Jedro

Dolžnost vzgojiteljice v vrtcu je, da otroke nadzoruje in usmerja, pri tem pa je popolnoma nerealno pričakovati, da bo nadzor izvajala tako, da se nobenemu od otrok ne more nič zgoditi. Absolutna izključitev možnosti za poškodbe bi bila mogoča le z nesprejemljivo prepovedjo igre in drugih dejavnosti, namenjenih razvoju gibalnih in drugih sposobnosti otrok, kar je nasprotju z temeljnim poslanstvom vrtca kot izobraževalne ustanove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.338,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2008 dalje do plačila.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi nasprotuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča tako glede neobstoja objektivne kot tudi krivdne odškodninske odgovornosti, do katerih je prišlo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita skopo in pomanjkljivo povzemanje dela izpovedb tožnice in prič (zlasti tožnice in njenega očeta), do katerih se sodišče ni opredelilo. Ker sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene izvedenih dokazov, so izostali tudi razlogi sodbe, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega so razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica sodišču prve stopnje nadalje očita, da je spregledalo, da ne gre le za vprašanje zagotavljanja nadzora nad otroki, ampak tudi za vprašanje ustreznosti in pravilnosti navodil glede na konkretno situacijo, kar je bistveno pri presoji krivdne odgovornosti. Meni, da sta vzgojiteljici sami povzročili nevarno situacijo in bi s svojim skrbnim ravnanjem, tj. primernimi navodili, lahko preprečili škodni dogodek. Vzgojiteljici tako nista izvajali aktivnega nadzora v smislu kontrole in preprečevanja agresivnega in nevarnega vedenja s strani otrok, ampak sta z navodili takšno vedenje spodbujali. Vzgojiteljica tudi ni preverila, ali se njena navodila lahko varno izpolnijo – predhodno bi morala poskrbeti, da se otroci, ki so čepeli na tleh, umaknejo. Navedbe sodišča, da je tek običajna igra in da je vsako gibanje v igri, zlasti če je igra kolektivna, povezano z določenim tveganjem nastanka škode, so povsem pavšalne. Poleg tega tek, kot so ga izvajali otroci v obravnavanem primeru, nikakor ne predstavlja običajnega tveganja. Navodila, naj otroci stečejo do otrok, ki čepijo na tleh, pri čemer obstaja utemeljena nevarnost za poškodbe čepečih otrok, kaže na povečano tveganje, ki se je v primeru tožnice potrdilo. To tveganje bi bilo ob primerni skrbnosti mogoče povsem izključiti. Ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da bi šlo za pretiran nadzor in celo prepoved tistih iger, ki nosijo minimalna tveganja. Prav tako ni zanemarljivo, da je šlo za otroke, stare 4 – 5 let, ki nimajo ustreznega mehanizma predvidevanja, da bi se lahko v kritičnem trenutku ustavili, navodila bi morala biti jasna in takšna, da vnaprej izničijo možnost škodljivih posledic. Vzgojiteljica bi tako morala predvideti, da se deček ne bo mogel ustaviti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je bila v vzgoji in varstvu vrtca. Bila je v skupini deklic, ki so čepe pobirale listje. Na pobudo vzgojiteljic je druga skupina otrok (sovarovancev) stekla proti vzgojiteljici in njeni pomočnici, cilj te igre pa je bil, da se otroci ustavijo na določenem mestu. Mesto, kjer sta stali vzgojiteljici in kjer bi se morali otroci, ki so stekli, ustaviti, je bilo približno meter stran od tožnice in drugih deklic, ki so nabirale listje. Enemu od otrok (dečku), ki so stekli, se pred vzgojiteljicama ni uspelo ustaviti, ujel se je za ramena tožnice, jo podrl na tla in poškodoval. 6. Pritožbeno sodišče sledi materialnopravno pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da ni podlage za objektivno odgovornost tožene stranke. Dejavnost vrtca ni nevarna dejavnost. Prav tako nevarne dejavnosti ne predstavlja tek, ki so ga izvajali otroci. Ob upoštevanju dejstva, da so otroci tek, kakršnega so izvajali ob škodnem dogodku, že večkrat izvedli tudi pred tem (česar pritožba ne izpodbija), takšen tek tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja le igro (1), iz katere lahko izvira določeno, a zgolj običajno tveganje za nastanek poškodb, zato ne gre za nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Podlaga morebitne odgovornosti tožene stranke v obravnavanem primeru bi bila lahko le krivdna.

7. Pritožbeni očitki, da vzgojiteljici v obravnavanem primeru nista ravnali s potrebno skrbnostjo, so neutemeljeni. Navodila, dana s strani vzgojiteljice, so bila namreč po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezna in popolnoma običajna. Dolžnost vzgojiteljice v vrtcu je, da otroke nadzoruje in usmerja, pri tem pa je popolnoma nerealno pričakovati, da bo nadzor izvajala tako, da se nobenemu od otrok ne more nič zgoditi. Absolutna izključitev možnosti za poškodbe bi bila mogoča le z nesprejemljivo prepovedjo igre in drugih dejavnosti, namenjenih razvoju gibalnih in drugih sposobnosti otrok, kar je nasprotju z temeljnim poslanstvom vrtca kot izobraževalne ustanove. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da vzgojiteljica ni mogla pričakovati, da se deček ne bo mogel ustaviti. Neutemeljena in neživljenjska je pritožbena zahteva, da bi vzgojiteljica to morala pričakovati in zato predhodno umakniti otroke, ki so čepeli na tleh v bližini točke, kjer naj bi se otroci zbrali, saj naj se otroci starosti 4 – 5 let ne bi bili sposobni pravočasno ustaviti. Takšna zahteva se močno približuje ekskulpacijskim razlogom za razbremenitev objektivne odgovornosti, ki v obravnavanem primeru, kot je že bilo obrazloženo, ni bila podana. Vzgojiteljica v vrtcu mora dolžni nadzor izvajati tako, da je vzpostavljeno ravnotežje med varnostjo otrok in določeno mero njihove samostojnosti, ki zagotavlja otrokov razvoj. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da tudi ob ustreznem nadzoru med otroki prihaja do poškodb, ki pa so vendarle izjeme in ne pravilo ter pomenijo nesrečno naključje. Zgolj zato, ker starši otroka zaupajo otroka v vzgojo in varstvo drugi osebi ali ustanovi (vrtcu, šoli), ta oseba ali ustanova v vsakem primeru še ni odgovorna za škodo, ki se pripeti otroku. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožničin padec posledica nesrečnega naključja, za katerega tožena stranka ne odgovarja.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da izpovedbi tožnice ni verjelo, je le nekoliko nerodna, saj je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče želelo poudariti, da tožnica dogodka ni videla. Iz celotne obrazložitve je popolnoma jasno, da se izpovedbe prič-vzgojiteljic sicer skladajo z opisom dogodka, kot sta ga podala tožnica in njen oče, vendar je pri tem pomembno predvsem to, da noben od njiju ni videl (oče niti ni bil prisoten), kako je do škodnega dogodka dejansko prišlo. Dejansko stanje, kot ga je v 5. točki te obrazložitve povzelo pritožbeno sodišče, je povsem táko, kot ga zatrjuje tožnica, torej z (s strani sodišča prve stopnje) ugotovljenimi dejstvi ni nič narobe. Res pa je, da taka tožbena podstat ne pripelje do pravne posledice, ki jo želi tožnica, a to ne predstavlja očitane kršitve. Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je pritožbeni očitek sicer zgolj pavšalen.

9. Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v tej odločitvi in je njena logična posledica.

(1) Tožnica skuša z uporabo besednih zvez „nekontrolirano divjanje“ in „agresivno vedenje razposajenih otrok“ relativizirati dosedanjo trditveno podlago (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnica ne trdi (več), da bi konkretni deček s svojim vedenjem odstopal od obnašanja ostalih, zato bi morali vzgojiteljici zanj (po)skrbeti na poseben/drugačen način, niti ne trdi, da bi bila celotna skupina otrok ob izvajanju te vaje/igre ob vsakokratnem izvajanju agresivna, kar bi terjalo njuno posebej skrbno ravnanje.