Jedro

Namen instituta poskusnega dela je preveriti zmožnost delavca za opravljanje dela na konkretnem delovnem mestu. Delodajalec ne more po lastni oceni ob sprejemu delavca v delovno razmerje določiti poskusnega dela, če za to delovno mesto ni v splošnem aktu predpisano poskusno delo. Ob tem mora biti poskusno delo tudi objavljeno v razpisu. Če poskusno delo ni zakonito določeno, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno brez pogoja poskusnega dela, zato negativna ocena ne more biti zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Ocena tožnikovega poskusnega dela ni mogla biti realna, ker je bila podana za mesec in pol efektivnega dela, pri tem pa je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v času trajanja treh mesecev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v delu 3. točke izreka razveljavi nad znesekom 104.731,00 SIT bruto in nad zneskom 71.395,70 SIT neto in v odločitvi o stroških postopka v 5. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne, ter se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta sklepa tožene stranke št. 7550 z dne 27.11.2000 in z dne 5.1.2001 nezakonita in neutemeljena (1. točka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30.11.2000 temveč dne 21.5.2001 (2. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno razmerje za čas od 1.12.2000 do vključno 21.5.2001 in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno s pravico do plače za delovno mesto blagajnik - kreditor, ki je uvrščeno v V. tarifni razred Kolektivne pogodbe za banke in hranilnice v RS z vsemi dodatki v bruto znesku 160.000,00 SIT mesečno oziroma neto 108.800,00 SIT, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, ter neto zneske izplačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse do plačila, vpisati delovno dobo v delovno knjižico za sporno obdboje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na priznanje plače in vpisa delovne dobe v knjižico za dan 30.11.2000 (4. točka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 236.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (5. točka).

Zoper navedeno tožbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek v delu pod 2. točko, tako kot je bil postavljen v tožbi tožnika. Tožnik je namreč zahteval, da sodišče ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 30.11.2000, torej naj sodišče ugotovi negativno predpostavko, tako, da je sodišče prve stopnje brez podlage odločilo drugače v smislu pozitivne predpostavke, da je delovno razmerje tožniku prenehalo dne 21.5.2001, česar pa tožnik ni nikoli zahteval. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o vseh predlaganih dokazih, temveč je le zaslišalo dve predlagani priči, pogledalo listinske dokaze, ter zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke, pri čemer pa ni odločilo o dokazu v zvezi z zaslišanjem priče J. S., predsednika komisije za pritožbe, kljub temu, da je odločitev drugostopnega organa tožene stranke spoznalo za nezakonito in jo v celoti razveljavilo. Sodišče prve stopnje očita toženi stranki, da tožnika ni pisno seznanila z načinom spremljanja in ocenjevanja njegovega poskusnega dela, tak zaključek pa ne odgovarja dejanskemu stanju, saj je tožnik prejel pisni sklep s katerim je bil seznanjen s poskusnim delom, njegovim trajanjem, kot tudi lokacijo, kjer ga bo opravljal in na katerem delovnem mestu ga bo opravljal. Večkrat je bil tudi poučen kdo ga bo nadziral in kakšne so zahteve na tem delovnem mestu, to sta izpovedali priči Ž. in E.. Tožnik nenazadnje ni bil novinec na delovnem mestu, saj je imel polna 4 leta delovne dobe v Banki Celje. Neutemeljena je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da o poskusnem delu ni odločal vnaprej določen organ in po vnaprej določenem postopku, saj sta obe priči potrdili, da o tovrstnih zadevah odloči direktor, kar je bilo tožniku jasno povedano na skupnem sestanku. Zakon o delovnih razmerjih v 16. členu določa, da je delodajalcu le dopuščena možnost, da se v primeru odsotnosti poskusna doba podaljša, kar pa ni obveza, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. V zvezi z obnašanjem tožnika, ko mu je tožena stranka očitala pomanjkanje samoincianitivnosti, nemotiviranosti, neprimeren odnos do strank, pa je jasno, da takšna ocena zahteva subjektivno oceno in je vezana tako na konkreten prostor in delo. Tožnik je storil tudi dve grobi napaki pri izpisu žiro računa in pomoti pri obrestih. V zvezi s kršitvijo bolniškega staleža pa sodišče ne šteje kot zadosten dokaz pričanje direktorja, ki je jasno povedal, da ga je videl v bolniškem staležu nastopati na televiziji, tudi tožnik je nenazadnje jasno priznal, da je med delom v hranilnici nastopal na televiziji, da se ukvarja z glasbo in da je med delom sprejemal obiske ljudi s tega področja. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, pa je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj glede tega dela zahtevka, ki predstavlja bistveni premoženjskopravni zahtevek tožnika sodba v celoti molči in glede tega nima niti ene same navedbe, tako da je sodba v tem delu povsem brez razlogov in brez vsakršne obrazložitve. Tako sodbe v tem delu ni moč niti preizkusiti, kar kaže na kršitev določil postopka, ki so določene v 14. točki člena 339/2 ZPP. Prav tako je nerazumljiva odločitev sodišča v zvezi s stroški. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo tudi separatnih stroškov, ki so nastali izključno po krivdi tožnika, tako da ti bremenijo njega samega.

Pritožba je delno utemeljena in sicer v 3. točki izreka sodbe v odločitvi sodišča glede višine nadomestila plače v višini bruto 160.000,00 SIT mesečno oz. neto 108.800,00 SIT s plačilom davkov in prispevkov, ki se plačujejo od plač, ter posledično glede odločitve o stroših postopka pred sodiščem prve stopnje v 5. točki izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeni ugovor o prekoračitvi tožbenega zahtevka, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je odločilo o prenehanju delovnega razmerja z dnem 21.5.2001, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik na glavni obravnavi dne 3.10.2002 navajal, da zaradi spremenjenih okoliščinah in sicer upoštevaje dejstvo, da se je tožnik z dnem 22.5.2001 zaposlil pri drugem delodajalcu za nedoločen čas, tožnik ne vztraja več na reintegracijskem zahtevku, vendar vztraja pri tožbenem zahtevku za priznanje delovne dobe in vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja za sporno obdobje od 30.11.2000 do vključno 21.5.2001. Tožnik je v 3. točki tožbenega zahtevka tudi v tem smislu modificiral svoj tožbeni zahtevek. Zaradi navedenega, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v 2. točki tožbenega zahtevka s tem, ko je odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 21.5.2001. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 - v nadaljevanju ZDSS) v 23. členu določa, da če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oz. če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. V takšnem primeru mora tožba vsebovati navedene odločbe, zoper katere se uveljavlja sodno varstvo. Tožnik je v navedenem primeru povsem natančno pojasnil do kdaj zahteva svoje pravice iz delovnega razmerja, to je do dne, ko se je zaposlil pri novem delodajalcu za nedoločen čas, tako, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v 2.točki izreka o prenehanju delovnega razmerja z dnem 21.5.2001. Pritožbeni ugovor tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni izreklo v sodbi o vseh predlaganih dokazih, je sicer utemeljen, na pravilnost odločitve glede prenehanja delovnega razmerja tožnika pa to ni vplivalo. Sodišče prve stopnje bi moralo, kot to določa 2. odstavek 287. člena ZPP, predlagane dokaze, za katere je mislilo, da niso pomembni za odločbo, zavrniti z navedbo, zakaj jih je senat kot nepotrebe zavrnil. Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno štelo, da tožena stranka tožnika ni pisno seznanila z načinom spremljanja in ocenjevanja njegovega poskusnega dela. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja le, da je tožnik prejel pisni sklep, s katerim je bil seznanjen s poskusnim delom in trajanjem. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR) v 2. odstavku 14. člena določa, da je s splošnim aktom lahko določeno poskusno delo kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih, razen za pripravnike, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev. Tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93 - v nadaljevanju ZDR) v 16. členu določa, da se v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu določi trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela. Poskusno delo pa se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela. Kolektivna pogodba dejavnosti bank in hranilnic v RS (Ur.l. RS, št. 3/94 - 86/99 - v nadaljevanu Panožna KP) v 14. členu določa, da mora biti delavec ob nastopu dela pisno seznanjen z načinom spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela. Namen instituta poskusnega dela je preveriti zmožnost delavca za opravljanje dela na konkretnem delovnem mestu. Delodajalec ne more po lastni oceni z odločitvijo direktorja ob sprejemu delavca v delovno razmerje določiti poskusnega dela, če za to delovno mesto ni v splošnem aktu določila o poskusnem delu. Ob tem mora biti poskusno delo tudi objavljeno v razpisu oz. oglasu. Če poskusno delo ni zakonito določeno, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno brez pogoja poskusnega dela, zato negativne ocene poskusnega dela, kar je tudi po vsebini ugotavljalo sodišče prve stopnje, ni bilo potrebno ugotavljati in v konkretnem primeru ne more biti zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore ugotavlja, da tožena stranka ni imela splošnega akta, v katerem bi določila poskusno delo, pri tem pa izpovedba direktorja tožene stranke, ki je sicer zakoniti zastopnik, ne more nadomestiti splošnega akta, saj je poskusno delo izjema od pravila sklenitve delovnega razmerja brez pogoja poskusnega dela. Navedba direktorja o spoštovanju določil Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v RS ne more nadomestiti opisa posameznega delovnega mesta. Tožnik ob nastopu dela ni bil pisno seznanjen z načinom spremljanja in ocenjevanja svojega dela, uspešnosti pa tudi ni odločal vnaprej določen organ po vnaprej določenem postopku.

Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi tudi tožnikovo 3 mesečno poskusno delo poteklo dne 1.12.2000, tožnik pa je bil v vmesnem času v bolniškem staležu zaradi poškodbe izven dela - prometne nesreče. Glede na to pritožbeno sodišče poudarja, da tudi vsebinska ocena tožnikovega poskusnega dela dejansko ni mogla biti realna, ker je bila podana za mesec in pol efektivnega dela, pri tem da je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v času trajanja treh mesecev.

Pri tem so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da je tožnik kršil bolniški stalež, s tem ko je priznal, da je med delom v hranilnici nastopal na televiziji, saj se ukvarja z glasbo. V kolikor je tožena stranka ugotavljala kršitve bolniškega staleža, bi morala izvesti ustrezen postopek, kot ga določa veljavna delovnopravna zakonodaja.

Pritožbeni ugovor tožene stranke glede odločitve o višini nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika in glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka je utemeljen. Pritožba utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi glede višine nadomestila plače le-te ni z ničemer obrazložilo, v izreku je le navedlo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo plače v višini 160.000,00 SIT bruto oz. 108.000,00 SIT neto, kar predstavlja V. tarifni razred s pripadajočimi dodatki v skladu s Kolektivno pogodbo za banke in hranilnice v RS. Pritožbeno sodišče pri tem navaja, da delavcu pripada plača skladno s pogodbo o zaposlitvi, ki pa je nesporno pravdni stranki nista podpisali, pri tem pa dogovorjena plača ne more biti nižja od izhodiščne plače za določen tarifni razred. Panožna KP v 120. členu določa, da je izhodiščna plača po tej pogodbi določena s tarifno prilogo, osnova za obračun osnovne plače delovnega mesta pa je izhodiščna plača. 124. člen Panožne KP določa, da so tarifni količniki minimalne vrednosti posameznega tarifnega razreda, kar pomeni, da delavec ne more prejemati nižjo plačo kot je določena za tarifni razred. Tako znaša izhodiščna plača v spornem obdobju za V. tarifni razred 104.731,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče tožniku priznalo plačo v višini 104.731,00 SIT bruto oz. 71.395,70 SIT neto, v preostanku do bruto 160.000,00 SIT mesečno oz. neto 108.800,00 SIT, kot je to odločilo sodišče prve stopnje pa je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, saj sodišče prve stopnje ni v ničemer razložilo, kakšne eventuelne dodatke je priznalo tožniku. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje raziskati kakšna višina plače nad izhodišno plačo za V. tarifni razred bi tožniku za sporno obdobje pripadala, glede na to, da pravdni stranki nista podpisali pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje odločati glede na uspeh v celotni pravdi in pri tem upoštevati tudi morebitno priglašene separatne stroške pravdnih strank, pri čemer separatni stroški predstavljajo stroške, ki so nastali izključno po krivdi določene stranke in bremenijo le-to samo, ne glede na uspeh v pravdi.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve brezpredmetne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in zadevo v delu glede odločitve o višini nadomestila plače in o stroških postopka vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so priglašeni pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.