Jedro

Pravica tožeče stranke preklicati daritev zaradi velike nehvaležnosti je zastarala, ker jo je tožnik uveljavljal več kot tri leta po toženčevih domnevnih nasilnih dejanjih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se glede 1/2 nepremičnine vl. št. 1653 k.o... razveljavi darilna pogodba z dne 7.5.1976 med F. R. in tožencem A. G. in postane tožnik spet nazaj solastnik do 1/2 nepremičnine ter da je toženec dolžan izstaviti tožniku za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino, po kateri se bo tožnik lahko vknjižil kot solastnik do 1/2 nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je tožeča stranka vložila revizijo.

Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je materialno pravo napačno uporabljeno. Zastaranje ni nastopilo, saj je toženec tožniku stregel po življenju s pištolo januarja leta 1995, zaradi česar se je tožnik tudi odločil za vložitev tožbe z dne 17.1.1995. Res se je toženec že takoj po sklenitvi darilne pogodbe neprimerno in nasilno obnašal do tožnikove družine, vse dokler ni prejel izvoda konkretne tožbe. To pa je bil tudi razlog toženčeve odselitve z naslova tožnika in sicer dne 10.7.1996. Neutemeljene so predpostavke sodbe, da naj bi se toženec odselil že nekaj let pred vložitvijo tožbe, ker je bil toženec le pogosto odsoten, bival pa je skupaj s tožnikom in izvajal nasilje. Tako stališče tožene stranke je neutemeljeno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pravilna je navedba, da tožba ni bila vložena več let po odselitvi, temveč pred odselitvijo toženca, kot izhaja tudi iz dopisa UE Ljubljana, št... z dne 1.12.2003. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za zaslišanje tožeče stranke na narokih 17.1.2000 in 22.9.2003, zaradi česar je neutemeljeno navajanje sodišča, da naj bi bile navedbe o nasilju nekonkretizirane, saj jih je tožeča stranka navajala že v tožbi. Tožnik meni, da bi moralo revizijsko sodišče odrediti novo glavno obravnavo na prvi stopnji, saj obstaja dvom v resničnost dejstev, na katera se opira sodba druge stopnje. Absolutne kršitve ZPP, ki jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, na drugi stopnji niso bile odpravljene in so se tako pripetile tudi na drugi stopnji. Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev sodbe in ponovno sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva delno razveljavitev darilne pogodbe z dne 7.5.1976 in vrnitev darila zaradi toženčeve velike nehvaležnosti, ker naj bi se toženec nasilno obnašal do darovalca in njegovih bližnjih. V pravdi je bilo odločilno, kaj naj bi storil toženec in kdaj naj bi bila njegova dejanja storjena. Dejanske ugotovitve o tem imata sodbi sodišč prve in druge stopnje. Drugače, kot sta ugotovili obe sodišči, navaja tožeča stranka v svoji reviziji, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zatrjuje tudi nova dejstva in prilaga nov dokaz (ki se ne nanaša na bistvene kršitve določb pravdnega postopka), kar v revizijskem postopku tudi ni dovoljeno (372. člen ZPP).

V izpodbijani sodbi so podrobno povzete navedbe tožbe, zaradi katerih pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni konkretizirala toženčevih nasilnih dejanj in jih ni natančno časovno opredelila.

Drugostopenjsko sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je toženec prenehal z vsemi (domnevnimi) nasilnimi dejanji v letu 1989, ko se je odselil neznano kam. V nasprotju s temi dejanskimi ugotovitvami pa tožeča stranka v reviziji postavlja trditve, da je toženec tožniku stregel po življenju januarja 1995, da se je nasilno obnašal do tožnikove družine, dokler ni prejel izvoda konkretne tožbe in da se je odselil s tožnikovega naslova dne 10.7.1996. Te navedbe so v nasprotju z navedbami tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, predstavljajo pa izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni več dovoljeno, zaradi česar so te trditve neupoštevne. Revizijska navedba, da je neutemeljena predpostavka sodbe, da naj bi se toženec odselil že nekaj let pred vložitvijo tožbe, je v nasprotju s tožbo tožeče stranke, kjer je navedeno točno to, reviziji priloženi dopis Upravne enote Ljubljana z dne 1.12.2003 (A11) pa predstavlja revizijsko nedovoljeni nov dokaz (372. člen ZPP), ki ga ni mogoče upoštevati.

Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in navaja, da absolutne kršitve ZPP, ki jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, tudi na drugi stopnji niso bile odpravljene. Ta trditev je nekonkretna in ne pojasni, za katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi šlo. V reviziji navaja, da je stališče tožene stranke, da se je toženec odselil že nekaj let pred vložitvijo tožbe, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Če tožeča stranka meni, da s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, ji ni mogoče pritrditi, saj niti ne navaja, katere dokaze ima v mislih, sploh pa gre za njeno lastno navedbo v tožbi. Tudi zavrnitev predloga za zaslišanje tožeče stranke ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pomena zavrnitve tega dokaznega predloga na odločitev nižjih sodišč tožeča stranka ne navaja, očita pa neutemeljenost ugotovitve o nekonkretiziranih navedbah o nasilju, češ da jih je navajala že v tožbi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je vsakršen očitek postopkovne kršitve v zvezi s temi navedbami neutemeljen. V tožbi tožeča stranka ni navajala nobenih konkretnih toženčevih nasilnih dejanj, niti jih ni časovno opredelila, zato je zaključek o nekonkretiziranih navedbah utemeljen. Predlog za zaslišanje strank pa je bil pravilno zavrnjen, saj se z zaslišanjem strank dokazujejo navedbe, če pa navedb ni, tudi dokazovanje z zaslišanjem strank ni potrebno. Revizijsko sodišče skratka zaključuje, da so revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka delno neutemeljene, delno pa nekonkretizirane, zaradi česar jih revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj preizkuša izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni.

Zavrniti je treba tudi revizijsko trditev, da bi moralo revizijsko sodišče odrediti novo glavno obravnavo na prvi stopnji, ker obstaja dvom v resničnost dejstev, na katera se opira sodba sodišča druge stopnje. V določbah veljavnega Zakona o pravdnem postopku za navedeno ni podlage. Tožeča stranka se s svojo trditvijo očitno opira na določbo prej veljavnega 397. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki pa se glede na prehodno določbo 498. člena ZPP v tem revizijskem postopku ne uporablja.

Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja tožeča stranka s trditvijo, da zastaranje ni nastopilo in z nadaljnjimi trditvami o toženčevih nasilnih ravnanjih do toženčeve odselitve dne 10.7.1996. Glede revizijskih navedb, ki se tičejo dejanskega stanja, je bilo že pojasnjeno, da niso upoštevne. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, potrjene s strani drugostopenjskega sodišča. Za preklic darilne pogodbe je po pravnem pravilu paragrafa 948 Občega državljanskega zakonika (ODZ) potrebna velika nehvaležnost obdarjenca proti darovalcu. Po pravnem pravilu paragrafa 1487 ODZ pa se mora pravica preklicati darilo zaradi nehvaležnosti obdarjenca uveljaviti v treh letih. Tožnik je tožbo vložil dne 17.1.1995, nasilna dejanja proti darovalcu F. R. in njegovim pa naj bi storil najkasneje v letu 1989, ko se je odselil, kar sta dejanski ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje. Glede na taka dejstva, ki v revizijskem postopku niso izpodbojna, je pravilen zaključek, da je tožeča stranka uveljavljala preklic daritve zaradi nehvaležnosti več kot tri leta po toženčevih domnevnih nasilnih dejanjih. Materialnopravni zaključek, da je pravica tožeče stranke preklicati daritev zaradi nehvaležnosti zastarala, je torej tudi po presoji revizijskega sodišča pravilen, zato je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka.

Iz navedenega sledi, da niso utemeljene navedbe revizije in niso podani revizijski razlogi, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).