Jedro

Stroški, povezani z odsotnostjo iz pisarne, ter stroški potovanja pooblaščenca na sodišče, so bili nepotrebni, saj bi si tožnica, ki stalno živi v bližini kraja, kjer je sedež sodišča, lahko izbrala koga od pooblaščencev iz tega kraja (po spisku Odvetniške zbornice gre za 7 odvetnikov) in ne iz kraja, ki je od sedeža sodišča oddaljen 90 km.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v 3. alinei 1. odst. sodbe delno spremeni tako, da se znesek 51.000,00 SIT zviša na 62.400,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana odločitev o stroških.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 4.046,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati jubilejno nagrado v znesku 50.532,00 SIT (1. alinea izreka), obračunati regres za letni dopust za leto 2000 v znesku 107.712,00 SIT in ga po odvodu dohodnine izplačati tožnici v neto znesku (2. alinea izreka) ter povrniti tožnici stroške postopka v znesku 51.000,00 SIT (3. alinea), vse zneske izplačati v roku 8 dni pod izvršbo in na transakcijski račun tožničinega pooblaščenca.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu odločitve o stroških postopka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). Navaja, da sodišče ni pravilno priznalo stroške, ki jih je priglasil pooblaščenec v zvezi z odsotnostjo iz pisarne, potne stroške pooblaščenca iz Maribora do sedeža sodišča in nazaj ter stroške za pripravljano vlogo z dne 12.11.2002. Nadalje ni obračunalo materialnih stroškov in upoštevalo dejstva, da je pooblaščenec zavezanec davka na dodano vrednost. Skupaj bi ji moralo sodišče priznati stroške v znesku 99.633,60 SIT. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in ji prizna stroške postopka v predlagani višini.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano stroškovno odločitev in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za priznanje tožničinih stroškov, ki se nanašajo na konferenco s stranko in poročilo stranki, saj je konferenca že zajeta v stroških tožbe, za poročilo pa bi tožnica bila upravičena kvečjemu do 10 točk (4. tč. tar. št. 33 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 7/95). Vendar pritožbeno sodišče v navedeno zmotno odločitev o stroških ni moglo poseči in v tem obsegu priznane stroške znižati, saj se zoper sodbo oz. odločitev o stroških tožena stranka ni pritožila (359. čl. ZPP). V nadaljevanju je po ugotovitvi pritožbenega sodišča podana pravilna odločitev glede nepriznanja stroškov za pripravljano vlogo z dne 12.11.2002, saj gre pri njeni vsebini smiselno za ponavljanje tožbenih navedb in nepomembna dejstva. Tožnica ne more biti upravičena do predlaganih stroškov v zvezi z odsotnostjo pooblaščenca iz pisarne in njegovih potovalnih stroškov. V konkretnem primeru so bili takšni stroški nepotrebni, saj bi si lahko tožnica izbrala pooblaščenca iz območja, kjer je sedež sodišča (po znanih podatkih je v kraju Slovenj Gradec 7 odvetnikov) in ne iz kraja, ki je od sedeža sodišča oddaljen okoli 90 km. Zato v tem obsegu povečane stroške na strani pooblaščenca krije tožnica sama.

Utemeljena pa je pritožba glede materialnih stroškov in glede stroškov DDV. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožnici 10 točk za materialne stroške (15/2 čl. OT) in 20 % DDV, kar ob upoštevanju 51.000,00 SIT že priznanih stroškov in vrednosti 100,00 SIT za eno točko (Ur. l. RS, št. 78/01) znaša 62.400,00 SIT ter zvišalo že priznane prvostopenjske stroške na navedeni znesek, v preostalem pa predlog za priznanje stroškov v višjem znesku zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila tožnica v primerjavi s predlaganim in s tem sklepom na novo priznanim zneskom stroškov uspešna v višini 24 %. Če bi bila v celoti uspešna, bi ji sodišče priznalo za pritožbo 125 točk. Navedeno ob vrednosti sedaj veljavne tarife 110,00 SIT za eno točko (Ur.l. RS, št. 67/03) znaša 13.750,00 SIT in s priznanimi materialnimi stroški 300,00 SIT ter 20 % DDV skupaj 16.860,00 SIT. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z že navedenim delnim pritožbenim uspehom priznalo tožnici pritožbene stroške v znesku 4.046,00 SIT in stroške v tej višini naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.