Jedro

Odpoklic kredita je poslovni dogodek, ki ga je treba izkazati z verodostojno knjigovodsko listino. Z opredelitvijo kreditov kot kratkoročnih njihova zapadlost ni določena.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je pri pregledu pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka na dobiček za leti 1992 in 1993 ugotovil, da tožeča stranka, zaradi neizkazovanja oziroma nepravilnega izkazovanja poslovnih dogodkov v svojem knjigovodstvu, davčne osnove za obračun davka ni ugotovila pravilno, kar je imelo za posledico, da je plačala premalo davka od dobička za omenjeni dve leti, v prenizkem znesku pa je plačala tudi nekatere druge davke in prispevke. Zato ji je naložil, da mora: - plačati davek od dobička pravnih oseb v znesku 1.108.037,00 SIT z zamudnimi obrestmi, - plačati davek od dobička pravnih oseb v znesku 1.003.161,00 SIT z zamudnimi obrestmi, - plačati davek od osebnih prejemkov v znesku 459.750,00 SIT z zamudnimi obrestmi, - plačati prispevke od osebnih prejemkov v znesku 138.125,00 SIT z zamudnimi obrestmi, - plačati prometni davek od storitev v znesku 114.937,50 SIT z zamudnimi obrestmi, - plačati davek od dohodkov iz premoženjskih pravic v znesku 280.588,20 SIT z zamudnimi obrestmi.

Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno (po uradni dolžnosti je glede nekaterih zneskov spremenila samo začetek teka obveznosti plačila zamudnih obresti).

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. V njej navaja, da je kratkoročne kredite "na odpoklic", ker ji niso bili vrnjeni, po 50. členu Zakona o računovodstvu s 1.7.1993 pravilno odpisala. Meni, da tudi, če odpoklic ni izkazan, opredeljuje zapadlost kreditov že njihova kratkoročnost. Ker je kredite pravilno odpisala, ugotovitev, da je plačala davek od dobička pravnih oseb v letih 1992 in 1993 v prenizkih zneskih, ni pravilna. Zato tudi ni pravilna ugotovitev o prenizkem plačilu ostalih davkov in prispevkov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/90; v nadaljevanju: ZR) je v 7. odst. 50. člena določal, da se (med drugim) znesek terjatev iz poslovnih razmerij v državi, ki niso bile realizirane v 60. dneh po dospelosti, v celoti odpiše s popravkom vrednosti.

Tožena stranka odpisa terjatev iz kreditnih pogodb ne priznava kot pravilnega zato, ker pogoj za odpis - potek 60 dnevnega roka od dospelosti - ni bil izpolnjen. V kreditnih pogodbah namreč dospelost ni določena, določiti pa je tudi ni mogoče po dnevu odpoklica, ker ni nobene listine, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj je tožeča stranka odobrene kredite odpoklicala.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da pogoj poteka 60 dnevnega roka od dospelosti za odpis terjatev ni izpolnjen. Če že pismena oblika za veljavnost odpoklica kredita po obligacijskem pravu ni potrebna, je odpoklic kredita poslovni dogodek, ki ga je treba izkazati z verodostojno knjigovodsko listino. Tega tožeča stranka ni storila.

"Zapadlost" je obligacijsko pravni pojem. Z določitvijo zapadlosti se terjatev po računovodskih predpisih opredeli kot kratkoročna ali dolgoročna, ne pa obratno. Zato z opredelitvijo kreditov kot kratkoročnih njihova zapadlost ni bila določena. Določena je bila s klavzulo "na odpoklic". Ta pa bi lahko sledil tudi po preteku enega leta od sklenitve pogodbe (s tem bi krediti avtomatično postali dolgoročni). Kot najpoznejši datum zapadlosti namreč ni bilo določeno eno leto od sklenitve pogodbe. Stališče tožeče stranke, da že sama pogodbena opredelitev kreditov kot kratkoročnih opredeljuje njihovo zapadlost, zato ni pravilno. Čim pa je tako, je tožena stranka pravilno upoštevala odpise terjatev iz naslova kreditov, ki jih je odobravala tožeča stranka, kot nepravilne. Posledica tega je, da so tudi ostali zaključki tožene stranke pravilni, s tem pa izpodbijana odločba zakonita. Slediti namreč tudi ni mogoče očitku tožeče stranke, da je tožena stranka (organ prve stopnje) ravnala nepravilno, ker ni ravnala po 1. odst. 49. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. list RS štev. 48/94 in 58/95). Gre za določbo, ki bi jo organ prve stopnje v postopku lahko uporabil, ni pa bil to dolžan storiti. Lahko je namreč takoj ravnal po 2. odst. 49. člena omenjenega zakona. Da bi bili izračuni, ki jih je pri tem napravil, nepravilni, pa tožeča stranka ni trdila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih).