za odločitev o izbrisni tožbi ni bil bistven. Zahtevek za izpraznitev poslovnega prostora je bil utemeljen, zavrnjen pa je bil le zato, ker je bil že izpolnjen na podlagi pravnomočne sodbe z dne 27. 6. 2012. Zahtevku po izbrisni tožbi je prvo sodišče ugodilo. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Bistvo obravnavane zadeve je bilo v ugotavljanju, ali je toženec postal lastnik poslovnega prostora v pritličju ter ali se je utemeljeno vknjižil kot solastnik stanovanja v prvem nadstropju stavbe Ulica 1. Celoten dokazni postopek se je vodil v zvezi s tem vprašanjem. Ob pravilni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP bi bilo treba pravdne stroške tožeče stranke naložiti v plačilo toženi stranki. Zavrnjena zahtevka sta bila po svojem pomenu neznatnega značaja. Z zavrnjenima zahtevkoma posebni stroški niso nastali.

3. Stranska intervenientka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških tako, da tožencu naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke in stranske intervenientke, podrejeno pa, da sodbo v stroškovnem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče samo ugotovilo, da znaša uspeh tožeče stranke in stranske intervenientke približno 70 %. Dejstvo je, da je tožeča stranka uspela v bistvenem delu zadeve, in sicer z izbrisno tožbo. Celoten dokazni postopek je potekal v zvezi z utemeljenostjo tega dela zahtevka. Uspeh tožeče stranke je tako 100 %. Prvo sodišče bi moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, saj se je celoten dokazni postopek vodil glede obravnavanja zahtevka po izbrisni tožbi. Uspeh tožeče stranke je potrebno oceniti na 100 % oziroma je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni uspela le z majhnim in nebistvenim delom zahtevka. Glede tega dela niso nastali nobeni posebni stroški.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Tožeča stranka je v sporu uspela v bistvenem delu, in sicer z izbrisno tožbo. Poleg tega zahtevka je sicer s tožbo uveljavljala še vmesni ugotovitveni zahtevek (da je kupoprodajna pogodba z dne 18. 2. 2000 nična), ki pa je bil povsem odveč in zato nepotreben, saj je tožeča stranka svoj pravovarstveni interes v celoti uveljavila z izbrisno tožbo. Med dolgotrajnim postopkom je tožeča stranka spremenila tožbo tako (pripravljalna vloga z dne 23. 1. 2008), da je zahtevala še izpraznitev spornega poslovnega prostora, ki ga je zasedal toženec. Kljub tej spremembi tožbe je vrednost spornega predmeta ostala nespremenjena, kar pomeni, da je bil izpraznitveni zahtevek obstranske narave, razen tega pa je bila njegova utemeljenost glede na relevantne okoliščine konkretnega primera očitna ter z obravnavanjem tega dela zahtevka praktično ni bilo nobenih stroškov, saj se je celoten dokazni postopek izvajal predvsem v povezavi z obravnavanjem izbrisne tožbe.

6. Po izdaji sodbe I Cp 2876/2012 z dne 6. 2. 2013 je toženec izpraznil poslovni prostor in ga predal tožeči stranki, s čimer je izpolnil ta del zahtevka. Čeprav je Vrhovno sodišče RS (tudi) ta del pravnomočne sodbe III P 1740/2011 z dne 27. 6. 2012 razveljavilo s sklepom II Ips 8/2014 z dne 30. 10. 2014 ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in bi glede na toženčevo izpolnitev tega dela zahtevka v vmesnem obdobju tožeča stranka res lahko v tem delu umaknila tožbo, to ne vpliva na stroškovni del odločitve, ker z obravnavanjem tega dela zahtevka tudi v ponovnem sojenju ni bilo nobenih stroškov, saj je prvo sodišče znova odločalo predvsem o zahtevku po izbrisni tožbi.

7. Glede na vse okoliščine tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, z njegovim obravnavanjem pa niso nastali posebni stroški, zato je toženec dolžan povrniti tožnici in stranski intervenientki vse njune pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP).

8. Za obračun stroškov tožeče stranke in stranske intervenientke je treba upoštevati določila prej veljavne odvetniške tarife (prvi odstavek 41. člena ZOdvT). Tekom postopka je na strani tožeče stranke vstopil v pravdo kot stranski intervenient J. B. (po njegovi smrti je kot stranska intervenientka nastopala njegova dedinja M. M. B.). Tožečo stranko in J. B. je zastopala ista pooblaščenka, zato se nagrada za tiste storitve, ki so bile skupne obema, med njima deli po enakih delih (zastopanje na narokih, urnina). To velja tudi za nagrado za eno pritožbo zoper sodbo z dne 4. 12. 2008. Prizna se le nagrada za eno pritožbo, ne pa za vsako pritožbo posebej, ker bi pooblaščenka lahko vložila skupno pritožbo v imenu tožeče stranke in stranske intervenientke. Prav tako se tožeči stranki prizna nagrada le za eno pritožbo zoper sodbo z dne 11. 3. 2010, ne pa za dve pritožbi. Temu ustrezno se prizna tudi stroške sodnih taks. Po spremembi pooblaščenca se tožeči stranki prizna tudi urnina v času odsotnosti iz pisarne ter potne stroške pooblaščenca v višini kilometrine. Stroški so odmerjeni v skladu z ZST in OT, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnikov na list. št. 179, 180, 197, 230, 247, 385 in 457. Do 1. 7. 2013 je bila upoštevana stopnja DDV 20 %, nato pa v višini 22 %. Upoštevani so bili le potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka je skupno upravičena do pravdnih stroškov v znesku 2.519,63 EUR, stranski intervenientki pa pripadajo stroški v znesku 948,63 EUR. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

9. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbama ter spremenilo stroškovni del sodbe prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP). Ker sta tožeča stranka in stranska intervenientka uspela s pritožbama, jima gredo tudi stroški pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta za vsako od njiju pripadajo tožeči stranki pritožbeni stroški v znesku 280,19 EUR, stranski intervenientki pa v znesku 142,79 EUR. Ti stroški so priznani v skladu z OT 2003 in ZST-1, v mejah stroškovnih zahtevkov, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnikov v pritožbah. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.