Jedro

Odstranitev objekta in gradnja novega ne more pomeniti investicijskega vzdrževanja objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožniku naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo objekta v dveh nadstropjih iz kovinske konstrukcije v tam navedenih tlorisnih dimenzijah na zemljišču parc. št. 1452/4 k. o. ..., v 2. točki pa, da mora v roku enega meseca na svoje stroške odstraniti navedeni objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, sicer bo opravljena izvršba po drugih osebah (4. točka). V 3. točki so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), s 5. in 6. točko pa je bilo odločeno, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ na podlagi ogleda 27. 1. 2010 in po zaslišanju tožnika ugotovil, da gre za gradnjo novega objekta, za katerega tožnik nima gradbenega dovoljenja. Ugotovil je, da je ob južni strani obstoječega objekta na zemljišču s parc. št. 1452/4 k. o. ... v gradnji objekt iz kovinske konstrukcije v dveh nadstropjih, tlorisnih dimenzij 166,4 m2 v pritličju in 193,1 m2 v nadstropju, da so znotraj objekta izvedene kovinske stopnice za dostop iz pritličja v nadstropje v izmeri 5 m x 2,3 m in da je v nadstropju izvedena betonska plošča površine 181,6 m2, debeline 5 cm. Upravni organ v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je tožnik na zaslišanju izjavil, da je bil prvotni objekt v zelo slabem stanju in nefunkcionalen, zato je bil v celoti odstranjen, da bo nov objekt v dveh etažah – spodnja kot garaža in skladišče, zgornje nadstropje pa pisarne in razstavni prostor. Tožnik naj bi na zaslišanju izjavil še, da je lastnik obravnavane gradnje, da je z gradnjo pričel leta 2009, da so dela potekala v treh faza in da je za gradnjo obravnavanega objekta izdelana projektna dokumentacija, da pa gradbeno dovoljenje ni izdano. Navedeno je podlaga za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje.

Upravni organ druge stopnje je odpravil prvostopenjsko odločbo v 3. in 5. točki izreka in jo nadomestil z novima, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da se prepovedi po 158. členu ZGO-1 lahko nanašajo le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Ker je prvostopenjski organ izrekel tudi prepoved, ki omejuje druge solastnike zemljišča (tožnik ni edini lastnik zemljišča), je to nezakonitost z novo 3. točko izreka odpravil. Z novo 5. točko izreka je odpravil še pomanjkljivost izreka, ki mora vsebovati odločitev o stroških postopka, saj je prvostopenjski organ odločil o stroških izvršilnega postopka, ki se sploh ni začel, in ne o stroških inšpekcijskega postopka. Pritožbeni organ pa je zavrnil tožnikove ugovore, da odločbe ni mogoče preizkusiti in da je dejansko stanje ostalo neraziskano. Zavrnil je tudi tožnikovo trditev, da je izvajal le investicijsko vzdrževalna dela. V zvezi s tem je pojasnil, da se investicijsko vzdrževalna dela lahko izvajajo na objektu, ki že obstoji, v obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno, da se gradi nov objekt ob obstoječem objektu.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in gradbenemu inšpektorju očita nezakonito in arbitrarno odločanje. Izpodbijana odločitev naj bi kršila človekove pravice iz 14. in 22. člena Ustave, ker naj ne bi bila obrazložena v skladu z ustavnoprocesnimi jamstvi, ki jih zagotavljata navedeni ustavni določbi. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi naj bi bile navedene le tožnikove navedbe in citiranje posameznih določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), razlogi o odločilnih dejstvih pa naj ne bi bili navedeni. Po tožnikovem mnenju ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je gradbeni inšpektor sklepal, da se v obravnavanem primeru izvaja nelegalna gradnja. Tako sklepanje naj bi bilo zmotno. Navaja, da na navedenem zemljišču stoji objekt, ki je v razpadajočem stanju in nevaren za okolico, in da je na južni strani tega objekta zaradi normalne rabe dela objekta izvedel gradbene posege, ki jih po njegovem mnenju ni mogoče šteti kot nelegalno gradnjo. Šlo naj bi le za investicijska vzdrževalna dela, za katera po prvem dostavku 6. člena ZGO-1 gradbeno dovoljenje ni potrebno. Tožnik naj bi bil laik, ki ne pozna terminologije gradbeništva, zato naj ne bi bilo mogoče trditi, da so njegove navedbe skladne z dejanskim stanjem objekta in izvedenimi deli. Predlaga, naj sodišče odpravi tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko upravno odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje objekta, zaradi česar je bila tožniku med drugim v skladu s 152. členom ZGO-1 odrejena ustavitev nadaljnje gradnje spornega stanovanjskega objekta in njegova odstranitev. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Tožbeni ugovori o neobrazloženosti izpodbijane odločitve ter o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi česar naj bi prišlo do kršitve materialnega prava, pa so po presoji sodišča neutemeljeni.

Zgolj navajanje ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave (ki je v konkretnih postopkih izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) še ne zadošča za utemeljitev kršitve teh jamstev. Tožnik sicer trdi, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, vendar je ta očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz tretje točke drugega odstavka 237. člena ZUP neutemeljen. Že upravni organ druge stopnje je pojasnil, da je iz obrazložitve izpodbijane določbe razvidno, na katere ugotovitve je gradbeni inšpektor oprl svojo odločitev.

V obravnavanem primeru gre za izrek inšpekcijskega ukrepa, ki ga je mogoče izreči v primeru nelegalne gradnje. Za nelegalno gradnjo gre, če investitor brez gradbenega dovoljenja gradi objekt, za katerega je gradbeno dovoljenje potrebno, saj se v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Glede na to, da so iz obrazložitve izpodbijane odločitve razvidne ugotovitve o legi, dimenzijah in konstrukciji objekta v gradnji, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil z ogledom, in ugotovitve, ki izhajajo iz tožnikovih izjav, razvidnih iz zapisnika o zaslišanju, med katerimi je tudi tožnikova izjava, da gradbeno dovoljenje ni izdano, tudi sodišče ne more slediti zatrjevani kršitvi pravil postopka.

Tožnik v tožbi trdi tudi, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker je gradbeni inšpektor izpodbijano odločitev oprl na njegove izjave, te pa naj zaradi nepoznavanja terminologije gradbeništva ne bi bile skladne z dejanskim stanjem objekta in izvedenimi deli. Tožnik v tožbi ne pojasni, kateri del njegove izpovedbe ni skladen z dejanskim stanjem objekta in izvedenimi deli. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da je tožnik izjavil, da je na južni strani obstoječega objekta obstajal objekt sušilnica lesa, da je bil ta objekt v slabem stanju in nefunkcionalen, zaradi česar je bil v celoti odstranjen. Nadalje je izjavil, da bo nov objekt v dveh etažah, da je zanj izdelana projektna dokumentacija, da pa gradbeno dovoljenje ni izdano. V tožbi ne trdi, da te njegove izjave ne ustrezajo dejanskemu stanju, temveč, da gre v obravnavanem primeru za investicijsko vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje po prvem odstavku 6. člena ZGO-1 ni potrebno.

Navedeno tožbeno stališče ni pravilno. Iz opredelitve investicijsko vzdrževalnih del po 10.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 izhaja zahteva, da se z vzdrževalnimi deli ne posega v konstrukcijo objekta in ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza. Zgolj z navedbami, da na parceli št. 1425/4 k. o. ... stoji objekt, ki je v razpadajočem stanju in nevaren za okolico, ni mogoče utemeljiti stališča, da gre v obravnavanem primeru za investicijsko vzdrževalna dela, saj predmet inšpekcijske odločbe ni objekt, ki še stoji, temveč objekt, ki je v gradnji na južni strani tega objekta, tj. na mestu, na katerem je prej stal objekt, ki je bil po tožnikovih navedbah v celoti odstranjen. Odstranitev objekta in gradnja novega pa ne more pomeniti investicijskega vzdrževanja objekta.

Tožnik v tožbi sicer trdi, da je le nadomestil dotrajane dele objekta in jih nadomestil z novimi deli, vendar so te trditve zgolj pavšalne, saj ne pojasni, katere dele naj bi zamenjal. Hkrati ne navaja, da prvotni objekt ni bil odstranjen, kot je to povedal na zaslišanju. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je na južni strani obstoječega objekta na zemljišču s parc. št. 1452/4 k. o. ... v gradnji objekt iz kovinske konstrukcije v dveh nadstropjih, dimenzij 16 m x 10,1 m v pritličju, in 17,4 m x 11,1 m v nadstropju, in ugotovitev o višini pritličja in nadstropja, o izvedenih notranjih kovinskih stopnicah in betonski plošči ter enokapni strehi. Iz obrazložitve je razvidno, da je to inšpektor ugotovil z ogledom objekta, zato ne drži niti tožbeni ugovor, da odločba temelji zgolj na tožnikovih izpovedbah, ki pa naj ne bi bile skladne z dejanskim stanjem objekta in izvedenimi deli.

Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).