Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je rok iz 2. odstavka

394. člena ZGD, v katerem morajo upniki uveljaviti svoje terjatve do družbenikov izbrisane družbe, prekluzivne narave. Navedeno zakonsko določilo določa tudi začetek teka tega roka in to je, kot pravilno opozarja pritožba, objava izbrisa družbe iz registra in ne pravnomočnost sklepa o izbrisu. Ker pa se po določilu 2. odstavka 35. člena ZFPPod izbris iz sodnega registra objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije pa je uradno glasilo (1. odstavek Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije), tako uradno objavljeni podatki, ne predstavljajo dejstva, ki bi ga bilo treba ugotavljati v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 3.5.2004 se zavrne in se potrdi ta sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep z dne 14.7.2004 se ugodi in se ta sklep prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 3.5.2004: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3.5.2004 zavrglo predlog tožnika za nadaljevanje postopka zoper družbenika družbe K. d.o.o. in tudi tožbo.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da datum pravnomočnosti sklepa o izbrisu iz sodnega registra ni pravno relevantno dejstvo za odločitev v tej zadevi. Datum, od katerega bi moralo sodišče šteti rok za uveljavitev terjatve iz 2. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), je datum objave izbrisa družbe iz registra. Tega dejstva pa sodišče ni ugotavljalo. Po vedenju tožeče stranke je bil sklep o izbrisu družbe K. d.o.o objavljen bistveno kasneje. Tožeča stranka pa tudi opozarja na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-135/00-60, s katero je bilo zadržano izvrševanje tretjega poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Po mnenju tožeče stranke je bil zaradi zamika pri objavi izbrisa družbe in zaradi zadržanja izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod predlog za nadaljevanje postopka vložen pravočasno. Izpodbijana odločba je zato v tem delu neobrazložena, dejansko stanje pa tudi ni raziskano oziroma ni raziskano pravilno. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje z navodilom, da pravilno oceni pričetek teka prekluzivnega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga potrjuje tudi pritožba, da je rok iz 2. odstavka 394. člena ZGD, v katerem morajo upniki uveljaviti svoje terjatve do družbenikov izbrisane družbe, prekluzivne narave. Navedeno zakonsko določilo določa tudi začetek teka tega roka in to je, kot pravilno opozarja pritožba, objava izbrisa družbe iz registra in ne pravnomočnost sklepa o izbrisu. Ker pa se po določilu 2. odstavka 35. člena ZFPPod izbris iz sodnega registra objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije pa je uradno glasilo (1. odstavek Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije), tako uradno objavljeni podatki, ne predstavljajo dejstva, ki bi ga bilo treba ugotavljati v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sklep o izbrisu gospodarske družbe K. d.o.o. je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 74/2000 z dne 22.8.2000 (uradne objave str. 6863). Enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje terjatve proti družbeniku izbrisane družbe je tako potekel še preden je Ustavno sodišče s sklepom zadržalo izvrševanje tretjega poglavja ZFPPod (sklep št. U-I-135/00-60 z dne 23.5.2002, objavljen v Uradnem listu RS št. 50/2002 z dne 7.6.2002). Dne

7.5.2003 dan predlog za nadaljevanje postopka zoper družbenika izbrisane družbe K. d.o.o. je tako vložen po preteku prekluzivnega roka iz 2. odstavka 394. člena ZGD.

Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, pa tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 3.5.2004: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14.7.2004 tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku

91.742,00 SIT.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Ugotavlja, da sklep, s katerim naj bi "sodišče ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo," ne more biti podlaga izpodbijane stroškovne odločitve. Sklep z dne 15.3.2004, s katerim je sodišče štelo tožbo za umaknjeno zato, ker naj bi tožeča stranka ne predlagala nadaljevanja mirujočega postopka, je sodišče samo razveljavilo. Iz izpodbijanega sklepa ni jasno, v čigavo korist je bila povrnitev stroškov priznana. Glede na uvod sklepa naj bi bila to K. d.o.o. Če je to res, so bili stroški priznani subjektu, ki ne obstaja več in zato tudi ne more biti upravičen do povračila stroškov (11. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), pri čemer tožeča stranka poudarja, da gre za stroške, ki so nastali v času od 9.1.2003 dalje. Ker v uvodu označeni subjekt ni obstaja, mu tudi niso mogli nastati pravdni stroški. Če je odvetnik priglasil stroške kot pooblaščenec subjekta, označenega v uvodu sklepa, je priglasil nepotrebne pravdne stroške (zastopanje subjekta, ki ga ni). Tožeča stranka dopušča možnost, da je odvetnik priglasil stroške subjektov, ki jih je tožeča stranka v tem postopku tudi tožila, t.j. K. P. R. d.o.o. in K. P. d.o.o., a tudi v takem primeru njene stroškovne zaveze ni. Razširitve tožbe na ta dva subjekta namreč sodišče prve stopnje ni dovolilo. Navedena subjekta zato sploh nista stranki postopka. Če je odvetnik priglasil stroške teh dveh subjektov, je priglasil nepotrebne pravdne stroške (zastopanje subjektov, ki niso stranke postopka). Glede na uvodni stavek izpodbijanega sklepa in datum stroškovne zahteve ne bi smelo biti dvoma, da je osnova za stroškovno odločitev sklep z dne 15.3.2004 in ne morda sklep o zavrženju tožbe z dne 3.5.2004. Vendar pa bi bil tudi v tem primeru izpodbijani sklep napačen. Stroški so bili namreč priznani subjektu, ki pravno ne eksistira, ali pa subjektoma, ki nista stranki postopka. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Glede na uvodno označitev strank tega postopka ne more biti dvoma, da se sklep o stroških tiče (le) tožnika T. Š. in toženca K. d.o.o. Zato na trditve, da bi bili priznani stroški neutemeljeni tudi, če bi bili priznani družbama K. P. R. d.o.o. in K. P. d.o.o., pritožbeno sodišče ne odgovarja. Ne glede na to, kaj je bila podlaga za izdajo tega sklepa (ali sklep o ugotovitvi, da je tožnik umaknil tožbo, ali sklep o zavrženju tožbe), je sklep napačen. Priznava namreč pravdne stroške toženca K. d.o.o., tega pa odvetnik Z. G. sploh ne zastopa, saj je predložil le pooblastilo za zastopanje družb K. P. R. d.o.o. in K. P. d.o.o. (priloga B9). Stroškovnik, ki ga je predložil in po katerem je sodišče prve stopnje odmerjalo stroške, se torej ne tiče v tem sklepu označene tožene stranke K. d.o.o.. Že zato je izpodbijani sklep napačen in ga je bilo treba na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP razveljaviti.