Jedro

Presojo o soprispevku tožnika pritožba izpodbija s posplošenimi navedbami, da se je škodni dogodek pripetil brez volje, sodelovanja in soprispevka tožnika, ki je izpolnjeval naložene obveznosti in uporabljal vso zaščitno opremo, po nesreči pa je obležal poškodovan na tleh ter je v nadaljevanju izvajal predpisano zdravljenje. Te navedbe ne predstavljajo konkretiziranega izpodbijanja dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o neskrbnem ravnanju tožnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženi stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo solidarno plačilo odškodnine v znesku 7.162,80 EUR z obrestmi od 2. 4. 2018 ter obresti od zneska 8.800,00 EUR za čas od 2. 4. 2018 do 27. 2. 2025 (I. točka izreka). Drugi toženki je naložilo plačilo odškodnine v znesku 773,00 EUR z obrestmi od 2. 4. 2018 ter obresti od zneska 1.000,00 EUR za čas od 2. 4. 2018 do 25. 2. 2025 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 21.064,20 EUR z obrestmi od 25. 1. 2017, zahtevek zoper prvo toženko v znesku 773,00 EUR z obrestmi od 2. 4. 2018, obrestni zahtevek od zneska 7.162,80 EUR za čas od 25. 1. 2017 do 1. 4. 2018 in od zneska 773,00 EUR za čas od 25. 1. 2017 do 1. 4. 2018 (III. točka izreka). Toženkama je naložilo, da solidarno plačata 1.366,45 EUR tožnikovih stroškov postopka na račun sodišča, v znesku 1.748,13 EUR pa tožniku, ter odločilo, da sta v 27 % zavezanki za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (IV. do VI. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Glede zaključka o soprispevku uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Škodni dogodek se je pripetil brez njegove volje, sodelovanja in soprispevka. Izpodbija tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Utrpel je zelo hudo telesno poškodbo in trpel telesne bolečine celotno obdobje zdravljenja, zato bi zahtevku za plačilo nepremoženjske škode iz tega naslova sodišče moralo ugoditi v celoti. To velja tudi za zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Bil je v bolniškem staležu, ni več mogel voziti osebnega avtomobila, opravljati domačih opravil, trajno je oviran v svoji mobilnosti, ne more dvigovati bremen, hoditi po neravnih terenih ... Od poškodbe pri delu dalje je nezmožen za delo in je bil zaradi nje tudi invalidsko upokojen. Povečali so se mu izdatki, ker potrebuje denar za medicinske pripomočke in stroške zdravljenja. Tudi za primarni in sekundarni strah mu pripada celotna vtoževana odškodnina. V času nesreče je bil pri zavesti, nemočno je obležal na tleh s hudimi telesnimi bolečinami. Nahajal se je v tujini, kjer ni imel nikogar od bližnjih in ni znal nemškega jezika. Celotno obdobje zdravljenja je bil prestrašen za izid.

3.Prva toženka (zavarovalnica) in druga toženka (delodajalka) v skupnem odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je odškodnina za plačilo nepremoženjske škode zaradi nesreče pri delu. Pritožbeno sodišče odloča o zadevi drugič. V prvem sojenju je razveljavilo prvostopenjsko zavrnilno odločitev, ker je temeljila na napačni presoji, da druga toženka kot formalna delodajalka ni odškodninsko odgovorna (I Pd 67/2020 z dne 7. 2. 2024 v zvezi s Pdp 196/2024 z dne 19. 6. 2024).

6.V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost druge toženke za škodni dogodek (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ), k njegovemu nastanku pa je v obsegu 15 % prispeval tudi tožnik (prvi odstavek 171. člen OZ). Tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine je delno ugodilo. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo odločitev tako glede temelja zahtevka kot glede višine odškodnine. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

7.Glede prvostopenjskega zaključka o soprispevku tožnika pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločilne razloge za takšen zaključek je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zato pritožba zmotno navaja, da prvostopenjske sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ti razlogi so tudi jasni in med njimi ni nasprotij. Uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je povsem pavšalno, saj pritožba v ničemer ne konkretizira obstoja okoliščin, s katerimi je to kršitev mogoče utemeljiti (nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi).

8.Kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, je v skladu z drugim odstavkom 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) delavec dolžan opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje (ter življenje in zdravje drugih oseb). Presojo, da je v zvezi z nastankom škodnega dogodka tudi tožnik sam v nasprotju s citirano določbo ravnal neskrbno, je sodišče prve stopnje oprlo na naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi listin in izpovedi zaslišanih: tožnik je sam odvil vijake, da bi odstranil ploščo; ker plošča ni popustila, je šel nanjo in jo je od zgoraj poskušal odstraniti s težo (skakal po plošči); pri tem je plošča popustila in padel je na tla. Upoštevaje tako ugotovljene okoliščine pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega delavca, saj stopanje po plošči, ki ni več pritrjena z vijaki, predstavlja neobičajen in neskrben način oprave dela, s katerim je tožnik sam prispeval k nastanku škode. Njegov soprispevek je ustrezno ovrednotilo na 15 %.

9.Presojo o soprispevku tožnika pritožba izpodbija s posplošenimi navedbami, da se je škodni dogodek pripetil brez volje, sodelovanja in soprispevka tožnika, ki je izpolnjeval naložene obveznosti in uporabljal vso zaščitno opremo, po nesreči pa je obležal poškodovan na tleh ter je v nadaljevanju izvajal predpisano zdravljenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe ne predstavljajo konkretiziranega izpodbijanja zgoraj navedenih dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o neskrbnem ravnanju tožnika. Iz izvedenih dokazov zlasti tudi ne izhaja, da bi bilo tožniku odrejeno stopanje po plošči, ki ni pritrjena z vijaki. Da v takšnem primeru lahko nastopi škodni dogodek, kot se je dejansko pripetil v obravnavnem sporu, je jasno razumno ne le povprečnemu delavcu, ki dela na delovišču, temveč z vidika življenjskih izkušenj tudi vsakemu odraslemu (poslovno sposobnemu) človeku.

10.Glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik vtoževal 12.000,00 EUR. Tudi sodišče prve stopnje je zaključilo, da primerna odškodnina za to škodo znaša 12.000,00 EUR, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je upravičen do celotnega vtoževanega zneska, ker je utrpel zelo hudo telesno poškodbo in trpel telesne bolečine celotno obdobje zdravljenja. Ker pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je podan soprispevek tožnika, je ugotovljeno primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno znižalo za 15 %. Slednje velja tudi za ugotovljeno primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za ugotovljeno primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo za strah.

11.Sodišče prve stopnje je odločilo, da pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavlja znesek 6.000,00 EUR. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi mu sodišče prve stopnje moralo iz tega naslova prisoditi vtoževanih 12.000,00 EUR. Pritožba to utemeljuje z navedbami, da je od delovne nesreče dalje tožnik trajno oviran v svoji mobilnosti, ne more opravljati domačih opravil, dvigovati bremen, hoditi po neravnih terenih …, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojeni znesek odraža ustrezno ovrednotenje tudi teh okoliščin (poleg ostalih pomembnih dejstev). Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se pri tožniku posledice poškodbe iz obravnavane nezgode kažejo tako, da je zadihan že ob manjših fizičnih naporih, večjih fizičnih naporov ne zmore, ni sposoben hitre in naporne hoje oziroma intenzivnih aktivnosti na vseh področjih življenja in dela, lažja bremena prenaša s povečanimi napori, s povečanimi napori in zmanjšanim učinkom izvaja vsa lažja ročna dela, gospodinjska in gospodarska, v in nad nivojem ramen in fizična dela, pri katerih je potrebno napenjanje zgornjega dela telesa. Ob tem je s sklicevanjem na mnenje izvedenca pravilno kot ključno izpostavilo dejstvo (ki ga pritožba ne izpodbija), da so bile že pred obravnavanim škodnim dogodkom tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi posledic bolezni (ni bil sposoben izvajati težkih fizičnih del, del na višini, ni bil sposoben daljše in napornejše hoje ali stoje …). Po škodnem dogodku je nastopilo le dodatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je oviranost na področju fizičnih obremenitev na vseh področjih življenja in dela dodatno zmanjšalo za okvirno 50 %. Glede na navedeno je pri odmeri odškodnine za obravnavano postavko nepremoženjske škode sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obsegu 50 % posledica poškodbe pri delu, v 50 % pa posledica prej prisotnih bolezenskih stanj tožnika.

12.Za odškodnino za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni pomembno pritožbeno sklicevanje, da je bil tožnik v bolniškem staležu, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo upoštevalo v okviru odmere odškodnine za škodo, ki mu jo je prisodilo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

13.Napačna je pritožbena navedba, da je bil tožnik zaradi obravnavane poškodbe pri delu invalidsko upokojen. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bil že od 11. 10. 2016 dalje invalid III. kategorije zaradi posledic drugih bolezni. Sodišče prve stopnje pa je pri odmeri odškodnine ustrezno ovrednotilo dejstvo, da je bil z odločbo ZPIZ z dne 19. 12. 2019 razporejen v II. kategorijo invalidnosti od 10. 9. 2019 dalje (s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine), pri čemer je ta invalidnost le v 50 % posledica obravnavane poškodbe pri delu, v 50 % pa je posledica bolezni. Priznana II. kategorija invalidnosti tudi ne pomeni, da je tožnik izgubil vso delovno zmožnost, kot to napačno trdi pritožba. V skladu z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) invalidnost II. kategorije namreč pomeni, da je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ne pa, da zavarovanec delovne zmožnosti več nima.

14.Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ocenilo na znesek 12.000,00 EUR, tega pa znižalo za 50 % delež, ki odpade na tožnikova bolezenska stanja, ki niso povezana s poškodbo pri delu, in za 15 % soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka. Na višjo odmero odškodnine po obravnavani postavki ne vpliva pritožbena navedba, da so se zaradi delovne nesreče izdatki tožnika povečali, ker potrebuje denar za medicinske pripomočke, za stroške zdravljenja in za lajšanje posledic delovne nesreče. Te navedbe bi bile lahko pomembne kvečjemu, če bi tožnik uveljavljal odškodnino za premoženjsko škodo, vendar takšnega tožbenega zahtevka ni postavil.

15.Po mnenju pritožbe pripada tožniku iz naslova nepremoženjske škode za strah celoten vtoževani znesek (5.000,00 EUR). Poudarja, da je bil v času nesreče pri zavesti in da je s hudimi telesnimi bolečinami obležal na tleh. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri odmeri odškodnine to dejstvo ustrezno ovrednoteno, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se je tožnik ob padcu in poškodovanju močno ustrašil, tudi za svoje življenje, ter je utrpel intenziven primarni strah v trajanju 10 do 15 minut; ker je bila poškodba združena z močno bolečino (ves čas do sprejema je težko dihal), se je utemeljeno občasno bal za svoje življenje. Pritožba nadalje navaja, da je bil tožnik celotno obdobje zdravljenja prestrašen za izid, vendar tudi tega strahu sodišče prve stopnje ni spregledalo. Upoštevalo je, da je do premestitve (6. 2. 2017) trpel intenziven sekundarni strah, od odpusta in v času hospitalizacije v UKC A. srednje intenziven sekundarni strah, do zacelitve rane (5 mesecev) blag sekundarni strah z občasnim srednje intenzivnim, do zaključenega zdravljenja pa občasen blag sekundarni strah. Trajanje in intenzivnost ugotovljenega strahu je ovrednotilo s primerno odškodnino v višini 3.200,00 EUR (in jo znižalo za soprispevek). Pritožbena navedba, da se je ob škodnem dogodku in ob pričetku zdravljenja tožnik nahajal v tujini, ne vpliva na odmero višje odškodnine po tej postavki. Trditev, da ni znal nemškega jezika, je ovrgel sam v izpovedi.

16.Sodišče prve stopnje je odmerjeno odškodnino ustrezno umestilo tudi v okvire odškodnin, ki so bile že dosojene v podobnih primerih. Sodne prakse, na katero se je pri tem sklicevalo, pritožba ni ovrgla s sklicevanjem na judikate, ki bi narekovali drugačno (višjo) odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.

17.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Toženki krijeta sami stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Priglasili sta jih v pavšalnem znesku 5,00 EUR za fotokopiranje in poštnino, pri čemer posameznega od teh stroškov nista razčlenili in za višino predložili dokazila.