Jedro

Objektivni rok za obnovo postopka po 7. točki 260. člena začne teči od dneva vročitve odločbe, v zvezi s katero se obnova predlaga, stranki, pri tem rok vročitve sklepa o popravi pomote ni pomemben, ker novela ZUP-C še ni veljala.

Za izrek odločbe za nično mora obstajati predpisani ničnostni razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo in sklep tožene stranke z dne 30. 9. 2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je revidenta oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim svojim sklepom je tožena stranka zavrgla kot prepozen revidentov predlog z dne 13. 5. 2004 za obnovo postopka odmere prometnega davka, ki je bil končan z odločbo Glavnega urada Davčne uprave RS z dne 20. 1. 1997. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka zavrnila revidentov predlog, da se navedena odločba z dne 20. 1. 1997 izreče za nično, ker ni našla razlogov za ničnost. 2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Revident je dne 13. 5. 2004 predlagal obnovo postopka po 7. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, in sicer zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 1. 1997, ki je bila revidentu nesporno vročena 16. 4. 1997. Čeprav je bila odločba tožene stranke z dne 20. 1. 1997 na podlagi 223. člena ZUP popravljena s popravnim sklepom z dne 10. 10. 2001, to na dejstvo, da je začela navedena odločba v popravljeni obliki učinkovati z dnem vročitve stranki, torej s 16. 4. 1997, ni vplivalo. Predlog za obnovo postopka je bil torej prepozen glede na določbo četrtega odstavka 263. člena ZUP, veljavnega ob odločanju tožene stranke o predlogu za obnovo postopka, po kateri se po preteku 5 let od vročitve odločbe stranki, obnova postopka po 7. točki 260. člena ZUP ne more več predlagati. Predlog, da se odločba tožene stranke z dne 20. 1. 1997 izreče za nično, pa je revident oprl na določbe 5. oziroma 6. alineje prvega odstavka 279. člena ZUP, kar v bistvu utemeljuje s tem, da je izpodbijano odločbo izdala uradna oseba pristojnega organ, ki je ni imela pravice izdati. To pa ni razlog za izrek odločbe za nično. Pojasnilo je tudi razloge za opustitev oprave glavne obravnave, ki jo je revident predlagal. 3. Revident v reviziji (prej pritožbi) zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu storjena s tem, ker sodišče prve stopnje kljub njegovemu predlogu ni opravilo glavne obravnave. Kršitev prava je storjena s tem, ker je odločbo, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, podpisal zaposleni pri toženi stranki, ki za to ni imel pooblastila predstojnika organa. To pooblastilo mu namreč ne more biti dano s Pravilnikom o notranji organizaciji Davčne uprave RS, ker je ta Pravilnik interni akt in ne velja, ker ni bil javno objavljen v skladu z drugim odstavkom 154. člena Ustave Republike Slovenije – URS. Predlog za obnovo postopka z dne 13. 5. 2004 je bil pravočasen, saj je treba začetek teka 5-letnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUS šteti od dne, ko je bi izdan popravni sklep, to pa je bilo dne 10. 10. 2001, ne pa od dne izdaje odločbe, kar je bilo 20. 1. 1997. Pri tem se sklicuje tudi na to, da je bil s popravnim sklepom popravljena številka odločbe torej nekaj, česar s popravnim sklepom sploh ni mogoče popravljati, zoper popravni sklep pa je bila dovoljena posebna pritožba, torej ta sklep niti še ni bil dokončen. Zaradi teh kršitev je revidentu kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, torej ustavne pravice iz 22. in 25. člena URS in Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter EKČP. 4. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na revizijo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Kadar gre za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti, je za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrženju strankinega predloga za obnovo upravnega postopka, za kar gre tudi v tem primeru, bistveno med drugim tudi, ali je bil predlog vložen v objektivnem 5-letnem roku iz četrtega odstavka 263. člena ZUP (veljavnega v času izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe in sklepa tožene stranke). Ta rok začne po navedeni določbi ZUP za predlog za obnovo postopka iz 7. točke 260. člena ZUP, kar je tudi ta primer, teči z dnem vročitve odločbe, za katero se obnova postopka predlaga, stranki. To pa je bilo v tem primeru nesporno 16. 4. 1997, ko je bila ta odločba vročena revidentu, izdana pa je bila 20. 1. 1997. Petletni rok od vročitve odločbe se je torej iztekel 16. 4. 2002, revident pa je predlog za obnovo postopka vložil 13. 5. 2004, torej prepozno.

9. Na drugačno odločitev ne more vplivati revidentovo zatrjevanje, da bi bilo treba v tem primeru, ko ni sporno, da je bila odločba z dne 20. 1. 1997 popravljena s popravnim sklepom z dne 10. 10. 2001, začetek teka 5 letnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka šteti najprej od izdaje popravnega sklepa, to je bilo 10. 10. 2001, oziroma od njegove pravnomočnosti, kar je še kasneje. Kot je revidentu pravilno odgovorilo že prvostopno sodišče, ima namreč po določbi prvega odstavka 223. člena ZUP (brez novele ZUP-C, saj se je ta začela uporabljati 1. 1. 2005, torej se ob izdaji odločbe tožene stranke še ni uporabljala) popravek odločbe pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek prvotna odločba. Popravek odločbe namreč postane njen sestavni del in učinkuje kot da bi bila odločba ves čas, torej od njene izdaje dalje, taka, kot je v popravljenem besedilu. Zato pa tudi je možnost popravljati odločbo s popravnim sklepom z ZUP omejena na primere iz prvega odstavka 223. člena ZUP. Pravilnost in zakonitost upravne odločbe pa se v upravnem sporu praviloma presoja glede na dejansko in pravno stanje zadeve v času odločanja organa, ki je odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (to je v tem primeru glede obnove postopka v času izdaje odločbe tožene stranke), razen če zakon drugače določa. 10. Ker je bil torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru predlog za obnovo postopka prepozen, in je torej tožena stranka odločila pravilno, ko ga je zavrgla, ne da bi se opredeljevala do njegove vsebine in utemeljenosti, se tudi Vrhovno sodišče do revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino in utemeljenost predloga za obnovo postopka, ne opredeljuje.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru revizija ni utemeljena niti v obsegu, ki se nanaša na odločitev glede revidentovega predloga, da se odločba tožene stranke z dne 20. 1. 1997 izreče za nično. Po določbi 279. člena ZUP se odločba lahko izreče za nično le iz razlogov, navedenih v tej določbi.

12. Revident je v tem primeru uveljavljal ničnostna razloga iz 5. in 6. točke 279. člena ZUP. V 5. točki je določeno, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja; v 6. točki pa je določeno, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 13. Revident je obstoj teh razlogov utemeljeval s tem, da je odločbo z dne 20. 1. 1997 podpisal namestnik v. d. direktorice Davčne uprave, ki za to ni imel njenega pooblastila. Ne da bi se Vrhovno sodišče spuščalo v presojo, ali je tako pooblastilo glede na določbe Pravilnika o notranji organizaciji Davčne uprave, ki je interni akt in ga kot takega ni treba objaviti v Uradnem listu RS, da velja, kot zmotno meni revident, sploh potrebno, pritrjuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da uveljavljana ničnostna razloga v zvezi s pooblastilom za podpisovanje v nobenem primeru nista podana. Zato se Vrhovno sodišče do nadaljnjih revizijskih ugovorov glede pooblastila osebi, ki je odločbo podpisala, ne opredeljuje.

14. Prvostopno sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ki jo je revident s tožbo zahteval, ni storilo bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba njegovo sodbo razveljaviti. Takšna kršitev bi bila po določbi 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 podana le, če sodišče ne bi uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma v tem primeru ZUS, oziroma ZPP ali bi jo uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V tem primeru pa temu ni tako, saj revident ni predlagal izvedbe nobenih dokazov, ki bi, če bi bili na glavni obravnavi izvedeni, lahko vplivali na drugačno odločitev. To pa pomeni, da so bili za opustitev obravnave izpolnjeni pogoji iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 oziroma četrtega odstavka 72. člena ZUS.

15. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da je v tem primeru podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revident sicer ne navede natančno, v čem je obrazložitev prvostopne sodbe pomanjkljiva. Vendar Vrhovno sodišče meni, da se je prvostopno sodišče opredelilo do vseh bistvenih tožbenih ugovorov, upoštevaje seveda, da se v tem upravnem sporu presoja zavrženje predloga za obnovo upravnega postopka kot prepoznega in zavrnitev predloga, da se upravna odločba izreče za nično. Glede tega pa ima prvostopna sodba pravilno, razumno in zadostno utemeljitev.

16. Predlog, da naj bi Vrhovno sodišče odločalo po opravljeni glavni obravnavi, pa ni upošteven, saj je v 91. členu ZUS-1 izrecno določeno, da Vrhovno sodišče odloča o reviziji brez obravnave.

17. Ker dejansko stanje ni predmet presoje v revizijskem postopku, ta revizijski ugovor Vrhovno sodišče zavrača kot nedovoljen.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča je revizija neutemeljena, saj niso podane kršitve materialnega prava (vključno z v reviziji zatrjevanimi kršitvami URS), na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti. Predmet presoje je le odločitev o pravočasnosti predloga za obnovo postopka in utemeljenost predloga za izrek upravne odločbe za nično, glede tega pa so določbe ZUP, ki to urejajo, pravilno uporabljene.

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.