UPRS Sodba I U 1268/2024-15

Jedro

Tožena stranka je vzela v presojo z vidika ZMZ-1 kot podlagi za preganjanje politično prepričanje in pripadnost etični skupini. Vendar je tožena stranka z izpodbijanim aktom v zvezi z političnim prepričanjem kot razlogom za preganjanje ponovno izhajala iz napačne razlage in uporabe določil tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 (oziroma določila 4(5)(c) člena Kvalifikacijske direktive 2011/95), prvega odstavka 22. člena ZMZ-1 in osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (oziroma določila 10(3)(b) Procesne direktive 2013/32), s čimer je kršila tudi svojo temeljno sodelovalno dolžnost iz drugega stavka določila člena 4(1) v zvezi z določili člena 4(3)(a), (b) in (c) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Poleg tega pa je napačno razlagala in uporabila pravni standard potrebne intenzivnosti dejanj preganjanja, ko gre za politično prepričanje kot zatrjevani razlog za preganjanje.

Ne samo za oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb, ampak tudi za ugotavljanje standarda nevarnosti oziroma tveganja je nujno potrebna uporaba informacij o tem, kako ravnajo oblasti z javnimi protestniki, s političnimi nasprotniki režima, ki so berberske narodnosti v Maroku, in ki imajo tožniku primerljiv profil razpoznavnosti. To je pomembno, ker prosilec morda ne bo vedno mogel utemeljiti svoje prošnje z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, tudi neposrednimi dokazi, glede vzročne zveze med možnimi dejanji preganjanja in razlogom preganjanja, zaradi česar je pomembna sodelovalna dolžnost tožene stranke. Povezavo med možnimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje mora preveriti tožena stranka tudi preko informacij o stanju v izvorni državi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-5751/2023/10 (1222-16) z dne 13. 6. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... v kraju ..., državljan Kraljevine Maroko.

2.V izreku mu je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Če v tem roku ne zapusti omenjenega območja, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na to območje za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

3.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 20. 9. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec navedel, da je po narodnosti Berber. Ni član nobene politične stranke ali organizacij. V izvorni državi še vedno prebivajo njegovi starši, osem sester in dva brata. V Španiji ima strica in njegovo ženo, v Franciji pa teto. Iz Kraljevine Maroko je odšel dne 3. 5. 2023. Najprej je odšel v Turčijo, kjer je ostal približno dva meseca, nato pa je odšel v Grčijo. Pot je nadaljeval v Severno Makedonijo, nato v Srbijo ter v Bosno in Hercegovino. V Slovenijo je vstopil preko Hrvaške. Originalnega dokumenta za izkazovanje istovetnosti v postopku ni dostavil. Kar zadeva razloge, zaradi katerih je zapustil Maroko je prosilec navedel ekonomsko stanje, pomanjkanje svobode in razlikovanje.

4.Dne 22. 11. 2023 je tožena stranka s tožnikom opravila prvi osebni razgovor. Povedal je, da ima osebno izkaznico v Maroku. Misli, da je osebna izkaznica že pretekla in ne ve, če jo lahko pridobi. Po narodnosti je Berber, po veroizpovedi pa musliman. Fakultete ni zaključil, dve leti je študiral zgodovino. V Maroku ni bil zaposlen, opravljal je občasna dela v kovaški delavnici, kot slikopleskar in podobno. Živel je z družino v kraju ..., kjer je večinoma arabsko prebivalstvo.

5.Tožena stranka povzema, da je kot prvi razlog za zapustitev države navedel svojo berbersko narodnost. Druge etnične skupine, npr. Arabci, lažje dobijo delo kot on, četudi so mlajši in manj izobraženi. Imel je občutek, da v svoji državi nima prihodnosti. Službe ni dobil, ker je Berber in ker je to javno izražal. Javno je nasprotoval državnih funkcionarjem. Udeleževal se je demonstracij, sodeloval je tudi na okroglih mizah. Zaradi tega je od nekaterih ljudi, ki delajo kot poročevalci, prejemal grožnje, in sicer na štiri oči, na ulici. V Maroku ni imel svobode govora. Če v Maroku javno govoriš, je hudo tebi in tvoji družini. Zaradi tega je vedel, da nikoli ne bo našel dela v javni upravi. Osebna svoboda, v smislu življenja s partnerjem, je prepovedana. Strah ga je tudi, da bi mu naprtili kakšno kaznivo dejanje.

6.Ko je bil vprašan, kako je sodeloval na demonstracijah, je dejal, da je sodeloval na vsakih demonstracijah. Nosili so berberske zastave, zahtevali so več svobode, svobodo govora, manj korupcije v državi in podobno. Zaradi tega je prejemal grožnje poročevalcev. Oni poročajo funkcionarjem, kaj se dogaja v državi. Zbirajo podatke tudi o ljudeh. Oblečeni so bili v civilna oblačila in vozili so motorje. Nekateri od njih so državni uslužbenci, nekateri pa niso in delajo za protiusluge. Prisotni so povsod v državi. Ko med delom zbirajo podatke in te vidijo, ti povedo, da moraš prenehati nagajati. Vedno grozijo, da bodo naredili kaj tvoji družini, saj to bolj zaleže.

7.Ko je bil vprašan, kako se je kazalo pri njemu to, da je imel kot Berber manj možnosti za delo, je dejal, da delodajalci po navadi sprašujejo o preteklosti osebe in izločajo Berbere. V državni upravi je vsaj 80 odstotkov Arabcev na vseh pomembnih položajih. Čeprav je Berberov 50 odstotkov prebivalstva Maroka, je to pokazatelj, da Arabci dobijo vse. Njega so spraševali, odkod prihaja in kaj je po narodnosti. Povedal jim je, da je Berber. Na vprašanje, če je zaposlitev iskal tudi v kakšnem drugem kraju v Maroku, je odvrnil, da ni težava najti delo kot tako, temveč je težava najti zaposlitev. To je povsod v Maroku enako. Na razgovorih vedo, kdo si, saj je tvoj dosje povsod. Njegova usoda je zapečatena, zaradi njegove preteklosti. Kot Berber je imel težave samo pri iskanju zaposlitve.

8.Prosilec je dejal, da drugih težav v Maroku ni imel. Izpostavil je še družinske težave med materjo in očetom, ki pa niso vplivale na njegov odhod iz države. Njegov oče je večkrat tepel njegovo mati, včasih pa tudi njih, svoje otroke, ko so bili mlajši. Njegova starša se ločujeta, zadeva je na sodišču. Tudi njegov oče je prejemal grožnje zaradi njega, da če ne bo on vzgojil svojega sina, ga bodo pa oni.

9.Ko je bil vprašan, zakaj je dejal, da ga je strah, da bi mu naprtili kakšno kaznivo dejanje, je dejal, da se poročevalci na takšen način maščujejo ljudem. Lahko te nadzorujejo. Njegov oče je približno tri mesece pred njegovim odhodom iz države, zaradi groženj poročevalcev, njega kazensko ovadil ter navedel, da ga pretepa in mu krade denar. Sodišče ga je oprostilo. Z očetom se je dogovoril, da ne bo več kvaril odnosov in da bo zapustil državo.

10.Iz Maroka je odšel na legalen način. Ko je odšel iz Maroka, ni imel ciljne države, želel si je priti v evropsko državo, če bi se vrnil v Maroko, bi se vrnil v stare težave, v isto trpljenje. Od Slovenije pričakuje osebno svobodo, delo in samostojno življenje.

11.Zaradi razjasnitve dejstev in okoliščin je tožena stranka dne 31. 5. 2024 opravila še drugi osebni razgovor. Povedal je, da bi moral biti v Maroku fizično prisoten, da bi pridobil osebni dokument, za kar pa nima časa. Študij je pustil zaradi svojih prepričanj in sodelovanja na protestih. Deležen je bil nadlegovanj in pritiskov s strani vodstva fakultete. Uslužbenci na fakulteti na različnih delovnih mestih so mu govorili, da mora opustiti protestiranje, če želi s študijem nadaljevati in če ne želi imeti težav. Dodal je, da so osebe, ki so mu to govorile, obveščevalci, ki obveščajo agencijo za notranjo varnost. Večinoma imajo vojaško ozadje. Da so določene osebe obveščevalci, so znani podatki, saj je zapisano, da ima nek uslužbenec fakultete vojaško ozadje. Javno sicer tega sami ne naznanjajo. Ker se je udeleževal protestov na fakulteti, so oni vedeli za njegovo početje. V obraz so mu povedali, da ga bodo uničili ali zaprli, če ne bo odnehal. Obveščevalci podatke tudi posredujejo varnostnim organom. Katere podatke posredujejo, prosilec sicer ni znal navesti, predvideva pa, da jim povejo, da je določena oseba problematična, saj se udeležuje demonstracij. Njegovo ime bi bilo nato zapisano pri teh organih, kar bi mu očitali, ko bi kaj potreboval. Da so bili njegovi podatki posredovani varnostnim organom, ve, saj so mu kadarkoli, ko je potreboval kakšno potrdilo od varnostnih organov, denimo potrdilo o nekaznovanosti, tam dali vedeti, da "ni ravno najbolj priden" ter ga opozorili, da mora paziti, kaj dela. Opozorila s strani obveščevalcev so prejemali vsi študentje, ki so se udeleževali demonstracij. Opozorila so bila ustna, sam jih je prejel velikokrat - vsakič, ko se je zgodil protest, je namreč sledil pogovor z obveščevalci. Zaradi svojih načel je kljub temu s protesti nadaljeval.

12.Povedal je tudi, da bi imel na podlagi obveščevalcev težave, če bi kaj v državi potreboval. Na vprašanje, kako je potemtakem pridobil potni list, je prosilec odgovoril, da je potni list pridobil veliko prej, ne spomni se točno kdaj - morda dve ali tri leta pred odhodom iz države. Poleg tega pa tudi oddelek, ki je odgovoren za izdajo dokumentov, ni povezan z omenjenim. Prosilec je nadalje dejal, da tudi pri odhodu iz države ni imel nobenih težav.

13.Demonstracij se je pričel udeleževati v srednji šoli, s tem pa je nadaljeval tudi na univerzi. Srednjo šolo je pričel obiskovati pri 17. ali 18. letih, protestirati pa je začel, ko je bil star približno 20 let. Učitelj v srednji šoli ga je za to navdušil s svojimi govori. Tudi spodbujal jih je za sodelovanje. Državo je zapustil, ko je bil star 29 let, do takrat je tudi protestiral. Zadnjih demonstracij se je udeležil tri ali štiri mesece pred odhodom iz Maroka, in sicer v ... Z udeležbo na protestih je prenehal zaradi zavarovanja svoje družine. V času pred odhodom iz države, ko je že prenehal s protestiranjem, je oseba, ki dela pri varnostnem organu začela groziti njegovemu očetu, češ da bo spravil prosilca (njegovega sina) v red, če sam tega ne zmore narediti. Ta oseba je očeta kontaktirala na ulici, včasih pa je prišla tudi domov. Oče se je prestrašil, saj je slišal, da so bili ljudje zaradi takih zadev zaprti tudi 20 let. Da bi s protestiranjem prenehal, je oče prosilcu govoril, da ga bo prijavil zaradi nasilja v družini. Vpletanje njegove družine se je dogajalo tudi že prej, vendar je vrhunec doživelo v zadnjih mesecih pred njegovim odhodom.

14.Uradna oseba je prosilcu predočila, da je na prejšnjem razgovoru dejal, da je oče dejansko podal obtožbo zoper njega zaradi nasilja, sedaj pa pravi, da mu je oče grozil s tem, da jo bo podal. Prosilec je dejal, da je oče podal obtožbo, vendar jo je kasneje umaknil. Uradna oseba je prosilcu nadalje predočila, da je na prejšnjem razgovoru dejal, da je prišlo celo do sojenja, in da mu je bila na račun tega izdana tudi oprostilna sodba, na kar je prosilec dejal, da je oče opustil obtožbo in s policijo ni sodeloval, nakar je sodišče izdalo oprostilno sodbo.

15.Prosilec je nadalje pojasnil, da je pred začetkom študija na univerzi, protestiral izven univerze. Večinoma je to bilo v mestu ..., ki je približno 15 minut oddaljeno od njegovega kraja prebivanja. Tja je potoval z ostalimi udeleženci protestov. Ko je bil vprašan, kako so protesti potekali, je povedal, da so potekali na različne načine. Protestniki so hodili po različnih poteh in protestirali v mestu. Včasih so odšli tudi mimo parlamenta. Če jih je policija prestregla, so ubrali drugo pot. Zahtevali so več pravic, sploh pravic za manjšine. Nosili so transparente in napise na katerih so bili različni napisi, kot denimo "svoboda Berberom", "svoboda ženskam", "svoboda, demokracija, socialne zahteve". Protesti so se razlikovali po temah, bili so bodisi za pravice Berberov, bodisi zaradi enakosti in demokracije, kakor tudi proti kralju oziroma kraljevini. Protesti, ki so bili sicer mirni, niso bili uradno organizirani, zanje niso imeli dovoljenja. Sam je na protestih sodeloval, včasih pa je tudi pomagal organizatorjem. Pazil je, da med shodom ni prišlo do stika s policisti, včasih je tudi delil vodo protestnikom. Ko je bil vprašan, kako je potekala organizacija protestov, je povedal, da se je sestalo nekaj oseb. Dogovorili so se za čas in potek demonstracij, cilje ter način obveščanja. Po skupinah so si razdelili naloge. Obveščanje je potekalo preko socialnih omrežij, sam nikoli ni ničesar objavil.

16.Sam se je protestov udeleževal zaradi krivic, ki se dogajajo v Maroku, sploh, ko gre za Berbere, svobode in socialnih zahtev. Želel je spremeniti situacijo v državi, vendar mu ni uspelo. Ključni razlog za odhod iz države je bila zaščita njegove družine in samega sebe. Povedal je, da je v večini v Maroku prejemal verbalna opozorila, zgodilo se pa tudi je, da so policisti dvakrat ali trikrat med protesti posredovali s pendrekom. Takrat je mogoče sam prejel zgolj kakšen udarec, kot del množice, vendar ni imel hujših posledic.

17.Uradna oseba je prosilcu v nadaljevanju predočila, da je na prejšnjem razgovoru omenjal tudi težave pri zaposlovanju Povedal je, da je v Maroku delal kot slikopleskar in kot kovač. Večinoma je opravljal občasna dela. Prošnje za delo je poslal za mesto učitelja ter v razna avtomobilska podjetja. Ko je bil vprašan, če so za ta delovna mesta bili objavljeni javi razpisi, z opisom zahtev za opravljanje teh del, je prosilec odgovoril, da je to pogosto predvsem za zaposlitev v državnih službah, v privatni sektor pa prošnje kar sam od sebe pošiljaš. Sam je tudi to počel, prošnje je pošiljal povsod. Prošnje je pošiljal tudi, če ni bilo izrecnih prostih delovnih mest. Upal je, da bo prošnjo poslal na pravo mesto. Ko je po prejemu vabila prišel na razgovor do delodajalca, so mu podali nekaj vprašanj o področju dela ter zahtevali dokumentacijo. Ko je dokumentacijo poslal, z njihove strani ni več prejel odgovora. Zaposlitev je iskal v ... in v domačem kraju. Iskal jo je štiri ali pet let, in sicer po tem, ko je zapustil fakulteto. Povedal je, da v Maroku obstajajo neka podjetja, ki posameznikom pomagajo najti službo, vendar preko njih sam zaposlitve ni našel.

18.Prosilec je nadalje navedel, da za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Grčiji in niti na Hrvaškem. Namenjen je namreč bil v Italijo ali Španijo, poleg tega pa je pridobil tudi podatke o tem, kako se oblasti v Grčiji in na Hrvaškem obnašajo. Dodal je, da sprva tudi v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je kasneje dojel, da je Slovenija varna država in si je premislil. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da je namero za mednarodno zaščito podal isti dan, kot ga je prijela policija ter ga vprašala, kako je lahko v tako kratkem času dojel, da je Slovenija vama država, na kar je odgovoril, da ga takrat policija ni nič vprašala o mednarodni zaščiti. Odpeljali so ga na policijsko postajo, nato pa v azilni dom. Pred koncem osebnega razgovora je dodal še, da je državo zapustil zaradi pravic, ki jih Berberi nimajo v Maroku, krivic, ki se jim dogajajo in pomanjkanja demokracije.

19.V nadaljevanju izpodbijanega akta tožena stranka ugotavlja, da je prosilec na vprašanja uradne osebe odgovarjal tekoče ter se jim ni poskusil izmikati. Je pa v njegovih izjavah, predvsem glede dejstev in okoliščin, povezanih s samo udeležbo na protestih, mogoče zaslediti nekaj neskladij. Prosilec v postopku omenja oprostilno sodbo sodišča po domnevni očetovi prijavi, ki bi jo lahko dostavil v postopku, če jo poseduje. To bi bilo pomembno, ker je ravno glede navedenega dejstva bil v postopku neskladen. Ostalih listinskih dokazil pa glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera prosilec v postopku niti ne bi mogel predložiti, saj ni navedel ničesar, kar bi nakazovalo, da bi kakršnakoli potencialna dokazila lahko imel.

20.Pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni podal utemeljenih razlogov, zakaj v postopku ni predložil niti enega osebnega dokumenta s fotografijo. Na drugem osebnem razgovoru z dne 31. 5. 2024 je prosilec na vprašanje uradne osebe, če je poskusil osebno izkaznico pridobiti, odgovoril, da je sicer govoril z domačimi, ki so v Maroku, in dodal, da bi moral biti tam osebno, da bi pridobil osebni dokument, za to pa nima časa. Lahko bi priskrbel vsaj sliko omenjene osebne izkaznic, glede na to, da je kontaktiral svoje domače. Dostava osebnega dokumenta v postopku mednarodne zaščite je namreč ključnega pomena.

21.Po primerjavi prosilčevih izjav pristojni organ ugotavlja, da je prosilec v postopku pred pristojnim organom svoj odhod iz države utemeljeval s težavami pri najdbi zaposlitve, kar je povezoval s svojo berbersko narodnostjo. Poleg tega pa je precej pavšalno tako ob podaji prošnje, kot tudi na obeh osebnih razgovorih, omenjal tudi težave zaradi udeležbe na protestih.

22.Pristojni organ sprva ugotavlja, da je prosilec sicer v postopku skladno navedel, kateri so bili razlogi za odhod iz države, vendar pa je mogoče opaziti, da je glede predstavljenih težav v večini podajal dokaj pavšalne in nekonkretizirane odgovore. Znotraj navedb povezanih z udeležbo na protestih pa je mogoče zaslediti tudi nekatera neskladja.

23.Prosilec je v postopku navajal, da je bil zaradi svoje berberske narodnosti težje zaposljiv. Kasneje na drugem osebnem razgovoru je pojasnil, da je prijave za delo pošiljal vsepovprek, pri čemer se sploh ni pozanimal, če podjetja, na katera je naslovil prijavo, iščejo novo delovno silo. Povedal je, da ga delodajalci po dostavi dokumentacije niso več kontaktirali. Vendar je iz njegovih odgovorov tudi jasno, da se prosilec ni pozanimal, kakšne zahteve imajo delodajalci za posamezna delovna mesta (iz vidika kvalifikacij), za katera je prijave poslal. Omenil je denimo, da se je prijavil za mesto učitelja, vendar pa očitno za to ni imel ustrezne izobrazbe, glede na to, da je dokončal zgolj srednjo šolo, študija zgodovine pa ni dokončal. V tem primeru je po vsej verjetnosti ravno to pripeljalo do njegove ne izbire za omenjeno delovno mesto. Glede na dejstva in okoliščine ni mogoče zaključiti, da so bile zatrjevane težave na trgu dela neposredno povezane z narodnostjo prosilca, temveč so k njim očitno botrovali drugi dejavniki. Prosilec torej z ničemer ni izkazal in niti zadovoljivo utemeljil trditve o tem, da so težave pri najdbi zaposlitve, s katerimi se je domnevno soočal v Maroku, temeljile na njegovi narodnosti, zato ni mogoče zaključiti, da je v tem delu navedb izkazal subjektivni element preganjanja .

24.Poleg tega je prosilec pavšalno zatrdil tudi, da naj bi Berberi v Maroku, v primerjavi z Arabci na sploh živeli neprivilegirano. Pristojni organ v takšnih prosilčevih navedbah ne zazna subjektivnega elementa preganjanja. Prosilec je očitno imel dostop do vseh storitev v izvorni državi, tudi do trga dela - opravljal je delo kovača in slikopleskarja, poleg tega pa tudi izpostavljanje okoliščinam, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo oziroma nek del prebivalstva, ne more zadoščati za izkaz posameznikove individualne ogroženosti. Ker prosilec v svojih izjavah ni zadostno izkazal subjektivnega elementa, ki bi potrjeval, da je v njegovem primeru dejansko mogoče govoriti o preganjanju na podlagi narodnosti, pristojni organ prosilčevih navedb v zvezi z težavami pri zaposlovanju v Maroku ni preverjal z informacijami o izvorni državi, saj slednje ne bi imelo nobenega smisla.

25.Prosilec je nadalje prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval tudi z udeležbo na protestih. Vendar tudi pri navedbi dejstev in okoliščin povezanih s tem razlogom, ni zaznati subjektivnega elementa preganjanja. Povedal je sicer, da je prejel nekaj opozoril s strani t. i. obveščevalcev, kako tudi, da je bil kot del množice slučajno izpostavljen nekaj udarcem s strani policije, vendar pa je zanje tudi sam dejal, da niso bili hudi, kakor tudi ni omenjal, da bi bili neposredno uperjeni nanj. Kljub navedenemu je s protesti nadaljeval. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni zadostno utemeljil, kako je bil sam (v primerjavi z ostalimi udeleženci protestov) izpostavljen drugačni obravnavi oziroma dogodkom, ki bi pomenili preganjanje in tako tudi v tem delu prosilčevih navedb ni preverjal v informacijah o izvorni državi.

26.Pristojni organ na tem mestu izpostavlja tudi stališče Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in sodbe I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 izhaja, da "če subjektivni element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oz. ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, /../, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja" .

27.Prosilec je denimo na prvem osebnem razgovoru z 22. 11. 2023 dejal, da je s strani obveščevalcev, ki so prisotni povsod po državi, oblečeni so v civilu, in zbirajo podatke o ljudeh in dogajanju po državi ter nato poročajo državnim funkcionarjem, na ulici prejemal opozorila oziroma grožnje, z namenom, da bi prenehal protestirati. Na drugem osebnem razgovoru z 31. 5. 2024 pa je dejal, da je bil zaradi udeležbe na protestih deležen pritiskov s strani vodstva fakultete, na kateri je študiral. Uslužbenci na fakulteti na različnih delovnih mestih so mu govorili, da mora opustiti protestiranje, če želi nadaljevati s študijem. Uslužbence s fakultete je označil za obveščevalce, ki obveščajo Agencijo za notranjo varnost o "problematičnih osebah". Prosilec je torej neskladno navajal dejstva glede ključnih akterjev, zaradi katerih naj bi se počutil ogroženega: enkrat je dejal, da so bili obveščevalci ljudje v civilu, drugič je za obveščevalce označil zaposlene na univerzi, kar vsekakor vzbudi dvom v resničnost njegovih navedb glede prejemanja opozoril.

28.Prosilec je nadalje na drugem osebnem razgovoru navedel, da bi zaradi poročanja obveščevalcev, pri čemer sploh ni znal točno pojasniti, kaj naj bi obveščevalci sploh poročali organom; lahko bi imel težave z uradnimi organi, ko bi kaj potreboval, denimo uradne listine (npr. potrdilo o nekaznovanosti), vendar je znotraj istega razgovora navedel tudi, da ni imel težav pri pridobitvi potnega lista. Dejal je, da so bili podatki o njegovem protestiranju posredovani državnim organom, ki naj bi mu na podlagi tega oteževali izdajo uradnih listin. Prosilec je navedel, da oddelek, ki je odgovoren za izdajo dokumentov, s tem ni povezan. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja, da je malo verjetno, da bi imel prosilec, če bi ga dejansko označili za problematično osebo, težave pri pridobiti zgolj dokumenta ene vrste (t.j. potrdilo o nekaznovanosti, kot to sam zatrjuje) in bi bil o tem obveščen zgolj en organ, temveč bi bili o tem seznanjeni vsi državni organi. Prosilec po mnenju pristojnega organa v tem delu ni kredibilno pojasnil neskladja.

29.Prosilec je na prvem osebnem razgovoru z dne 22. 11. 2023 tudi navedel, da je oče tri mesece pred njegovim odhodom iz države proti njemu, zaradi groženj s strani obveščevalcev, podal kazensko ovadbo, in sicer zaradi nasilja v družini ter kraje denarja. Sodišče naj bi prosilca oprostilo. Kasneje, na drugem osebnem razgovoru z dne 31. 5. 2024, pa je dejal, da mu je oče grozil s kazensko ovadbo zaradi nasilja v družini, če s protesti ne bo odnehal. Uradna oseba je prosilcu predočila, da je na prejšnjem razgovoru navedel, da je oče zoper njega dejansko podal kazensko ovadbo, čemur je prosilec pritrdil ter dodal, da je oče to ovadbo kasneje umaknil. Ko mu je bilo predočeno, da je na prejšnjem razgovoru omenjal celo sojenje in oprostilno sodbo, je prosilec navedel, da je oče opustil ovadbo in da s policijo ni sodeloval, zato je sodišče izdalo oprostilno sodbo. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni podal kredibilne obrazložitve nastalih razlik, temveč je zgolj prilagodil svojo izjavo dejstvom, s katerimi je bil v postopku soočen, kar vzbuja utemeljen dvom v njegove navedbe.

30.Upoštevajoč dejstvo, da je v prosilčevih izjav mogoče zaslediti nekatere kontradiktornosti, ki so povezane z dejstvi glede enega izmed razlogov za njegov odhod iz države, je mogoče zaključiti, da je verodostojnost prosilčevih izjav glede težav na podlagi udeležbe na protestih omajana. Pristojni organ je namreč zaradi neujemanj pri določenih dejstvih in okoliščinah pričel upravičeno dvomiti v verjetnost in resničnost prosilčevih navedb glede težav, ki naj bi jih imel prosilec zaradi udeležbe na protestih.

31.Prosilec, s tem, ko je bil neskladen v navajanju, ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena v delu, ki se navezuje na sodelovanje na protestih. Zaradi neskladij namreč pristojni organ dvomi v dejanskost njegovih težav, ki naj bi jih imel zaradi protestiranja. Presoja informacij o izvorni državi v zvezi z dejstvom, glede katerega pristojni organ prosilcu ne verjame (in svojo odločitev tudi obrazloži), namreč ne bi imela nobenega smisla in ne bi mogla privesti do drugačne odločitve pristojnega organa.

32.Pristojni organ je mnenja, da bi prosilec, v kolikor bi bil v Maroku resnično preganjan, za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji ali na Hrvaškem, ki sta bili prvi vami (evropski) državi na njegovi poti. Prosilec pa omenjenega ni storil in tega ni niti poskušal storiti, saj je bil namenjen v Španijo ali Italijo, poleg tega je tudi slišal, kako policija v teh državah ravna z ljudmi, vendar pa ni navedel nobenega osebnega izkustva omenjenega. Iz prosilčevega odgovora je mogoče kvečjemu razumeti, da za mednarodno zaščito predhodno ni zaprosil, saj tega enostavno ni želel storiti, ker sta njegov cilj predstavljali drugi državi članici. Od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega prisiljena zapustiti izvorno državo in mora iskati varnost drugje, je vsekakor moč pričakovati, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva priložnost ter ne bo prosto izbirala, kje bi zanjo bilo bolj ugodno, kar je pravzaprav počel prosilec. Prosilec je po prijetju s strani policije v Sloveniji namero za mednarodno zaščito podal še isti dan, čeprav je dejal, da mu tudi v Sloveniji sprva ni bilo v interesu poiskati pomoč.

33.Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, ali je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Prosilec je sicer odgovarjal na vprašanja uradne osebe, vendar pa je v njegovih navedbah mogoče zaslediti nekatera neskladja, zaradi česar pristojni organ ne more zaključiti, da se je kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje za mednarodno zaščito. Četudi nekih posebnih dokazil v postopek niti ne bi mogel dostaviti, pa ni kredibilno pojasnil, zakaj ni pridobil osebne izkaznice, ki jo ima, čeprav pretečeno, po lastnih besedah v Maroku. Ni zadostno izkazal subjektivnega elementa preganjanja iz naslova narodnosti. Iz tega razloga bi bilo preverjanje prosilčevih navedb v informacijah o izvorni državi nesmiselno, saj z njimi ni mogoče nadomestiti manjkajočega subjektivnega elementa preganjanja. Podobno gre zaključiti tudi glede navedb o udeležbi na protestih, znotraj katerih je pristojni organ zasledil tudi nekaj neskladij. Prosilec pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito po lastni odločitvi ni zaprosil v nobeni od držav na njegovi poti, je pa po prihodu v Slovenijo namero za mednarodno zaščito podal še isti dan, ko je bil prijet.

34.Ob upoštevanju vsake posamezne alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej skupaj, kakor tudi vseh prosilčevih ravnanj, pristojni organ ocenjuje, da splošne verodostojnost prosilcu ne more priznati.

35.Prosilec prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami pri najdbi zaposlitve zaradi svoje berberske narodnosti ter ogroženosti zaradi sodelovanja na protestih oziroma javnega izražanja nestrinjanja z državnimi funkcionarji. Tožena stranka najprej poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi, zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. V skladu z navedenim pristojni organ ocenjuje, da je potrebno prosilčeve navedbe presojati v okviru statusa begunca, saj je težave, za katere je zatrjeval, da jih je imel v Maroku, povezal z berbersko narodnostjo. Poleg tega je del njegovih navedb mogoče povezati tudi s pripisanim političnim prepričanjem (sodelovanje na protestih).

36.Po stališču Visokega komisariata združenih narodov za begunce diskriminacija oziroma potencialna drugačna obravnava posameznika na podlagi zakonsko določenih predpostavk preganjanja "postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. resne omejitve pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranja svoje vere, oziroma do dostopnosti javnim izobraževalnim ustanovam" . Slednje pomeni, da mora prosilec glede zatrjevane drugačne obravnave zadostiti kriterijem preganjanja, izkazati mora dovolj konkretna dejanja (v tem primeru na podlagi svoje narodnosti), ki bi mu z zadostno intenzivnostjo individualno onemogočila uresničevanje človekovih pravic in tako predstavljala njihovo hudo kršitev v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. To bi bila dejanja tretjih akterjev, uperjena zoper njega, denimo na področju dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov.

37.Po natančni in temeljiti preučitvi okoliščin konkretnega primera pristojni organ sprva izpostavlja, da prosilec ni zadostno individualno utemeljil oziroma izkazal, da bi bil na podlagi svoje berberske narodnosti diskriminiran oziroma izpostavljen kakršnemukoli preganjanju ali resni škodi. Četudi je prosilec nezmožnost najdbe zaposlitve povezoval s svojo narodnostjo, pa ni pomislil, da so na odklonitev zaposlitve morebiti vplivale tudi druge okoliščine. Na drugem osebnem razgovoru je povedal, da je prošnje za zaposlitev pošiljal povsod, pri čemer sploh ni zasledil, ali mu sploh ni bilo naznanjeno, da bi delodajalci, ki jim je prošnje pošiljal, iskali nove zaposlene. Prosilec je ravno tako prošnje pošiljal povsod, ne glede na to, če je glede na njegovo izobrazbo in veščine ustrezal profilu, ki bi ga delovno mesto terjalo. Omenjena faktorja bi lahko vplivala na neizbiro za zapolnitev določenih delovnih mest. Prosilec je sicer dejal, da ga delodajalci po tem, ko so prejeli njegovo dokumentacijo, niso izbrali, čeprav se je pred tem udeležil razgovora, kar nakazuje na to, da so mu ponudili možnost, vendar pa to še ne nakazuje na diskriminatomo obravnavo. Četudi oseba s strani delodajalca v izbirnem postopku ni izbrana, slednje še ne pomeni diskriminacije, temveč preprosto, da oseba ne ustreza iskanemu profilu za zapolnitev delovnega mesta. Poleg tega pa v konkretnem primeru ne gre spregledati, da je prosilec v Maroku vendarle opravljal (pa čeprav občasna) dela, in sicer v kovaški delavnici, kot slikopleskar in podobno. S tem je pravzaprav spodkopal svoje navedbe o nezmožnosti zaposlitve zaradi berberske narodnosti, saj ta v omenjenih primerih očitno ni predstavljala težave. Prosilec, ko je opravljal omenjena dela, je zanje prejemal tudi plačilo. Prosilec torej v postopku ni kredibilno izkazal, da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice, saj je očitno do trga dela vendarle dostopal. Upoštevaje navedeno torej ne gre zaključiti, da bi prosilčeve težave na trgu dela dejansko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in tudi uničenja njegove ekonomske eksistence.

38.Prosilec drugih težav na podlagi narodnosti očitno ni imel (kar je potrdil tudi sam); dostopal je do izobraževalnega sistema. Dve leti naj bi študiral zgodovino, pred tem je zaključil srednjo šolo, izdani so mu bili osebni dokumenti, potni list in osebna izkaznica, in ravno tako ni omenjal, da bi imel težave pri dostopu do zdravstva. Slednje nakazuje na to, da v vsakdanjem življenju očitno ni bil onemogočen na podlagi svoje narodnosti.

39.Prosilec po mnenju pristojnega organa ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, ki bi bila na podlagi njegove narodnosti na relevantnih področjih uperjena zoper njega (dostop do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov), in ki bi mu z zadostno intenzivnostjo individualno onemogočila uresničevanje njegovih pravic in tako predstavljala hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

40.Ob upoštevanju vsega navedenega ter predstavljenih prosilčevih osebnih okoliščin torej prosilčeve navedbe glede diskriminacije Berberov v Maroku v konkretnem primeru ne morejo predstavljati podlage za podelitev mednarodne zaščite. Iz prosilčevih navedb namreč ne gre razbrati, da bi bil v Maroku sam postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci te države. Po smislu prosilčevih navedb je mogoče zaključiti, da je ta izpostavljal zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v njegovi izvorni državi in tudi drugod po svetu, ter ni nikakor izkazal, da bi bila izpostavljena dejanja na tem področju uperjena izključno in zgolj nanj zaradi njegove narodnosti. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1.

41.Prosilec je svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval tudi s težavami zaradi udeleževanja protestov v Maroku. Pristojni organ sprva izpostavlja, da je glede na že zgoraj izpostavljena nekatera neskladja glede dejstev in okoliščin, povezanih s prosilčevo udeležbo na protestih, pričel dvomiti v samo resničnost prosilčevih navedb glede težav, ki naj bi jih zaradi te udeležbe imel v Maroku.

42.Četudi pa bi pristojni organ prosilčevim navedbam v celoti sledil, po pregledu le-teh ugotavlja, da v njegovem primeru ni mogoče ugotoviti dejanj preteklega preganjanja iz razloga udeležbe na protestih. Prosilec je v zvezi s tem navedel, da je s protestiranjem začel, ko je bil star 20 let ter s tem nadaljeval skoraj do odhoda iz države. Zadnjega protesta se je udeležil tri ali štiri mesece pred odhodom iz države, po tem pa je bival v domačem kraju ... Protestov se je pred študijem najprej udeleževal v ..., med študijem pa na univerzi. Protesti so bili nelegalni, brez dovoljenja, vendar mirni. Na njih so zahtevali več pravic, predvsem za manjšine. Zaradi protestiranja je prejel veliko opozoril s strani t.i. obveščevalcev, ki pa niso eskalirala. Dvakrat ali trikrat se je tudi zgodilo, da so policisti, ko se je sam slučajno znašel v množici protestnikov, posredovali tudi s pendrekom, vendar je zatrdil, da ni bilo nič hujšega, še več, tudi zdravniške pomoči ni potreboval. Prosilec kljub navedenemu ni prenehal s protestiranjem, še več, prenehal je zaradi svoje družine, da jim ne bi s svojimi dejanji škodoval. Prosilcu se zaradi (dolgoletne) udeležbe na protestih torej glede na vsa dejstva in okoliščine ni zgodilo ničesar, kar bi dosegalo standard preganjanja, kot je ta opredeljen v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.

43.Četudi je prosilec navedel, da naj bi moral zapustiti študij zaradi protestov, kakor tudi, da bi zaradi njih lahko imel težave pri izdaji uradnih listin (denimo potrdila o nekaznovanosti), pa temu pristojni organ, upoštevaje, da je na protestih večinoma zgolj sodeloval, včasih je sicer tudi sodeloval pri organizaciji, vendar se pri tem ni izpostavljal, saj na socialnih omrežjih ni pripravil niti nobene objave o protestih oziroma vabila nanje, težko sledi, da je bil državnim organom dejansko tako operativno zanimiv, da bi mu onemogočali pravice. Poleg tega pa, če bi bile prosilčeve navedbe resnične, prosilec ne bi mogel Maroka zlahka zapustiti, kakor mu tudi država, v kolikor bi dejansko imeli podatke, da bi bil tako problematična oseba, ne bi izdala potnega lista, za pridobitev katerega ni omenjal težav, ter mu tako omogočila, da državo legalno zapusti. Prosilec očitno v svojih navedbah pretirava, saj, kot že rečeno, ni omenjal, da bi se mu pred odhodom zgodilo kaj, kar bi nakazovalo na preganjanje.

44.Na tem mestu je potrebno izpostaviti tudi, da iz prosilčevih navedb ne gre razumeti, da bi bil sam kot protestnik v Maroku postavljen v bistveno slabši položaj, kot ostali protestniki. Slednje potrjujejo tudi prosilčeve navedbe iz drugega osebnega razgovora, ko je povedal, da so opozorila s strani obveščevalcev prejemali vsi protestniki (na univerzi), kakor tudi, da je policija na protestih s pendrekom posredovala nad celotno množico protestnikov. Slednje dejansko izkazuje, da prosilec sam ni bil izjema. Splošno poniževalno stanje, ki mu je izpostavljeno prebivalstvo nekega ozemlja na sploh oziroma neka skupina ljudi, ne more predstavljati individualne grožnje in tako bit zadosten razlog za podelitev mednarodne zaščite. Da bi pristojni organ v konkretnem prosilčevem primeru lahko zaključil, da se zatrjevana dejanja, s katerimi se soočajo protestniki v Maroku, šteje kot element preganjanja, bi moral prosilec v svojih izjavah jasno izkazati, kako je bil sam v primerjavi z ostalimi protestniki dodatno (oziroma posebej ali huje) depriviligiran oziroma oškodovan. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbah št. I U 117/2020 z dne 13. 5. 2020, I U 120/2020 z dne 13. 5. 2020 ter I U 7/2020 z dne 10. 6. 2020, ki je svojo odločitev uprlo na 35. uvodno izjavo Direktive 2011/95/EU.

45.Ob upoštevanju dejstva, da pristojni organ ni mogel zaključiti, da bi prosilec v izvorni državi bil izpostavljen preteklemu preganjanju, kljub temu, da naj bi protestiral daljše časovno obdobje, je mogoče zaključiti, da tudi ne obstaja verjetnost prihodnjega preganjanja. Glede na to, da je prosilec očitno kljub zatrjevanemu protestiranju, opozorilom obveščevalcev in njihovemu domnevnemu poročanju državnim organom, pridobil osebni dokument (in to v času, ko je še aktivno protestiral) ter je lahko tudi legalno in brez težav zapustil državo, prosilec v konkretnem primeru nima utemeljenega strahu pred povratkom v izvorno državo iz razloga sodelovanja na protestih. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ni upravičen do podelitve statusa begunca.

46.Pristojni organ je nadalje prosilčeve navedbe obravnaval še v okviru resne škode, kot je ta določena v 28. členu ZMZ-1. Glede na prosilčeve navedbe pristojni organ izpostavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi prosilec bil izpostavljen resni škodi, kakor je ta določena v prvi in tretji alineji 28. člena ZMZ-1. Prosilec namreč v postopku mednarodne zaščite ni navedel, da bi mu v Maroku grozila smrtna kazen ali usmrtitev, kakor tudi ne, da bi bil izpostavljen resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Pristojni organ na tem mestu pripominja, da je pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito vezano na trditveno podlago, svojo odločitev pa je oprlo na sodbe Vrhovnega sodišča (št I Up 41/2016, 2. 3. 2016, sodba št. I Up 322/2016 z 22. 2. 2017), iz katerih med drugim izhaja, da "sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, kijih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago". Prosilec je navedel, da naj bi imel težave, ker je Berber. Pri tem je izpostavil predvsem težave pri zaposlovanju. Pristojni organ pripominja, da je navedbe prosilca v zvezi z zatrjevanim preganjanjem na podlagi narodnosti presojal že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca in lahko podobne zaključke naredi tudi ob presoji doseganja pragu resne škode. Prosilec je težave na podlagi svoje narodnosti podal dokaj in predvsem pavšalno, pri tem pa tudini zadostno izkazal subjektivnega elementa resne škode, da bi bilo v njegovem primeru mogoče govoriti o dejanski ogroženosti iz naslova narodnosti. V primeru, ko prosilec v postopku ne navede ničesar konkretnega, kar bi izkazovalo resno škodo, pa ne more pričakovati, da mu bo v zvezi s tem podeljena mednarodna zaščita.

47.Podobno gre zaključiti tudi glede prosilčevih navedb o težavah zaradi udeležbe na protestih. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz prosilčevih izjav. Kot je že bilo obrazloženo, je pristojni organ pričel dvomiti v prosilčeve navedbe glede težav, ki naj bi jih imel v Maroku, vendar četudi bi jim verjel, v njih ni niti zaslediti elementov resne škode. Glede na predstavljena dejstva in okoliščine je v danem primeru mogoče zaključiti, da prosilec ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Tudi težave, ki naj bi jih imel zaradi udeležbe na demonstracijah, namreč ne dosegajo resne škode. Da prosilca v Maroku očitno ni skrbelo za nastanek resne škode, pa priča tudi, dejstvo, da je s protesti nadaljeval kljub temu, da je domnevno po vsakem protestu prejemal opozorila s strani obveščevalcev. Kot že rečeno, je s protestiranjem prenehal zaradi svoje družine in ne ostalih okoliščin. Poleg tega pristojni organ ne more slediti niti prosilčevim navedbam, da bi mu obveščevalci lahko v Maroku naprtili kakšno kaznivo dejanje, saj prosilec za takšne trditve nima nobene upravičene podlage. Poleg tega, da so takšne navedbe zgolj hipotetične narave, so tudi malo verjetne, glede na to, da se mu v vseh letih udeleževanja na protestih to očitno ni zgodilo. Na podlagi vsega zgoraj navedenega lahko pristojni organ zaključi, da prosilec ob vrnitvi v izvorno državo, ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, zaradi česar ni upravičen do podelitve subsidiarne zaščite.

48.V zadnjem delu obrazložitve odločbe je navedena pravna podlaga za določitev roka za prostovoljni odhod iz določenega območja, za prisilno odstranitev in enoletno prepoved vstopa, če ne bo prostovoljno zapustil določenega območja.

49.V tožbi tožnik povzema, kar je uveljavljal v upravnem postopku. Pravi, da je kot prvi in bistveni razlog, zakaj se je iz Maroka odselil, izpostavljal svojo berbersko narodnost. Poleg tega pa je navajal, da je študij pustil zaradi svojih prepričanj in sodelovanj na protestih, da je bil deležen nadlegovanj in pritiskov s strani fakultete. Obveščevalci so podatke posredovali varnostnim organom. Opozorila obveščevalcev je dobil vsakič, ko se je udeležil demonstracij, vendar je zaradi svojih načel s protesti nadaljeval. Ni podajal zgolj pavšalnih navedb, temveč je povedal, kakšna je bila vsebina protestov, kje so potekali in kako so bili organizirani. Opisoval je tudi težave zaradi udeležbe na protestih, katera so pri tem neskladja, ki jih tožena stranka glede udeležbe na protestih navaja, pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.

50.Tožena stranka povsem neutemeljeno sklepa, da tožnik službe ni dobil, ker je prošnje pošiljal vsepovsod, ne da bi se prej pozanimal, kakšne zahteve imajo delodajalci. Tega ne ve niti tožena stranka in zato neutemeljeno sklepa, da je ravno to privedlo do nezaposlitve tožnika. Dejansko stanje je bilo glede tega ugotovljeno zmotno in nepopolno. Da Berberi v Maroku v nasprotju z Arabci živijo neprivilegirano, ni zgolj pavšalna trditev prosilca; berberska skupnost je v Maroku diskriminirana in takšno stanje je gotovo poznano tudi toženi stranki, saj med ostalim zaključi, da izpostavljanje okoliščin, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstva oziroma nek del (verjetno Berberi), ne more zadoščati za izkaz posameznikove individualne ogroženosti. Popolnoma neutemeljeno tožena stranka prosilcu očita, da v svojih izjavah ni zadostno izkazal subjektivnega elementa, ki bi potrjeval, da je v njegovem primeru dejansko mogoče govoriti o preganjanju na podlagi narodnosti. Zaradi domnevne odsotnosti subjektivnega elementa, ki bi potrjeval, da je v njegovem primeru dejansko mogoče govoriti o preganjanju na podlagi narodnosti, tožena stranka prosilčevih navedb v zvezi s težavami pri zaposlovanju v Maroku, ni preverjala z informacijami o izvorni državi.

51.Ker je prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval tudi z udeležbo na protestih, je tožena stranka tudi glede tega razloga pri navedbi dejstev in okoliščin povezanih s tem zaključila, da ni zaznati subjektivnega elementa preganjanja. Grožnje in opozorila t.i. obveščevalcev kot tudi udarce s strani policije, tožena stranka minimalizira, češ, da je prosilec prejel le nekaj opozoril, ter nekaj udarcev s strani policije, ki da niso bili tako hudi, ter da je kljub temu s protesti nadaljeval. Tožena stranka tožniku neutemeljeno očita, da ni utemeljil, kako je bil sam, v nasprotju z drugimi udeleženci, izpostavljen drugačni obravnavi, oziroma dogodkom , ki bi pomenili preganjanje. Tožena stranka zato tudi v tem delu ni preverjala tožnikovih navedb v informacijah v izvorni državi.

52.Ne drži, da tožnik ni pojasnil kakšni obravnavi je bil izpostavljen. Povedal je, da je protestiral zaradi krivic, ki se godijo Berberom, da je bil izpostavljen stalnemu nadzoru "poročevalcev", da so se ti spravili tudi nad njegovo družino in da so zaradi njega grozili tudi očetu. Protestov se je nehal udeleževati prav zaradi groženj družini oziroma očetu, nekaj mesecev pred odhodom iz Maroka. Njegova zaposljivost je nemogoča ne zgolj zaradi tega, ker je Berber, temveč tudi zaradi tega, ker ima zaradi udeležbe in organiziranja protestov t.i. dosje, ki ga povsod spremlja. Sodna praksa Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 304/2013, ko ob pomanjkanju subjektivnega elementa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, v konkretnem primeru zato ne pride v poštev, saj tožnik trdi, da je tudi subjektivni element verjetno izkazan.

53.Tega, da je navajal, da so obveščevalci prisotni povsod v državi, da je prejemal njihova opozorila tako na ulici, kot kasneje na fakulteti, ko so mu govorili, da mora protestiranje opustiti, če namerava nadaljevati s študijem, ni mogoče razlagati kot neskladno. Tožnik je namreč povedal, da je začel s protesti in prejemal opozorila že v srednji šoli, nadaljevalo pa se je tudi na fakulteti. Kaj so poročevalci poročali uradnim organom, tožnik seveda ni mogel vedeti. Kar se tiče kazenske ovadbe, ki naj bi jo zaradi groženj poročevalcev podal prosilčev oče, je bistveno, da je v obeh primerih navedel, da je kazenski postopek zoper njega ustavljen oziroma, da je bila izdana oprostilna sodba. Od laika pa seveda ni mogoče pričakovati tako natančen potek postopka, da bi vedel točen razlog ustavitve. Mogoče je, da je oče ovadbo umaknil, ali ni pričal, kar je oboje lahko privedlo do oprostilne sodbe.

54.Tožena stranka prosilcu neutemeljeno očita tudi, da je bil na podlagi četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov, dolžan zaprositi za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, pa tega ni storil. Prosilec je očitno prosil za zaščito prvič, ko ga je o tem povprašala policija, v postopku pa niti ni bilo ugotovljeno, kdaj naj bi tožnik tako možnost prvič dejansko imel. Tožena stranka je tako na podlagi upoštevanja vseh alinej skupaj in vsake posamezne alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 ter prosilčevih ravnanj ocenila, da splošne verodostojnosti prosilcu ne more priznati.

55.Dejansko stanje je glede ugotavljanja pogojev za priznanje statusa begunca ali pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ugotovljeno zmotno in nepopolno, zato tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče odločbo odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga zaslišanje tožnika.

56.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, če bi se tožnik tako dolgo, kot pravi, udeleževal demonstracij in bi dobival tako dolgo grožnje poročevalcev, potem bi sigurno prišlo do fizičnih obračunov, aretacije, a do tega ni prišlo. Opozarjanja so bila zgolj verbalna in nekaj udarcev s pendrekom je dobil, ko je bil v množici z drugimi. Nadalje, če bi tožnik imel dosje, potem ne bi mogel svobodno zapustiti države z letalom. Če bi imel dosje, bi ga policija vsaj zaslišala. Ni se mu zgodilo nič takega, kar bi pomenilo preganjanje po ZMZ-1. Kar zadeva zaposlitev pa nikdar ni bil zavrnjen, ker bi mu rekli, da je Berber. Ponavlja stališče, če ni izkazan subjektivni element glede preganjanja, potem ni treba preverjati informacij o stanju v izvorni državi. Sodbe, da je bil postopek zoper njega, ki naj bi ga začel njegov oče, ustavljen, ni nikoli predložil.

57.Na glavni obravnavi dne 4. decembra 2024 je sodišče vpogledalo v listine upravnega spisa in zaslišalo tožnika.

Tožba je utemeljena.

58.Tožnik je uveljavljal dva razloga za preganjanje v izvorni državi in sicer njegovo narodnost, ker je Berber, zaradi česar naj bi bil diskriminiran pri zaposlovanju, ter njegovo politično prepričanje, češ da je javno protestiral v obdobju 9 let zaradi ekonomske situacije Berberov, pomanjkanja svobode govora in na sploh svobode tudi za ženske, za enakopravnost, socialne pravice, protestirali naj bi tudi proti korupciji, za kar naj bi tožnik dobil spodbudo od učiteljev v srednji šoli, demonstrirati pa je začel na fakulteti, ki je zaradi protestiranja tudi ni mogel dokončati. Ker naj bi bil pod nadzorom t.i. poročevalcev in je imel svoj dosje na policiji, je zaradi neposrednih pritiskov na njegovo družino oziroma na njegovega očeta, naj "spreobrne" sina, izvorno državo zapustil.

59.Tožena stranka je vzela v presojo z vidika ZMZ-1 obe zatrjevani podlagi za preganjanje, kar je praav. Vendar je tožena stranka z izpodbijanim aktom v zvezi z političnim prepričanjem kot razlogom za preganjanje ponovno, kot že tolikokrat poprej, izhajala iz napačne razlage in uporabe določil tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 (oziroma določila 4(5)(c) člena Kvalifikacijske direktive 2011/95), prvega odstavka 22. člena ZMZ-1 in osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (oziroma določila 10(3)(b) Procesne direktive 2013/32), s čimer je kršila tudi svojo temeljno sodelovalno dolžnost iz drugega stavka določila člena 4(1) v zvezi z določili člena 4(3)(a), (b) in (c) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Poleg tega pa je napačno razlagala in uporabila pravni standard potrebne intenzivnosti dejanj preganjanja, ko gre za politično prepričanje kot zatrjevani razlog za preganjanje.

60.Kar zadeva obveznost uporabe informacij o stanju v izvorni državi, le-ta sicer velja v usklajeni in uveljavljeni praksi Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), katere začetki segajo v leto 2005. Zato Upravno sodišče tudi v ponovnem postopku ni moglo upoštevati stališča oziroma tiste sodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri, če t.i. subjektivni element ni podan, to je, če prosilcu ni mogoče verjeti, potem tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije v izvorni državi. To stališče, če se ga uporablja nekritično, ni v skladu s pravom EU oziroma sodno prakso obeh evropskih sodišč. Poleg tega je navedeno stališče Vrhovnega sodišča Ustavno sodišče v zadevi U I-292/09, Up-1427/09 opredelilo kot protiustavno. Sicer je bil ta standard, kot sestavni del določila 18. člena Ustave, ko gre za uporabo informacij o stanju v izvorni državi v azilnih zadevah, v slovenski sodni praksi s strani Ustavnega sodišča vzpostavljen že v zadevi Up 78/2000, torej pred 24 leti. Upravno sodišče je s ciljem iskanja koherentnosti med vsemi omenjenimi relevantnimi pravnimi viri, vključno z omenjenim stališčem Vrhovnega sodišča, že večkrat izpeljalo, da navedeno stališče oziroma sodno prakso Vrhovnega sodišča tožena stranka lahko uporablja samo v situaciji, ko je povsem očitno, da prosilcu ni mogoče verjeti oziroma, ko ima prosilec zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki je že na prvi pogled očitno neutemeljen; na drugačne situacije pa se navedeno stališče Vrhovnega sodišča ne more uporabiti.

61.S takšnim načinom odločanja in neupoštevanja sodne prakse Ustavnega sodišča in prava EU ni mogoče zagotavljati vladavine prava v Sloveniji na področju mednarodne zaščite v smislu načel delitve oblasti, medsebojnega nadzora in ravnovesij med tremi vejami oblasti in neodvisnosti (mednarodnega) sodstva ter učinkovitega varstva človekovih pravic. Poleg tega se postopki za mednarodno zaščito zaradi takšne prakse tožene stranke po nepotrebnem bistveno podaljšujejo tako za prosilce, ki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot tudi za tiste, ki morda izpolnjujejo te pogoje, z vsemi drugimi negativnimi posledicami, ki iz teh podaljšanj izvirajo.

62.V predmetni zadevi namreč tožnik nima zahtevka v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU oziroma 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki bi bil očitno neutemeljen, torej, da bi bil njegov zahtevek že na prvi pogled neutemeljen glede preganjanja zaradi njegovega političnega prepričanja. To nenazadnje izhaja iz same izpodbijane odločbe, ki je bila sprejeta v rednem in ne v pospešenem postopku; poleg tega je tožena stranka sama uvidela, da mora zaradi razjasnitve dejstev opraviti dva osebna razgovora s tožnikom. Tožena stranka bi torej zakonito oceno o (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb lahko naredila, če bi v dokazno oceno vključila tudi informacije o stanju v izvorni državi glede tega, ali se opisi tožnika o demonstracijah v Maroku (ne) ujemajo z dostopnimi informacijami o Maroku glede krajev demonstracij, časa demonstracij, o tem, kaj demonstranti zahtevajo, kdo se jih udeležuje, kako na demonstracije reagira policija, kakšne so posledice za demonstrante, in zlasti za tiste posameznike, ki imajo podobno bolj ali manj izpostavljen politični profil, kakršnega ima tožnik, ali v zvezi s proti-državnimi političnimi aktivnostmi (Berberov) obstajajo informatorji in (politični) dosjeji in kakšni povračilni oziroma represivni ukrepi so mogoči zoper takšne oporečnike, kot naj bi bil tožnik.

63.Druga ključna napaka v izpodbijani odločbi v zvezi z razlogom preganjanja zaradi političnega prepričanja, ki pa v obrazložitvi izpodbijanega akta postopoma vodi do napačne uporabe materialnega prava, in se neposredno navezuje na napako glede neuporabe informacij o stanju v izvorni državi, pa se začne s tem, ko tožena stranka začne razlagati pojem intenzivnosti dejanj preganjanja, na način, kot da bi za status begunca iz razloga političnega prepričanja bilo nujno potrebno, da je izkazano preteklo preganjanje.

64.Za izpolnjevanje pogoja intenzivnosti dejanj preganjanja zadošča "nevarnost preganjanja ali resnih groženj", če se seveda grožnje izkažejo "za resnične". Dokazni standard je, da obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih "bi bilo mogoče domnevati", da bo preteklo delovanje prosilca navedeni režim razumel kot dejanje političnega nestrinjanja, zoper katero se "lahko predvidi izvajanje povračilnih ukrepov". Grožnja tožniku mora biti "resna in dejanska" zaradi izražanja njegovih mnenj o politiki in metodah matične države. To pomeni, da zadošča možnost izvedbe povračilnih ukrepov, pri čemer pa Sodišče EU v zadevi Ahmedbekova, kjer je šlo za to, da je prosilka svoj primer zoper državo Azerbajdžan pripeljala v postopek pred ESČP, (še) ni opredelilo, za kakšne povračilne ukrepe mora iti, da je dejanje preganjanja dovolj intenzivno. V zadevi Ahmedbekova Sodišče EU dejanj preganjanja tudi še ni povezalo z varstvom pravice do svobode izražanja iz 11. člena Listine in 10. člena EKČP oziroma to ni bil predmet predhodnega vprašanja, kar pa je Sodišče EU naredilo v kasnejši zadevi P.I..

65.To pomeni, da ne samo za oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb, ampak tudi za ugotavljanje zgoraj omenjenega standarda nevarnosti oziroma tveganja je nujno potrebna uporaba informacij o tem, kako ravnajo oblasti z javnimi protestniki, s političnimi nasprotniki režima, ki so berberske narodnosti v Maroku, in ki imajo tožniku primerljiv profil razpoznavnosti. To je pomembno tudi zato, ker prosilec, kot pravi Sodišče EU, morda ne bo vedno mogel utemeljiti svoje prošnje z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, tudi neposrednimi dokazi, glede vzročne zveze med možnimi dejanji preganjanja in razlogom preganjanja, zaradi česar je pomembna sodelovalna dolžnost tožene stranke iz drugega stavka prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95. Povezavo med možnimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje mora preveriti tožena stranka tudi preko informacij o stanju v izvorni državi.

66.V navezavi na zatrjevano preganjanje zaradi političnega prepričanja, sodišče ugotavlja, da je materialno-pravno zmotno tudi stališče tožene stranke, ki ga opira na nekatere sodbe Upravnega sodišča in uvodno izjavo št. 35 Kvalifikacijske direktive 2011/95, da kot protestnik v Maroku ni bil postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali protestniki, da so opozorila s strani obveščevalcev prejemali vsi protestniki in da je policija na protestih posredovala nad celotno množico protestnikov in da zato ni bil izjema, ampak bi moral izkazati, kako je bil sam v primerjavi z ostalimi protestniki dodatno, posebej ali huje deprivilegiran oziroma oškodovan. To ne drži, kajti če so izpolnjeni vsi pogoji za status begunca za določeno skupino ljudi, ne glede na to, kako velika je, potem prosilcu ni treba izkazati, da mora biti bolj preganjan kot ostali iz te skupine, da bi dobil status begunca. Tožena stranka se ob tem zmotno sklicuje na uvodno izjavo št. 35 iz Kvalifikacijske direktive 2011/95. Ta uvodna izjava se nanaša na pogoje za subsidiarno zaščito in ne na status begunca, ob upoštevanju omenjene sodbe Velikega senata v zadevi K L, ki se sicer nanaša na razmere preganjanja žensk v Afganistanu; omenjeno stališče tožene stranke zato tudi ne more veljati z vidika pravice do svobode političnega izražanja Berberov v Maroku z vidika pogojev za status beguncev.

67.Naslednji korak v napačni uporabi pogoja intenzivnosti dejanj preganjanja pa je tožena stranka naredila s tem, ko je v izpodbijanem aktu nepravilno razlagala pogoj "dejanj(e) preganjanja" v tem smislu, da morajo dejanja preganjanja nujno pomeniti kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

68.Iz sodne prakse Sodišča EU že dalj časa izhaja, da pri razlogu političnega prepričanja, ko gre na primer za izogibanje vojaški službi, je dejanje preganjanja lahko "možnost pregona in kazni" za tako osebo v državi izvora. V drugih primerih v zvezi s političnim prepričanjem, je dejanje preganjanja lahko "uporaba represivnega aparata države v škodo prosilca". Države članice EU morajo namreč uporabljati skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito in pri tem je treba upoštevati pravice, priznane z Listino. Vendar pa iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da pri tem ne pride v poštev samo prepoved nečloveškega ravnanja v smislu člena 9(1)(a) Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma v smislu prve alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Tožena stranka v izpodbijanem aktu na več mestih v zvezi s potrebno intenzivnostjo dejanj preganjanja omenja, da tožnik ni izkazal preteklega preganjanja, da opozorila niso eskalirala, da se mu ni zgodilo nič hujšega, da zdravniške pomoči ni potreboval, ko je dobil udarce s pendrekom v skupini demonstrantov in da ni izkazal, kako je bil v primerjavo z ostalimi protestniki dodatno, posebej ali huje deprivilegiran oziroma oškodovan. To ni pravilna interpretacija in uporaba pogoja intenzivnosti dejanj preganjanja.

69.Opredelitev intenzivnosti dejanj preganjanja v primeru, ko gre za poseg v nekatere temeljne človekove pravice, je namreč s strani Sodišča EU specifična in je nastajala skozi daljši čas, in tega tožena stranka ni upoštevala.

70.V primeru izpolnjevanja pogoja intenzivnosti dejanj preganjanja iz razloga veroizpovedi je zavarovana vrednota varstvo pravice do svobode veroizpovedi iz 10. člena Listine, ki ni absolutna pravica, a je poseg v to pravico lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri, na katere se člen 9(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95 primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba šteti za preganjanje.23 Kršitev te pravice mora biti huda, tako da odločilno vpliva na posameznika, da se lahko šteje za preganjanje.24 To nadalje pomeni, da je treba dejanja, ki se zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo lahko štejejo za preganjanje, ocenjevati glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice;25 zlasti prideta v poštev nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje s strani enega od subjektov iz 6. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95.26 Že v tej zadevi iz leta 2012 nečloveško ravnanje ni edina oblika oziroma intenzivnost dejanja preganjanja, ampak je to lahko tudi kaznovanje osebe zaradi njegove veroizpovedi.

71.Približno eno leto kasneje je Sodišče EU v primeru preganjanja iz razloga spolne usmerjenosti kot zavarovano vrednoto priznalo varstvo pravice do zasebnosti iz 7. člena Listine. Tudi ta pravica ni absolutna pravica. Zgolj obstoj zakonodaje o kaznivosti izražanja določene spolne usmerjenosti sicer ni dovolj za dejanje preganjanja. Je pa dejanje preganjanja izkazano, če se zaporna kazen dejansko uporablja.27 V takem primeru dejanje preganjanja spada v določilo člen 9(2)(c) Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma v tretjo alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1.28 To pomeni, da se t.i. "subjektivni element", katerega tožena stranka zmotno uporablja, ugotavlja na podlagi upoštevanja določenih dejavnikov, med katere spadajo tudi informacije o stanju v izvorni državi, in šele na tej podlagi lahko nacionalni organi odločijo, ali je treba šteti, da prosilec "dejansko čuti utemeljeni strah", oziroma ali je mogoče šteti, da ga je "lahko razumno strah" da bo po vrnitvi v izvorno državo preganjan v smislu člena 2(c) Kvalifikacijske direktive 2011/95 v povezavi z njenim členom 9(3).29

72.Da v okvir dejanj preganjanja spada tudi kršitev pravice do svobode političnega izražanja (žensk) oziroma do prepovedi diskriminacije (žensk) iz 21. člena Listine, je potrdil Veliki senat v zadevi K L z dne 11. 6. 2024.30

73.Za obravnavano zadevo pa je ključna interpretacija Sodišča EU v zadevi P.I. z dne 12. 1. 2023, ki je v določenem vidiku primerljiva z že omenjeno zadevo Ahmedbekova.31 S sklicevanjem na preteklo sodno prakso Sodišče EU pravi, da je treba Kvalifikacijsko direktivo 2011/95 ob upoštevanju njene splošne sistematike in namena razlagati ob spoštovanju ne le Ženevske konvencije, temveč tudi - kot je razvidno iz uvodne izjave 16 iste direktive - ob spoštovanju pravic, priznanih z Listino.32 V zadevi P.I. niti ni šlo za prosilca, ki bi imel močno izraženo, neposredno ali očitno politično prepričanje v nekem ožjem pomenu besede, ki bi ga prosilec kontinuirano izražal v javnosti na različne načine oziroma ob različnih priložnostih, ampak je šlo za to, da je prosilec želel zavarovati svoje premoženjske in ekonomske interese s tožbo kot zakonitim sredstvom zoper nedržavne akterje, ki delujejo nezakonito, in bi lahko ti nedržavni subjekti zaradi vezi, ki jih imajo z državo preko korupcije, lahko uporabili represivni aparat države v škodo tega prosilca.33 V teh okoliščinah je Sodišče EU odločilo, da je treba politično prepričanje razlagati široko34 in v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95; ker je namenjeno varstvu pravice do svobode mnenja in izražanja, ga je treba razlagati "ob upoštevanju člena 11 Listine, ki je v uvodni izjavi 16 te direktive izrecno naveden kot eden od členov, ki se spodbuja z uporabo navedene direktive." S sklicevanjem na 11. člen Listine in 10. člen EKČP v zvezi s členom 52(3) Listine, Sodišče EU pravi, da je iz sodne prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) razvidno, da "je svoboda izražanja eden glavnih pogojev njenega napredka in razvoja vsake osebe in da načeloma ne varuje le informacije ali ideje, ki se sprejmejo pozitivno ali ki se štejejo za neškodljive in nevtralne, ampak tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vzbujajo skrb, da se zagotovi pluralizem, strpnost in odprt duh, brez katerih ni demokratične družbe."35 Sodišče EU nato nadaljuje:

74."Poleg tega je ESČP poudarilo, da člen 10(2) EKČP ne pušča veliko prostora za omejitve svobode izražanja na področju političnega govora ali vprašanj splošnega interesa in da je običajno zagotovljena visoka raven varstva svobode izražanja, kadar se izjave nanašajo na vprašanje splošnega interesa /.../ Navedlo je tudi, da je korupcija pri upravljanju javnih zadev v državi predmet javnega interesa in da razprava o njej prispeva k politični razpravi."36 Tudi v tej zadevi je enako kot v zadevi Ahmedbekova kot dejanje preganjanja omenjena možnost uporabe "represivnega aparata države v škodo prosilca", vendar v primeru P.I. je Sodišče EU to storilo v navezavi na standard majhnega prostora za omejitev pravice iz 11. člena Listine do svobode izražanja na področju političnega govora o vprašanjih splošnega interesa, med tem ko se obseg presoje Sodišča EU v zadevi Ahmedbekova na to ni raztezal37 oziroma predhodno vprašanje se na to ni nanašalo.

75.To pomeni, ko gre za zatrjevano preganjanja zaradi spolne usmerjenosti, ali veroizpovedi ali političnega prepričanja, je zadostna intenzivnost dejanj preganjanja lahko izkazana, če je izkazano zadostno tveganje za hudo kršitev pravice do zasebnosti iz 7. člena Listine, za hudo kršitev pravice do svobode veroizpovedi iz 10. člena Listine, ali za hudo kršitev pravice do svobode političnega izražanja iz 11. člena Listine. V primeru preganjanja zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, kot so ženske, imajo dejanja preganjanja v zvezi z družinskim nasiljem lahko pojavne oblike fizičnega ali psihičnega nasilja, spolnega nasilja, stigmatiziranje, neodobravanje s strani družbe, kar vodi do njihove socialne izključenosti ali nasilnih dejanj.38 To pomeni, da gre lahko pri preganjanju iz razloga političnega prepričanja za poseg(e) v različne pravice iz Listine,39 in ne samo v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.

76.Tožena stranka tega v izpodbijanem aktu ni upoštevala in ni ugotavljala relevantnih dejstev v zvezi z intenzivnostjo dejanj preganjanja zaradi političnega prepričanja v smislu tega, za kako hudo kršitev pravice do svobode izražanja iz 11. člena Listine bi lahko šlo v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo. Za omenjene primerljive zadeve, ko gre za pravice iz Listine, namreč velja, da obveznost uporabe informacij o stanju v izvorni državi, ko gre za varstvo pravice do zasebnosti iz 7. člena Listine v zvezi s spolno usmerjenostjo, potrjujejo primeri iz sodne prakse Sodišča EU;40 enako velja glede obveznosti uporabe informacij o stanju v izvorni državi, ko gre za druge razloge preganjanja, ki se vežejo na določene konkretne pravice iz Listine, na primer, zaradi nasilja v družini,41 zaradi istovetenja z vrednotami zahodnih demokracij,42 ali zaradi svobode veroizpovedi43 in tudi zaradi političnega prepričanja. Sodišče EU pravi, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja političnega prepričanja ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno-kulturno komponento.44 To ni možno brez upoštevanja informacij o stanju v izvorni državi.

77.Tožena stranka je zaradi neupoštevanja informacij o stanju v izvorni državi, v navezavi na napačno razlago intenzivnosti morebitnih dejanj preganjanja, kršila tudi svojo sodelovalno dolžnost iz določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95.45 Sodelovalna dolžnost tožene stranke iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95 se v konkretnem primeru nanaša na dva vidika, ki sta relevantna v konkretni zadevi. Prvi vidik sodelovalne dolžnosti je, če prosilec ne predloži informacij o izvorni državi, ali so le-te preslabe kakovosti, prosilec pa ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, potem mora uradna oseba po uradni dolžnosti pridobiti relevantne oziroma bolj kakovostne informacije o stanju v izvorni državi glede ravnanja z osebami primerljivega političnega profila v tej državi oziroma v določenem predelu te države in morebiti o zaščiti teh oseb. Drugi vidik sodelovalne dolžnosti pa se nanaša na kakovostno izveden osebni razgovor,v katerem mora uradna oseba aktivno in s pravno relevantnimi vprašanji v polni meri razčistiti dejansko stanje in ni dovolj, če uradna oseba v celoti prepusti pobudo za razjasnitev dejstev prosilcu, saj ta ne more vedeti, kaj je relevantno z vidika pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite. Vezanost tožene stranke na trditveno podlago, na kar se sklicuje tožena stranka, obstaja šele takrat oziroma pod pogojem, da je v polni meri izpolnjena sodelovalna dolžnost tožene stranke v upravnem postopku.

78.Kljub temu, da gre v izpodbijani odločbi za dve bistveni napaki glede uporabe materialnega prava oziroma na to vezane potrebe po vključitvi informacij o stanju v izvorni državi v dokazno oceno, je sodišče v tej zadevi zaradi bolj učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka vseeno zaslišalo tožnika s ciljem preverjanja zakonitosti dokazne ocene tožene stranke tako glede okoliščine (razloga), da naj bi bil tožnik preganjan (diskriminiran), ker je Berber, kot tudi z vidika zatrjevanega razloga političnega prepričanja kot podlage za preganjanja. Poleg tega se je sodišče preko zaslišanja tožnika prepričalo, da tožnikov zahtevek ni očitno neutemeljen le glede zatrjevanega preganjanja iz razloga političnega prepričanja, na katerega pa se veže tudi dejstvo, da je Berber. Tožnikova narodnost med strankama ni sporna.

79.Sodišče se namreč lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke v tistem delu, kjer tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati, da je bil zaradi svoje narodnosti preganjan do tolikšne mere, da so izkazana dejanja diskriminacije s strani državnih subjektov, ali da država noče zavarovati tožnika zoper diskriminacijo zaradi njegove narodnosti na več področjih družbenega življenja, kot je dostop do trga dela, dostop do izobraževanja, do zdravstvenega varstva, minimalnega socialnega varstva, stanovanja. V tej zvezi je odločilno, da je tožnik omenil zgolj njegov problem dostopa do trga dela, ker je Berber, in še to samo do zaposlitve, ne pa do pridobitve dela za plačilo, saj je delal v kovaški delavnici in kot slikopleskar. To ni zadosti za to, da bi tožnik izkazal preganjanje preko diskriminacije, to je zbira različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic, kot so na primer pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način (druga alineja prvega odstavka in druga alineja drugega odstavka 26.člena ZMZ-1). To je bistveno za dokazno oceno, da tožnik ni izkazal preganjanja v smislu diskriminacije iz razloga, ker je Berber. Pri tem nima nobenega pomena element v oceni neverodostojnosti v izpodbijani odločbi, da se tožnik ni pozanimal, kakšne zahteve imajo delodajalca za posamezna delovna mesta in da po mnenju tožene stranka tožnik ni izpolnjeval pogojev za delovna mesta, kamor se je prijavljal. Poleg tega sodišče v tej oceni tudi ni upoštevalo zmotnega stališča tožene stranke, da "izpostavljanje okoliščinam, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo oziroma nek del prebivalstva, ne more zadoščati za izkaz posameznikove individualne ogroženosti."46 To ne drži, kar pa je sodišče utemeljilo že v delu sodbe, ki se nanaša na zmotno materialno-pravno stališče tožene stranke glede zatrjevanega preganjanja zaradi političnega prepričanja.

80.Zato je treba njegovo narodnost upoštevati zgolj v navezavi na razlog za morebitno preganjanje zaradi političnega prepričanja v tem smislu, da bi lahko bil tožnikov politični profil bolj izražen, ker je Berber in da bi mu zato lahko zaradi morebitnih represivnih in povračilnih ukrepov države močneje poseženo v njegovo pravico do svobodnega izražanja.

81.Zato bo sodišče v nadaljevanju presodilo zakonitost dokazne ocene o ugotovljenih elementih neverodostojnosti v zvezi s preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki bi lahko bili relevantni v ponovnem postopku. Tožnik je namreč že na prvem osebnem razgovoru dne 22. 11. 2023, ko je dobil vprašanje o razlogih za pobeg iz države, navedel, da ni imel svobode govora, ko je izražal nasprotovanje javnim funkcionarjev. Tudi v nadaljevanju razgovora je tožnik večkrat omenil svobodo govora, kakor tudi na koncu intervjuja, ko je dejal, da pričakuje osebno svobodo. Svobode izražanja kritičnega političnega prepričanja tožena stranka sploh ni vključila v svojo razlago oziroma utemeljitev izpodbijanega akta niti to, da tožnik ob tem na prvem osebnem razgovoru ni navedel samo, da je sodeloval na demonstracijah, ampak naj bi sodeloval tudi na okroglih mizah. Tožena stranka tudi ni upoštevala navedbe tožnika na drugem osebnem razgovoru, da je študij na fakulteti moral zapustiti zaradi pritiskov strani vodstva fakultete, ker je sodeloval na demonstracijah in sicer naj bi te demonstracije potekale na univerzi. Na vprašanje, zakaj je nadaljeval s protesti, je odgovoril, da gre za "načela, saj stvari v državi ne štimajo. Jaz pa ne morem biti tiho." Tudi na zaslišanju na glavni obravnavi je izpostavil svobodo govora najprej samoiniciativno, potem pa še na posebno vprašanje, kaj njemu pomeni pojem svobode, ko je povedal, da s0 v letih 2016 in 2017, ko so imeli večje gibanje, nekatere fante zaprli za 20 do 25 let in jim s tem uničili prihodnost. Na zaslišanju je tudi potrdil, da so jih k temu - k zagovarjanju tega kar nekdo misli brez strahu - nagovorili učitelji v srednji šoli. Posebej je izpostavil demonstracije leta 2016 v kraju Houcim, kjer je bil povod uboj ribiča z rezalnikom. Povedal je, da ima policija o njemu dosje. V zaključni besedi na glavni obravnavi se je tožnik spet izrekel o pomenu svobode govora.

82.V zvezi s tem je napačno stališče, ki ga tožena stranka uporablja tudi v zvezi s političnim prepričanjem kot zatrjevanim razlogom za preganjanje, češ da prosilec ni zadostno utemeljil, kako je bil sam v primerjavi z ostalimi udeleženci protestov izpostavljen drugačni obravnavi (in da zato tožena stranka njegovih navedb ni preverjala z informacijami o stanju v Maroku). Sodišče se je do te napake opredelilo že v okviru utemeljitve o napačni razlagi materialnega prava v odstavku 66 te sodbe.

83.Dejstvo, da je tožnik na prvem osebnem razgovoru povedal, da so obveščevalci, ki obveščajo Agencijo za notranjo varnost o ravnanjih ljudi, prisotni povsod po državi, oblečeni so v civilu, in zbirajo podatke o ljudeh, ni neskladje z izjavo tekom drugega razgovora, ko je povedal, da je bil deležen pritiskov s strani vodstva fakultete, na kateri je študiral. To dvoje se ne izključuje in ni v nasprotju, le v drugem primeru je bil kontekst tožnikovega odgovora bolj specifičen. Očitek, da tožnik ni znal točno pojasniti, kaj so poročevalci poročali organom, je pretiran, saj je tožnik lahko zgolj predpostavljal, kaj so o njem govorili oziroma poročali informatorji.

84.Tudi nekonsistentnosti, ki jo je tožena stranka izpostavila v drugem odstavku na strani 8 odločbe, da je enkrat tožnik dejal, da mu je oče grozil z ovadbo, drugič pa da je kazensko ovadbo podal, sodišče v navedenem ne vidi, saj se navedeno dvoje med seboj ne izključuje; tožnik je pojasnil, da je bila izdana oprostilna sodba, ker se je oče vendarle odločil, da s policijo ne bo sodeloval in je opustil ovadbo. Tožnik je na prvem osebnem razgovoru tudi pojasnil, da je to neka oblika pritiska oziroma maščevanja, ki jo uporablja oblast oziroma poročevalci nasproti protestnikom. Tožena stranka bi morala to preveriti preko informacij o Maroku.

85.Nadalje, nekonsistentnost med tem, da sprva v Sloveniji ni imel interesa poiskati pomoč, ko pa ga je v Sloveniji prijela policija, je takoj zaprosil za azil, ne obstaja, saj ni jasno, zakaj tožena stranka meni, da tožnik svojega prvotnega mnenja ne bi mogel spremeniti.

86.Tožena stranka se je v dokazni oceni oprla tudi na argument, da tožnik ni podal prošnje za azil že v prvi državi članici EU Grčiji ali na Hrvaškem. Namenjen je bil v Španijo in Italijo. V upravni praksi gre v zvezi s tem argumentom večinoma za stereotipno razlogovanje, da je od osebe, ki je preganjana, pričakovati, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite, in da bo zato pomoč zaprosila takoj, ko se ji za to ponudi prva priložnost in da ne izbira prosto, kaj je za njo najbolj ugodno. Do tega stereotipnega razlogovanja se je Upravno sodišče že večkrat kritično opredelilo, in sicer, da v odvisnosti od tega, za katere države članice EU gre, ta element v dokazni oceni tožene stranke ni sprejemljiv, če ga tožena stranka uporablja na stereotipen način. Tožena stranka se po eni strani ni nič ukvarjala z vprašanjem, ali je za to v drugi državi članici (v Grčiji in na Hrvaškem) sploh imel realno možnost; poleg tega zelo različni razlogi vodijo tujce pri odločitvah, kje bodo lažje čakali na odločitev o njihovi prošnji. Iz prava EU in ZMZ-1 ne izhaja, da imajo prosilci obveznost vložiti prošnjo v državi članici prvega vstopa, sicer jih zadenejo točno določene pravne posledice.47 Poleg vsega navedenega celo na splošno velja, da se prošnja ne sme zavrniti samo zato, ker ni bila vložena v najkrajšem mogočem času (člen 10(1) Procesne direktive 2013/32/EU), kar tožena stranka stereotipno razširja celo na postopke oziroma tožnikove okoliščine preden je sploh prišel na ozemlje Slovenije. V nasprotju s tem se mora prošnja obravnavati in odločba izdati posamično, objektivno in nepristransko (člen 10(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU).48 Posamičnost, objektivnost in nepristranost pri obravnavi prošnje pomeni namreč tudi to, da ne more biti pomemben razlog za zavrnitev prošnje prosilcu dejstvo, da prosilec ni že v Grčiji ali na Hrvaškem, kjer se je nahajal pred vstopom v Slovenijo, zaprosil za mednarodno zaščito - še posebej ne, če ima prosilec zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede političnega prepričanja kot razloga zatrjevanega preganjanja.

87.Nazadnje je tožena stranka še dodala, da je tožnik s protestiranjem prenehal zaradi svoje družine "in ne zaradi ostalih okoliščin." Pritisk državnih organov na družino je lahko povračilni in represivni ukrep, ki bi lahko hudo posegel v pravico do svobode političnega izražanja tožnika, in bi imel zvezo z razlogom za preganjanje, katerega intenzivnost pa bo morala tožena stranka ob upoštevanju relevantnih informacij o stanju v izvorni državi v ponovljenem postopkuugotoviti in na tej podlagi oceniti tveganje za primer tožnikove vrnitve v Maroko.

88.Zaradi teh elementov oziroma tako izpeljane dokazne ocene tožena stranka ni imela zakonite podlage za sklep, da se tožnik ni udeleževal demonstracij in da ni javno izražal svojih političnih prepričanj in kritik o delovanju oblastnih organov.

89.Malo verjetno pa se zdi, da oddelek, ki izdaja potne liste, ne bi bil povezan z organi, ki so vršili nadzor nad političnimi oporečniki, vendar bo morala to poskušati preveriti tožena stranka preko informacij o stanju v Maroku. Dejstvo, da je tožnik dobil potni list, kaže na manj izpostavljen političen profil tožnika. Vendar pa je tožnik na glavni obravnavi pojasnil, da mu ne bi izdali potnega lista samo pod pogojem, da bi mu bila izdana sodba. Do tega pa ni prišlo, zato mu niso preprečili izhoda iz države. Ali je tak političen profil lahko razlog za represivne ukrepe državnih organov zoper svobodo političnega mišljenja, pa bo morala preveriti tožena stranka z informacijami o stanju v izvorni državi.

90.Poleg tega je Upravno sodišče že večkrat opozorilo toženo stranko, da mora biti sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma bo odstranjen. Sodišče EU namreč pravi, da je iz besedila točke 4 člena 3 Direktive 2008/115 razvidno, da je naložitev ali navedba obveznosti vrnitve eden od dveh sestavnih elementov odločbe o vrnitvi, pri čemer taka obveznost vrnitve glede na točko 3 tega člena ne more biti podana brez opredelitve države vrnitve, ki mora biti ena od držav iz te točke 3.49 Tožena stranka tudi te obveznosti ni upoštevala in je zato navedeni del izreka izpodbijane odločbe nezakonit.

91.Faza odločanja pred pristojnim upravnim organom o prošnji za mednarodno zaščito je po sodni praksi Sodišča EU "ključna faza" oziroma gre za "bistveno fazo skupnih postopkov" odločanja o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito.50 Glede na naravo, obseg in vsebino napak pri uporabi materialnega prava in vodenja postopka in posledično pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in je moralo zadevo vrniti toženi stranki, da bistveno dopolni ugotovitveni postopek in v novi dokazni oceni upošteva vsa relevantna dejstva v skladu s pravnimi stališči in osnovnimi navodili oziroma izhodiščnimi pravnimi usmeritvami iz obrazložite te sodbe. Glede na obseg in vsebino nepravilnosti pri uporabi materialnega prava in procesnih standardov, ni primerno (prvi odstavek 157. člena Ustave) niti potrebno (člen 46(3) Procesne direktive 2013/32), da sodišče opravi presojo izpolnjevanja pogojev v celoti namesto tožene stranke in s tem prevzame njeno vlogo kot pristojnega organa izvršilne veje oblasti.

92.Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi strani v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od izdaje pravnomočne sodne odločbe, pri tem pa je vezana na pravna menja sodišča glede uporabe materialnega prava in glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZMZ-1). V skladu s sodno prakso Sodišča EU mora organ spoštovati tudi razloge, na katerih temelji sodba,51 kar je tudi v skladu z ustavnim načelom pravne države in delitve oblasti. Po sodni praksi Sodišča EU se v primeru vrnitve spisa upravnemu organu nova odločba sprejme v kratkem času in da bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev oziroma odprava.52 Ob tem naj tožena stranka za celovito usmeritev glede strukturnega pristopa k oceni (ne) verodostojnosti tožnikovih navedb upošteva kriterije in standarde iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, odst. 86-96.

Razlaga vsebine pravnega pouka v tej sodbi:

93.V tem razdelku obrazložitve Upravno sodišče podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka.

94.Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,53 izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.54 z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče in jo ponavlja In dopolnjuje tudi v novejših zadevah.55

95.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,56 da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."57 Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."58 Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več.59 Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".60

96.Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,61 bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

97."Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)."62 Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. Mutatis mutandis to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

98.Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice."63 Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.64

99.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.65

100.V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.

101.Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."

102.Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."

103.Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

104.Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU. Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

105.Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.

106.Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

107.Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči." Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni." To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko v le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.

108.Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema. To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

109.Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (sicer v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati. Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

110.Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče." Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

111.Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

112.V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."

113.Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.

114.V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

115.Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU, ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi. V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

116.Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah. Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU.

117.V novejši zadevi I Up 227/2024 z dne 27. 11. 2024 se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje prejšnje odločitve in na razlago tega pravnega vprašanja iz preteklih primerov, ko ugotavlja, kdo ima od pravice do pritožbe po četrtim odstavku 70. člena ZMZ-1 korist ali škodo in kdaj je skrčena možnost, da bo z nezakonito odločitvijo poseženo v pravice, ki jih zagotavlja pravo EU. To je Upravno sodišče že v predhodnih sodbah obravnavalo v tem smislu, da omenjeno ugotavljanje ni relevantno z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, ampak je relevantno, ali je samo za azilne zadeve ureditev pritožbe drugačna, kot je za primerljive spore, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

118.Že navedenemu pa je Vrhovno sodišče v zadevi I up 227/2024 dodalo nek nov argument in vir, do katerega se mora Upravno sodišče opredeliti v nadaljevanju. Nov argument je vzet iz mnenja Generalne pravobranilke Sharpston v zadevi D.H. z dne 31. 1. 2019, da v primerih, ko je za odločanje zadolženih več različnih prvostopenjskih sodišč, predmetna ureditev, kot jo razlaga Vrhovno sodišče, "omogoča razvoj usklajene sodne prakse na pritožbeni ravni, ki zagotavlja doslednost in pravno varnost za vsakogar".

119.Upravno sodišče se strinja, da je načeloma to lahko eden od argumentov v sodni presoji tudi, ko gre za presojo sprejemljivosti določenega načina izvedbe procesne avtonomije z vidika načela enakovrednosti. V Sloveniji velja, da je na prvi stopnji sojenja zaradi enotne sodne prakse in morda tudi zaradi kakovosti sojenja vpeljana centralizacija v tem smislu, da Upravno sodišče v Mariboru, Celju in Novi Gorici ne odloča o tožbah v zadevah mednarodne zaščite in da tudi zgolj eden specializirani oddelek (6 sodnikov) Upravnega sodišča v Ljubljani odloča o zadevah mednarodne zaščite. Zaradi zakonske spremembe, po katerih v azilnih zadevah odloča sodnik posameznik, in ne več senat treh sodnikov na Upravnem sodišču, so vzpostavljene možnosti, da prihaja večkrat do pomembnih razlik v sodni praksi na prvi stopnji sojenja. Eden od več možnih načinov zagotavljanja enotne sodne prakse na Upravnem sodišču, je - poleg na primer možnosti vzpostavljanja sistema kakovosti preko začetnega usposabljanja in kontinuiranega nadaljnjega (mednarodnega) usposabljanja sodnikov ter drugega ustreznega pretoka informacij, opomnikov, priporočil, mednarodnih standardov (znanja) in izkušenj med sodniki - tudi uveljavitev (redne) pritožbe v vseh zadevah na Vrhovno sodišče.

120.Vendar je pravno zavarovana vrednota, kadar gre za izvajanje prava EU v navezavi na procesno avtonomijo in načelo enakovrednosti iz 47. člena Listine, usklajena sodna praksa pod pogojem, če ta usklajena sodna praksa pomeni tudi razlago uporabo prava EU po metodologiji, ki jo uporablja Sodišče EU. Zaenkrat Sodišče EU pri razlagi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine še ni vključilo argumenta o sprejemljivosti dvostopenjskega sodnega postopka tako, kot je ta urejen v upravnem sporu v azilnih zadevah Republike Slovenije in argumentu usklajenosti sodne prakse (še) ni dalo kakšne teže niti tega argumenta v sodni praksi (še) ni omenilo. Primer D.H. je bil tudi povsem drugačen od obravnavanega, kajti v zadevi D.H. je bila prosilcu odvzeta prostost, prvostopenjsko sodišče na Češkem je njegovo tožbo zoper akt pridržanja zavrnilo, ko pa je tožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče Češke, je prišlo do samodejne ustavitve sodnega postopka, ker je bil tožnik izpuščen. Vrhovno sodišče Češke Republike pa je bilo s tem onemogočeno, da bi uresničevalo tožnikovo pravico iz 47. člena Listin glede zakonitosti njegovega pridržanja. V zadevi D.H. je torej šlo za pravno vprašanje glede pravice do pravnega sredstva prosilca za mednarodno zaščito, ne pa za vprašanje pravnega sredstva države zoper prvostopenjsko sodbo, ki je za tožnika ugodna. V zadevi D.H. je torej Generalna pravobranilka podala mnenje, da je ureditev v Češki republiki v nasprotju z načelom učinkovitosti in se sploh ni izrekla o tem, ali je ureditev tudi v nasprotju z načelom enakovrednosti. V nadaljevanju postopka v tej zadevi Sodišče EU niti ni odločalo, ker je Vrhovno sodišče Republike Češke umaknilo predhodno vprašanje, tako da navedena zadeva v ničemer ne vpliva na izpeljavo interpretacije načela enakovrednosti Upravnega sodišča v tej zadevi.

121.Vrhovno sodišče v zadevi I Up 227/2024 (odst. 7) še pravi, da se uporaba prava EU glede tega vprašanja ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). Upravno sodišče meni, da v sodni praksi Republike Slovenije dvom glede razlage prava EU obstaja, saj na to kažeta že obe interpretaciji Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki sta dokaj kompleksni, metodološko povsem različni in tudi po rezultatu nasprotujoči. Poleg tega določen dvom, ki ga ni mogoče spregledati, namreč obstaja, ali je primerjava ureditve pritožbe z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine v različnih upravnih sporih, ki so si do neke mere podobni, dovolj ustrezna in zato z vidika prava EU sprejemljiva, ker je Upravno sodišče v tej zadevi in v predhodnih zadevah uporabilo dovolj podobne primere upravnih sporov; ali pa bi bilo treba na področju mednarodne zaščite upoštevati izjemo, ki ni z nobenim drugim področjem dovolj primerljiva, in sprejeti, da je v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine, če ima tožena stranka v situaciji, kakršna je obravnavana, pravico do pritožbe, četudi je nima v nobeni drugi vsaj malo primerljivi zadevi, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Vendar pa bi se v tem primeru odprlo novo in dodatno pravno vprašanje, kajti pravica Ministrstva za notranje zadeve do pritožbe ne more biti utemeljena v 47. členu Listine, ker ministrstvo ne more imeti človekove pravice. To bi pomenilo, da je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, po kateri ima tožena stranka pravico do pritožbe, presojati tudi z vidika načela učinkovitosti in sorazmernosti posega (prvi odstavek 52. člena Listine), saj bi takšna razlaga četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 pomenila poseg v pravico prosilca do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine, če bi tožena stranka imela v skladu z načelom enakovrednosti pravico do pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero Upravno sodišče tožbi ugodi, in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, namreč ne more imeti podlage v pravici iz 47. člena Listine, ker - poenostavljeno povedano - človekove pravice pripadajo posamezniku nasproti državi, ne pa državi nasproti posamezniku.

122.Vendar pa Upravno sodišče, kadar obstaja določen dvom o razlagi prava EU, ni dolžno postaviti predhodnega vprašanja, ampak ima avtonomijo in vprašanje postavi, ali pa ne, vsekakor pa mora uporabiti metodologijo pravne interpretacije, kot velja v pravu EU (drugi pod-odstavek člena 267 PDEU). Slednje je v konkretnem primeru naredilo Upravno sodišče in ni postavilo predhodnega vprašanja. Stališče Vrhovnega sodišča namreč ne sme omejiti avtonomije oziroma pristojnosti sodišča nižje stopnje na podlagi drugega pod-odstavka 267. člena PDEU, da postavi, ali ne postavi predhodnega vprašanja Sodišču EU.

123.Poleg tega, da je Upravno sodišče v tej zadevi na podlagi metod razlage prava EU prišlo do avtonomne in drugačne razlage prava EU, kot predmetno ureditev prava EU razlaga Vrhovno sodišče, Upravno sodišče za izrek sodbe v tej zadevi ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU. To pomeni, da Upravno sodišče niti ne izpolnjuje pogojev za postavitev predhodnega vprašanja v tej zadevi. Po ustaljeni praksi Sodišča EU mora namreč nacionalno sodišče v predložitveni odločbi "navesti natančne razloge, iz katerih meni, da je odgovor na njegova vprašanja glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije potreben za rešitev spora." Za rešitev spora na prvi stopnji sojenja razlaga načela enakovrednosti iz 47. člena Listine v navezavi na četrti odstavek 70. člena ZMZ-1 ni potrebna. Upravno sodišče namreč v tej zadevi podaja zgolj obrazloženi pravni pouk glede pravnih sredstev, med tem ko (bo) o tem, ali ima tožena stranka pravico do pritožbe, ali ne, odloča(lo) Vrhovno sodišče Republike Slovenije in praksa je na tem področju očitno ustaljena, le pravna stališča med Vrhovnim sodiščem in Upravnim sodiščem zgolj v nekaterih primerih niso usklajena.

124.Pri upoštevanju te razlage in pri izdaji te sodbe je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti iz 47. člena Listine v zvezi z drugim odstavkom člena 19(1) pogodbe o EU, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da presoja hierarhično višjega sodišča ni skladna s pravom EU. To je še posebej relevantno, ko gre za t.i. sodniški dialog po določilu 267. člena PDEU, saj sodišče ni dolžno spoštovati ne samo zakonodaje ali prakse, ki po mnenju sodišča ni skladna s pravom EU, ampak tudi ne sme uporabiti ustaljene sodne prakse države članice, ki ni skladna s pravom EU. Zato Upravno sodišče ne more slediti stališču Vrhovnega sodišča, da je Upravno sodišče glede razlage četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 vezano na razlago, ki jo je podalo Vrhovno sodišče. Za takšno (ob)vez(a)nost namreč Upravno sodišče ne pozna pravne podlage v pravu EU in Vrhovno sodišče je v odločbi I Up 227/2024 tudi ni navedlo.

125.Upravnemu sodišču je poznana zgolj ustaljena sodna praksa Sodišča EU ne samo, ko gre za izvajanje prava EU v smislu določila člena 51(1) Listine, ampak tudi, ko se določena določba nanaša na področja, ki jih ureja pravo EU, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo v smislu člena 51(1) Listine, ki se nanaša na notranjo sodniško neodvisnost, a tudi ta ne nalaga Upravnemu sodišču, da sledi razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišče, če se Upravno sodišče s to razlago ne strinja, pod pogojem, da Upravno sodišče ob tem uporabi metode razlage in in načela uporabe prava EU.

-------------------------------

Po tej uvodni izjavi nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase "običajno" ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.

Glej mutatis mutandis: K L, C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 52.

Ahmedbekova, C-652/16, 4. 10. 2018, odst. 61.

P.I., C-280/21, 12.1.2023, odst. 20.

Y Z, C-71/11 in C-99/11, 5. 9. 2012, odst. 57.

Ibid. odst. 59, 64.

Ibid. odst. 65.

Ibid. odst. 67

X Y Z, C-199/12, 201/12, 7. 11. 2013, odst. 56, 59, 61.

Ibid. odst. 57.

Ibid. odst. 60, 72.

K L, C-646/21 11. 6. 2024, odst. 37-38, 55.

Glej: P.I., C-280/21, 12.1.2023, odst. 36-37.

P.I., C-280/21, 12.1.2023, odst. 21.

Ibid. odst. 19, glej tudi odst. 32 in 37.

Ibid. odst. 26-27

Ibid. odst. 29-30.

Ibid. odst. 31.

Glej: Ahmedbekova, C-652/16, odst. 84-90.

WS, C-621/21, 16. 1. 2024, odst. 57-58.

Na primer: v pravico do človekovega dostojanstva (1. člen), telesne celovitosti (3. člen), življenja (2. člen), prepovedi mučenja ali ali nečloveškega ravnanja 84. člen), do svobode in varnosti (6. člen), zasebnosti (7. člen), prepovedi suženjstva (5. člen).

Glej na primer: ABC, C-148/13, C-149/13, C-150/13, 2. 12. 2014, odst. 61-63; F, C-473/16, 25. 1. 2018, odst. 33.

WS, C-621/21, 16. 1. 2024, odst. 61.

K L, C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 60-61.

Y Z, C-71/11 in C-99/11, 5. 9. 2012, odst. 77.

P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 33.

Glej na primer: K L, C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 56-57. Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da so izjave prosilca za mednarodno zaščito le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin, ki ga opravijo pristojni organi, ki so pogosto v boljšem položaju kot prosilec za dostop do nekaterih vrst dokumentov.

Drugi odstavek na strani 7 in zadnji odstavek na strani 11 izpodbijane odločbe.

Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi K.S. in ostali proti Irski, C-322/19 in C-385/19, 14. 1. 2021, odst. 82.

M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 78.

FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 115; glej tudi: C-663/21, odst. 46, C-69/21, odst. 53, C-673/19, odst. 32, 39.

Alheto, C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 103, 116; Torubarov, C-556/17, odst. 64; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 99.

Ibid. odst. 63.

Alheto, C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 149.

Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.

C-556/21.

Glej na primer: I Up 227/2024, 27. 11. 2024, odst. 7-8.

V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."

C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.

Ibid. odst. 28.

Ibid. odst. 29.

Ibid. odst. 30.

Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).

E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.

Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.

I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.

C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.

Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.

LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.

Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.

O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.

Glej člen 47(1) Listine.

JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.

Ibid. odst. 39.

I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.

Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.

I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela.

Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).

JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.

X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.

Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.

N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.

Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.

I Up 227/2024, 27. 1. 2024, odst. 7.

Sklepni predlogi generalne pravobranilke Eleanor Sharpston, 31. 1. 2019, odst. 78-91.

D.H., C-704/17, Odronnance de président de la cour, 8. 3. 2019.

Glej na primer: Slovenia v Croatia, App. no. 54155/16, 18. 11. 2020, odst. 66. Z vidika prava EU velja izjema, če gre za tožnika, ki uveljavlja sodno varstvo v zvezi z določilom 275. člena PDEU, in gre za subjekt, ki je sicer pod vplivom države, ki pa ni članica EU (Bank Mellat, C-176/13 P, 18. 2. 2016, odst. 48-51; Kala Naft, C-348/12 P, 28. 11. 2013, odst. 50-51; bank Saderat Iran, C-200/13 P, 21. 4. 2016, odst. 46-50).

Mutatis mutandis: Cartesio, C-210/06, 16. 12. 2008, odst. 93-95.

ASJP, C-64/16, 27. 2.2018, odst. 20.

Po tej določbi morajo države članice "vzpostaviti pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva" na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.

Torubarov, C-

I Up 227/2024, 27. 11. 2024, odst. 8.

ASJP, C-64/16, 27.2.2018, odst. 29; odst. 60.

Gre za širše vidike notranje sodniške neodvisnosti, ki niso vezani samo na uporabo 267. člena PDEU; glej na primer: ASJP, C-64/16, 27.2.2018, YN, C-216/21, 7.9.2023, odst. 44; YN, C-216/21, Sklepni predlogi Generalnega pravobranilca Nicholasa Emiliouja, 16. 2. 2023, odst. 61-62 in sodba Sodišča EU v tej isti zadevi YN, odst. 64-65, 70, 77; glej tudi: Guđmundur Andri Ástráđsson v Iceland, App. no. 26374/18, 1. 12. 2020, ost. 226; Reczkowicz v Poland, App. no. 43447/19, 22.7.2021, odst. 218; Baka v Hungary, App. no. 20261/12, 23.6.2016, Concurring opinion of Judge Sicilianos, paras. 4-5.

Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 9-15.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 26, 26/1, 26/2, 27, 27/1, 27/1-1, 27/1-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba I U 1268/2024-15

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1268.2024.15 Upravni oddelek

Jedro

Izrek

Obrazložitev

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas