Jedro

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača 45.838,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2016 dalje do plačila in mu povrne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženec izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič D. M., M. V. ter M. M..

6. Sodišče prve stopnje je pod osmo točko obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D. M.. Dejstva, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič M. V. ter M. M. pa res ni obrazložilo.

7. Pritožbeno sodišče ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je namreč (tudi) stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ker se sodišče prve stopnje do stavljenih dokaznih predlogov ni opredelilo, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katera sankcionira kršitve postopka, ki na ustavni ravni predstavljajo kršitev pravice do enakega varstva oziroma pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS)

8. Takih procesnih napak kot je gornja, ki je bila storjena pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem1, saj bi opredeljevanje pritožbenega sodišča do dokaznega predloga pomenilo kršitev pravice do pritožbe, ker bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje pa bo postopek trajal manj časa kot če bi bil izveden pred pritožbenim sodiščem, saj bi moralo pritožbeno sodišče v zadevi opraviti obravnavo (347. člen ZPP). Ker pravica strank do sojenja v razumnem roku zaradi razveljavitve tako niti ne bo kršena, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Preostalih postopkovnih dejanj pred izdajo sodne odločbe ni bilo potrebno razveljaviti, saj se kršitev nanaša le na sodbo, ne pa tudi na postopek pred njeno izdajo.

9. V kolikor bo prvo sodišče ob ponovnem presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotovilo, da brez ponovnega odprtja obravnave ne more odločiti, lahko na podlagi 292. člena ZPP sklene, da se končana obravnava znova začne.

10. V novem sojenju bo ugotovljeno procesno kršitev potrebno odpraviti z jasno in skrbno utemeljitvijo o dokaznem predlogu. Kljub temu, da pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene procesne kršitve utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb niti ni moglo presojati, velja izpostaviti le pritožbeno trditev, da je bil pobotni ugovor zavrnjen brez ustrezne obrazložitve. V novem sojenju se bo moralo tako sodišče skrbneje opredeliti tudi do ugovora pobota. Med procesnim in materialnim ugovorom pobota je namreč razlika razvidna že iz samega izreka odločbe. Pri ugovoru pobotanja po Obligacijskem zakoniku se zahtevku v izreku zgolj ugodi, nasprotne terjatve in neuspešnega pobotanja pa se v izreku ne omenja. Pri ugovoru pobotanja po ZPP pa se v primeru, če tožnikova terjatev obstoji, toženčeva pa ne, toženca obsodi na plačilo zahtevanega zneska, hkrati pa se ugotovi, da ne obstoji toženčeva terjatev v zatrjevani višini.

11. Zaradi razveljavitve bo o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018.