Jedro

Ker izguba osebnega dohodka in opustitev plačevanja davščin in prispevkov od obrti ni v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem toženca, ni podlage za njegovo odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo preostali tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 3.528.440,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1997 dalje ter po 830,00 DEM v tolarski protivrednosti za čas od 1.4.1992 do 31.7.1996 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega dospelega zneska do plačila. Tožencu je naložilo, da mora plačati tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 128.187,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Proti sodbi se je pritožil tožnik. Izpodbija jo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po odvzemu avtomobila Golf opravljal vožnje z izposojenimi vozili, vendar pa to ni važno, kot tudi ni važno, kako je bilo, predno je kupil Golfa. Od brata kupljeni avto Audi ni bil primeren za taxi službo in je zato kupil Golfa. Vse to pa ne more biti v zvezi s pravico do njegove odškodnine. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno preudarilo, da formalnosti v zvezi z Golfom ne bi mogel urediti niti v šestih mesecih. Prav dejstvo, da ni imel ustreznega vozila in radio zvez, ker je moral vrniti frekvenco, ki je avtomatični izstop iz Društva, je vzrok, da je iz društva izstopil, vendar pa tega sodišče ne more šteti v njegovo škodo. Zgražanja vredna je trditev v sodbi, da je ostal brez zaposlitve po lastni krivdi, ne pa zaradi odvzema ukradenega avtomobila. Dejstvo, da je njegova žena kupila Audi, ne more vplivati na njegov položaj v zvezi s tem, čeprav je res poskušal to prikriti. Očitek, zakaj ni začel z obrtjo, ko je bil kupljen ta avto, je neutemeljen, saj se obrti ne dobi čez noč, pravica do zahtevanega pa mu ne glede na to, pripada. Obrti ni odjavil, ko je izstopil iz taxi društva, ker ni hotel v svojo škodo olajševati položaja toženca, saj bi sam ostal brez nadomestila osebnega dohodka in delovne dobe. Računal je s tem, da mu bo toženec plačal izgubo na osebnem dohodku in stroške za davke in prispevke. Sodišče je pristrano in toženca ščiti, čeprav mu je ta dolžan plačati škodo, ki mu jo je povzročil s krivdnim dejanjem.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Ker je sodišče ugotovilo, da odvzem Golfa ni povzročil, da toženec ne bi mogel opravljati svoje obrti kot doslej, je vse nadaljnje ugotavljanje v zvezi z registracijami avtomobilov in ali obstaja vzročna zveza med izgubo vozila in prikrajšanjem na osebnem dohodku, postalo odveč in se sodišču ni bilo treba s tem ukvarjati. Sicer pa navaja, da ni verjeti tožniku, da bi Golf uporabljal za taxi vožnje, saj je bil za to avto Audi bolj primeren v vseh pogledih. Tožnik je Golf nameraval uporabiti za preprodajo, kar pa tudi sedaj ni več pomembno. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, njej pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev po drugem odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je podano nedopustno ravnanje toženca, ko je tožniku prodal ukradeni avtomobil, sodišče prve stopnje prepričljivo ugotavlja, da tožniku škoda, ki jo uveljavlja, ni nastala kot posledica toženčevega nedopustnega ravnanja. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje o tem so prepričljivi in tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in oškodovanjem tožnika, zaradi izgube osebnega dohodka in nezmožnostjo plačevanja davkov in prispevkov za čas, ko ni imel dela.

Neizpodbijano je ugotovljeno dejstvo, da je tožnik že od septembra 1991, ko je prodal svoj avtomobil z ljubljansko registracijo, ki ga je do tedaj uporabljal za opravljanje taxi službe, pa vse do 1.4.1992, ko je sam izstopil iz društva, vožnje opravljal z izposojenimi raznimi vozili. Za pritožbeno sodišče je prepričljivo, da tožnik glede na tedanje razmere, ko je divjala vojna v Bosni, ne bi mogel urediti vseh formalnosti v zvezi s prepisom in registracijo vozila Golf, ki je imelo oznako BIH, pred potekom najmanj pol leta ali več, kot je to po prostem poudarku presodilo sodišče prve stopnje. Ker je tožnik prodal svoj avtomobil, ki ga je uporabljal za opravljanje obrti, in kupil avtomobil Audi, ki ga v te namene ni nikoli uporabljal, ampak si je izposojal za obrt druge avtomobile, in tudi ni mogel pričakovati, da bi v krajšem času pridobil vse potrebno v zvezi z vozilom Golf za opravljanje obrti taxi službe, tudi pritožbeno sodišče soglaša s tem, da ni posledica odvzema vozila Golf njegova nezaposlitev oziroma izguba osebnega dohodka, ki ga je prejemal pred tem. Tako kot je doslej, bi namreč lahko tudi po odvzemu Golfa uporabljal najete avtomobile za taxi vožnjo in bi s tem ustvarjal enak osebni dohodek, kakršnega zatrjuje kot izgubo. V tem primeru bi lahko predstavljala njegova škoda le stroške najema avtomobila, ki jih pa tožnik ne uveljavlja. Dolžnost tožnika je bila namreč, da zmanjšuje škodo, ki mu je nastala, to pa bi nedvomno na tak način lahko dosegel. Če je bilo njegovo članstvo v taxi društvu odvisno od lastništva avtomobila, sposobnega za opravljanje taxi voženj, bi bil tožnik moral izstopiti iz članstva že septembra 1991, ko je prodal svoje vozilo. Zato njegova trditev, da je izstopil iz članstva 1.4.1992, ker mu je bil odvzet avtomobil, ne more prepričati, saj bi sicer lahko nadaljeval svoje delo z najemom drugih avtomobilov, kot je to delal po septembru 1991, ali pa bi bil moral izstopiti, kot je bilo že rečeno, ob prodaji svojega avtomobila. Če zaradi izgube opravljanja voženj pri tem društvu, ni več prejemal osebnega dohodka, izguba le tega ni v vzročni zvezi z odvzemom ukradenega avtomobila.

Tožnik trdi, da je s 1.4.1992, ko je izstopil iz taxi društva, izgubil vse svoje dohodke in da je od tedaj dalje nezaposlen, vendar pa je obrt odjavil šele 4.6.1996, to je štiri leta za tem in da zaradi izpada vsakršnih dohodkov ni mogel plačevati davkov in prispevkov, ki se jih je nabralo sedaj v vtoževanem znesku 3.528.440,00 SIT. Pretežni del tega zneska predstavljajo zamudne obresti, kot je razvidno iz poročila Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, na list. št. 188. Tožnik bi bil moral, če dohodkov ni imel in tudi ni opravljal svoje dejavnosti, kot jo je imel prijavljeno, le-to odjaviti. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da ni nič ukrenil in se je tako zaradi zamudnih obresti nesorazmerno večal njegov dolg. Zato prav gotovo ne more odgovarjati toženec. Zmotno je tožnik štel, da mu mora plačati toženec izdatke za davke od obrti, če te obrti ni izvajal, ali pačati zamudne obresti od davkov in prispevkov, če jih sam ni plačeval, saj neizvajanje obrti ni bilo v vzročni zvezi s toženčevim nedopustnim ravnanjem. S tem v zvezi so neutemeljeni vsi očitki prvostopenjskemu sodišču, da je le to pri svoji odločitvi ravnalo pristransko, kot tudi zgražanje nad nezaslišanostjo tega, da je ostal brez dela po lastni krivdi, ne pa zaradi odvzema ukradenega avtomobila.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 368. člena ZPP.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le ta ni prispeval k rešitvi zadeve in stroški v zvezi z njim niso tisti potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP, ki bi jih morala nositi nasprotna stranka.