Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v skladu z določbami splošnih pogojev ter v času prometne nesreče veljavnih določb Zakona o pravilih cestnega prometa in Zakona o cestah škodni dogodek, ki se je zgodil na javno dostopnem parkirišču, na katerem lahko parkira kadarkoli kdorkoli, predstavlja prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno napolnilo tudi vsebino pravnega standarda izmikanja preiskavi in jo ustrezno prilagodilo okoliščinam konkretnega primera. Tožnik, ki ni poklical policije, ni z namernim ravnanjem preprečil možnosti, da bi se ugotavljala njegova alkoholiziranost in zgolj s to opustitvijo glede na okoliščine konkretnega primera domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena.

Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je treba pritrditi toženkini pritožbi, da je prisojena odškodnina v višini 5.500 EUR, kar predstavlja 3,87 povprečnih neto plač ob izdaji izpodbijane sodbe, upoštevaje primere, s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, nekoliko previsoka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: – v I. točki izreka tako, da se znesek 5.500,00 EUR zniža na znesek 4.000,00 EUR, za razliko v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 dalje pa se tožbeni zahtevek tožnika zavrne; ter – v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožniku, iz zneska 2.016,87 EUR zniža na znesek 1.213,96 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 59,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožnici naložilo, da mora plačati tožniku 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 3.500,00 EUR in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 1. 2019 do 8. 4. 2019 pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka v roku 15 dni povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.016,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

**Navedbe toženke v pritožbi**

2. Toženka vlaga zoper prisodilni del sodbe in odločitev o stroških sodišča prve stopnje (odločitev pod I. in III. točko izreka) pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne še za znesek 1.500,00 EUR ter glede na navedeno izračuna pravdne stroške, ki jih je toženka dolžna poravnati tožniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je do zavarovalnega primera (škodnega dogodka) prišlo na parkirišču večstanovanjske stavbe, v lasti MO Celje, torej na funkcionalnem zemljišču k večstanovanjskim stavbam, kjer so stanovalci imeli urejena parkirna mesta, kar pa ni mogoče upoštevati kot mesto, kjer se odvija javni promet, zato ni mogoče govoriti o prometni nesreči. 3. Dodaja, da do škodnega dogodka ni prišlo med tožnikovo vožnjo, ampak potem, ko je tožnik sicer sedel na motorju, vendar se z njim ni peljal, saj mu je motor padel na nogo ob tem, ko je na njem sedel. Ni res, da je tožnik z zadostno verjetnostjo izkazal, da je do poškodbe prišlo na zatrjevan način. Glede na ugotovitve izvedenca sodne medicine je mogoče domnevati, da bi tožnik, če bi se peljal, utrpel še druge poškodbe. Ker jih ni (tudi ni izkazal, da je njihov izostanek posledica uporabe motoristične opreme ali uporabe debelejših oblačil – v tem delu je sodišče prve stopnje sicer prekoračilo tožnikovo trditveno podlago), ni mogoče z veliko verjetnostjo ugotoviti, da je do škodnega dogodka prišlo na tožbeno zatrjevan način. Tožnik tudi ni izpovedal, da bi zadržal motor z roko pri vožnji, ko je padel. Škodnega dogodka ni nihče videl, zato zgolj tožnikova trditev in njegova izpoved (glede na to, da ima sam interes za izid pravde) ne more zadostiti potrebnim dokazom, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo in je pristransko sledilo tožniku in pritrdilo njegovim (nedokazanim) navedbam, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Uveljavlja, da je razlaga sodišča prve stopnje glede uporabe Pogojev AO-plus in Pogojev AOD nepravilna. Pri AO-plus zavarovanju gre za pogodbeno zavarovanje, kjer je obseg zavarovalnega jamstva ožji kot pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti, saj zavarovalno jamstvo za dogodke, ki so posledica uporabe in posesti vozila, pri AO-plus zavarovanju ni podano. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je podano zavarovalno jamstvo po tožnikovi polici, saj tožnik o dogodku ni obvestil policije in opravil preizkusa alkoholiziranosti, čeprav ni bilo okoliščin, da je ne bi mogel, ker ni bil tako močno poškodovan (poškodoval si je stopalo), in bi policijo lahko poklical. Glede na določbe splošnih pogojev je tožnik izgubil zavarovalne pravice. Sklicuje se na točko 4d prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti Pg-aod/17-6 in prvi odstavek 4. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Sodišče prve stopnje je tožnikovo dokazno breme klica policije nepravilno preložilo na zdravnike, ki sicer morajo obvestiti policijo o sprejemu poškodovanca, za katerega obstaja sum, da je bil poškodovan v prometni nesreči, niso pa dolžni obveščati policije, če oseba kaže znake alkoholiziranosti. Glede na izvid tudi zdravnik škodnega dogodka očitno ni razumel kot prometno nesrečo, saj policije o njem ni obvestil. Na tožniku pa je bilo dokazno breme, da v času škodnega dogodka ni bil pod vplivom alkohola, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala domnevne stopnje alkohola v tožnikovi krvi, pozitivnega alkotesta in njegovega izmikanja v preiskavi. Takšno stališče (glede obstoja domneve alkoholiziranosti) pa je zavzela tudi sodna in arbirtražna praksa, sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2175/2017. Opozarja, da bi moral tožnik o prometni nesreči obvestiti policijo tudi po 110. členu ZPrCP.

Podredno toženka ugovarja še višini prisojene odškodnine, saj je po njenem glede na utrpele poškodbe prisojeni znesek pretiran in v nasprotju s sodno prakso. Dodaja, da je bilo glede na zdravstveno dokumentacijo tožnikovo zdravljenje zaključeno 23. 7. 2018 in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine ni upoštevalo splošnih pogojev (po katerih škoda zaradi odrgnin in udarnin ni krita), sodba v tem delu pa ni obrazložena.

**Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo**

5. Pritožba je bila na podlagi 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženki naložil plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim ter pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Uveljavlja prekluzijo glede toženkinih pritožbenih navedb, da bi tožnik pri zatrjevanem mehanizmu nastanka poškodbe moral utrpeti še druge poškodbe in dodaja, da splošni pogoji ne določajo, da bi bile prometne nesreče na parkiriščih izključene iz zavarovalnega kritja. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 359/2011 in II Ips 117/2022, sodbo Sodišča EU C-162/13 ter odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3179/2010 in III Cp 2995/2010. **Presoja utemeljenosti pritožbe**

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 2. 7. 2018 utrpel v škodnem dogodku v Celju kot voznik motornega kolesa, zavarovanega pri toženki, ko je pri počasni vožnji na parkirišču blokovskega naselja na naslovu ..., Celje, izgubil ravnotežje in padel skupaj z motorjem. Za pretrpljeno nepremoženjsko škodo je od toženke zahteval 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2019, in sicer je za pretrpljene telesne in bodoče bolečine in neugodnosti v času zdravljenja zahteval 5.500,00 EUR ter za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.500,00 EUR.

_Glede načina nastanka škodnega dogodka_

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo tožnikovo motorno kolo v času škodnega dogodka obvezno zavarovano pri toženki ter da je imel tožnik sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, skupaj z zavarovanjem voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus zavarovanje). Sporen pa je bil način nastanka škodnega dogodka. Toženka je ugovarjala, da škodni dogodek ne predstavlja prometne nesreče, za katero bi bilo podano toženkino zavarovalno jamstvo, saj se tožnik z motorjem na parkirišču ni peljal, ampak se je motor (ki je bil v mirovanju), ko je tožnik nanj sedel, prevrgel in mu padel na nogo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ugotovljene poškodbe utrpel v škodnem dogodku na tožbeno zatrjevan način – zaključilo je, da je tožnik dokazal, da se je poškodoval med počasno vožnjo na motorju na parkirišču blokovskega naselja, ko je izgubil ravnotežje in padel skupaj z motorjem (in ne da se je motor zgolj prevrnil nanj). Zato je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 dalje do plačila, v presežku (zahtevek za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Ne drži pritožbeni očitek o prekoračitvi tožnikove trditvene podlage v delu glede tožnikove uporabe motorističnih ali debelejših oblačil, s katerim toženka smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev iz 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče je namreč v skladu s 7. in 212. členom ZPP vezano na trditve (obeh) strank, toženka pa je po prejemu izvedenskega mnenja sama podala navedbe v tej smeri in tudi predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja,1 ki jo je sodišče prve stopnje izvedlo.

11. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje glede načina nastanka škodnega dogodka pristransko sledilo tožniku in pritrdilo njegovim (nedokazanim) navedbam, v zvezi s tem uveljavljan očitek o neobrazloženosti dokazne ocene sodišča prve stopnje (smiselno uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) pa ni podan. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno sprejelo po izvedenem dokaznem postopku,2 v katerem je popolno ter skladno ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, ki so povezane s škodnim dogodkom in dokazne zaključke sprejelo po presoji uspeha celotnega dokaznega postopka. Temeljito je analiziralo izpoved tožnika in izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine z dopolnitvijo ter ostale listinske dokaze, pri čemer je dokaz z zaslišanjem tožnika in dokaz z izvedencem dokazno ocenilo po samih povzetkih njihove bistvene vsebine. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je pravilno in dokazno podprto zaključilo, da je toženec dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na tožbeno zatrjevan način. Tega zaključka pa ni sprejelo le na podlagi toženčeve izpovedi, ki jo je ocenilo kot prepričljivo in je tožniku verjelo, ampak tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. Pojasnilo je, da se izvid Splošne bolnišnice Celje, ki predstavlja prvi zapis pri zdravniku,3 v bistvenem ne razlikuje s tožnikovo izpovedbo, da mu je spodneslo, ko je se je z motorjem zapeljal iz glavne ceste do parkirnega prostora oziroma po dovozu do parkirnega prostora in ga je iz levega ovinka, ko je želel naravnati motor in je ob počasni vožnji naredil en rahel zasunek na desno stran, spodneslo in mu je motor padel na nogo, zaradi česar si je poškodoval desni palec (natančneje glej 9. in 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). Zaključek, da se je tožnik vozil z motorjem in ne da se je motor (zgolj) prevrnil nanj, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca sodne medicine in njegove dopolnitve, ki ga je ocenilo kot strokovno prepričljivega in jasnega (toženka ga pritožbeno niti ne izpodbija). Obrazložilo je, da je izvedenec sodne medicine podal mnenje, v katerem je potrdil, da je do tožnikove poškodbe lahko prišlo na tožbeno zatrjevan način, v dopolnitvi pa je še dodatno pojasnil, da nastanek odrgnin na izpostavljenih delih telesa tudi brez uporabe zaščitne motoristične obleke ni nujen pri padcu med vožnjo pri zelo majhni hitrosti (nekje do 10 km/h) ali pri padcu z mirujočim motorjem, saj se lahko padec bistveno ublaži z ujetjem na roko (tožnik je na desni roku dejansko utrpel manjšo odrgnino) in se tako prepreči podrsanje in udarec s telesom po površini tal. Pritožbeno sodišče zato dokazno oceno sodišča prve stopnje (obrazloženo v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), ki je prepričljiva, vestna, natančna, skrbna, dokazno podprta in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, v celoti sprejema in na podlagi takšne dokazne ocene kot pravilne sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje ter zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

12. Glede na navedeno toženka z (v pritožbi ponujeno) lastno dokazno oceno tožnikove izpovedbe kot neverodostojne zgolj zaradi tega, ker ima tožnik interes z izid pravde, in z lastnim dokaznim zaključkom, da se tožnik z motorjem ni peljal, ampak je motor le padel nanj (ki predstavlja golo vztrajanje pri že predstavljenih toženkinih stališčih) dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more vzpostaviti. Pritožbeno razumevanje izvedenskega mnenja na način, da iz njega izhaja zaključek, da bi tožnik, če bi se peljal, utrpel še druge poškodbe,4 pa nima opore v izvedenih dokazih, saj je (kot je že bilo pojasnjeno) izvedenec tudi v dopolnitvi ugotovil, da nastanek odrgnin na izpostavljenih delih telesa tudi brez uporabe zaščitne motoristične obleke pri padcu med vožnjo pri zelo majhni hitrosti (nekje do 10 km/h) ni nujen.

_Glede vprašanja, ali je škodni dogodek prometna nesreča_

13. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da škodni dogodek, ker se je zgodil na parkirišču večstanovanjske stavbe, ni prometna nesreča in v zvezi s tem uveljavljan očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da škodni dogodek v skladu z določbami splošnih pogojev ter v času prometne nesreče veljavnih določb Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) predstavlja prometno nesrečo. 14. Pritožbeno niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo motorno vozilo, s katerim se je tožnik poškodoval, sklenjeno AO-plus zavarovanje, sestavni del zavarovalne pogodbe pa so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PgG-aod/17-6 (priloga B6; v nadaljevanju splošni pogoji AO) in Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus) PG-aop/15-12 (priloga B5; v nadaljevanju Splošni pogoji AO-plus).

15. Uvodoma je pritrditi pritožbenim navedbam glede obsega zavarovalnega jamstva po Splošnih pogojih AO-plus, saj je po 1. členu Splošnih pogojev AO-plus zavarovalnica zavezana povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano zavarovanje, utrpi zavarovalec. To pomeni, da je za nastop zavarovalnega primera bistveno, ali se je zgodila prometna nesreča, in ne, ali je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z uporabo vozila, kar je sodišča prve stopnje sicer ugotavljalo in presojalo,5 čeprav za to ni bilo potrebe.

16. Pojem prometne nesreče opredeljuje prvi odstavek 109. člena ZPrCP kot nesrečo na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. Po 38. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 pa je nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni cestni promet, vsaka prometna površina, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s tem zakonom in predpisom, ki ureja pravila cestnega prometa, določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je površino, kjer je prišlo do škodnega dogodka, po 38. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 mogoče šteti kot nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano), da se je škodni dogodek zgodil na cesti ... v Celju, ki je neposredno ob javno dostopnem parkirišču (ni ograjeno z zapornico ali ograjo) oziroma cesti, v lasti Mestne občine Celje, na kateri lahko parkira kdorkoli in kadarkoli. Ker je, kot je že bilo pojasnjeno, do nesreče prišlo med vožnjo tožnika z motorjem, torej je bilo v nesreči udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo, in ker se je tožnik v nesreči telesno poškodoval, je posledično pravilen tudi materialnopravni zaključek, da je škodni dogodek prometna nesreča v smislu določbe 109. člena ZPrCP.6 Ker gre za prometno nesrečo in ker je bil tožnik kot voznik motornega vozila in kot povzročitelj prometne nesreče poškodovan v prometni nesreči, na dan škodnega dogodka pa je imel sklenjeno AO-plus zavarovanje (zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb) je toženka tožniku neposredno odškodninsko odgovorna (964. in 965. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

18. Ker presoja vprašanja, ali določen dogodek izpolnjuje zakonske pogoje prometne nesreče, ni v pristojnosti medicinske stroke, toženka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da tudi zdravnik škodnega dogodka, v katerem je prišlo do poškodb tožnika, ni razumel kot prometno nesrečo, ker ni poklical policije.

_Glede domneve alkoholiziranosti_

19. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik, ker o prometni nesreči ni obvestil policije in ni opravil preizkusa alkoholiziranosti, izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikova opustitev obveznosti prijaviti prometno nesrečo nima avtomatično za posledico izgube zavarovalnih pravic, kot vztraja pritožba, sklicujoč se na točko 4d prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO in prvi odstavek 4. člena Splošnih pogojev AO-plus.

20. Po točki 4d prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO7 zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, pri čemer se šteje da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. 21. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno napolnilo vsebino pravnega standarda izmikanja preiskavi in jo ustrezno prilagodilo okoliščinam konkretnega primera.8 Ugotovilo je namreč, da tožnik na dan prometne nesreče ni užival alkoholnih pijač, da policije ni poklical, ker je vedel, da je krivda za nastanek škodnega dogodka na njegovi strani, ker je bil v prometni nesreči poškodovan le on, zato je bil prepričan, da ni treba, da bi policija prišla na kraj dogodka, ker pa je zaradi poškodbe krvavel in ga je bolelo, je takoj iskal pomoč v bolnišnici, kamor je prišel le nekaj minut po prometni nesreči. Niti Splošni pogoji AO-plus niti Splošni pogoji AO, na katere se sklicujejo tudi Splošni pogoji AO-plus, pa ne predpisujejo obveznosti obveščanja policije, prav tako ta obveznosti ni zapisana na polici za avtomobilsko zavarovanje, kjer je natančno določeno, v katerih primerih tožnik izgubi zavarovalne pravice. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi pojasnilo in zaključek sodišča prve stopnje, da če bi tožnik imel namero, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti, ne bi odšel takoj k zdravniku, prav tako pa tudi zdravnik pri pregledu očitno ni zaznal znakov alkoholiziranosti pri tožniku, saj ni poklical policije, da bi odredila odvzem krvi, ter je s tem, ko je takoj po nezgodi poiskal pomoč v zdravstveni organizaciji, preiskavo kvečjemu omogočil, ne pa se ji izognil, saj mora tudi zdravstvena organizacija obvestiti policijo o prometni nesreči, torej ni mogel pričakovati, da bo ta ostala neprijavljena. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik, ki ni poklical policije, ni z namernim ravnanjem preprečil možnosti, da bi se ugotavljala njegova alkoholiziranost in zgolj s to opustitvijo glede na okoliščine konkretnega primera domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena. Ker se domneva o alkoholiziranosti sploh ni vzpostavila, ni bilo na tožniku dokazno breme, da to domnevo izpodbija, ampak je bilo na toženki dokazno breme, da bi dokazala, da se je tožnik hoteno izmaknil preizkusu svoje alkoholiziranosti, ki pa ga ni izpolnila. Glede na pojasnjeno je očitek o nepravilni preložitvi tožnikovega dokaznega bremena klica policije na zdravnike9 neutemeljen.

22. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnikova obveznost obvestiti policijo izhaja že iz 110. člena ZPrCP, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da to drži. Glede na 4. točko drugega odstavka 110. člena ZPrCP bi tožnik o konkretni prometni nesreči res moral obvestiti policijo, center za obveščanje ali koga drugega, ki lahko obvesti policijo. Vendar pa soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da opustitev obveznosti iz citirane določbi ZPrCP nima avtomatično za posledico izgube zavarovalnih pravic, saj ta posledica (in tudi ne posledica domneve alkoholziranosti) z določbami ZPrCP zaradi njene opustitve ni vzpostavljena. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2175/2017, saj pravni dejansko stanje v citirani zadevi (kjer sta bili v splošnih pogojih in na polici izrecno določeni obveznost obvestiti policijo ter izguba zavarovalnih pravic kot posledica opustitve te obveznosti) ni primerljivo z obravnavano (ko ta obveznost ni zapisana niti v Splošnih pogojih AO niti na polici, kjer je sicer natančno določeno, v katerih primerih tožnik izgubi zavarovalne pravice).

_Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo_

23. Utemeljen je pritožbeni očitek o previsoki odškodnini, prisojeni tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Toženka uveljavlja, da je dosojeni znesek pretiran in v nasprotju s sodno prakso, saj bi po njenem sodišče prve stopnje moralo tožniku iz tega naslova prisoditi znesek 4.000,00 EUR (namesto 5.500,00 EUR).

24. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, po katerem sta merili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

25. Toženka ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obsega nepremoženjske škode nasprotuje le glede datuma zaključka tožnikovega zdravljenja, saj naj bi bilo glede na zdravstveno dokumentacijo zdravljenje po njenem zaključeno 23. 7. 2018. Pritožbeni očitek v tem delu je neutemeljen, saj ga toženka ustrezno ne konkretizira. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, priložene zdravstvene dokumentacije in tožnikove izpovedbe ugotovilo, da se je tožnik zaradi poškodb aktivno zdravil v obdobju od 2. 7. 2018 do 1. 9. 2018,10 zato toženka zgolj s povzetkom posameznih ugotovitev poteka zdravljenja pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v tem delu ne more izpodbiti.

26. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega nepremoženjske škode (ki pritožbeno niso izpodbijane) so naslednje: – Tožnik je v prometni nesreči 2. 7. 2018 (star 43 let) utrpel odprt zlom končnega členka palca desne noge z rano na ležišču nohta in delnim izpahom nohta, udarnino desnega stopala in desnega gležnja ter manjšo odrgnino na desni dlani.

– Zaradi ugotovljene poškodbe palca na nogi je tožnik prestajal nekaj ur po poškodovanju stalne hude bolečine ter približno tri tedne stalne blage bolečine, ki so se prvi teden občasno intenzivirale do srednje hudih telesnih bolečin, po odstranitvi mobilizacije pa približno dva tedna občasne srednje hude bolečine in dva tedna občasne blage bolečine ob obremenjevanju prednjih delov stopala pri hoji, razgibavanju poškodovanega prsta in neposrednih pritiskih na poškodovani prst. Občasne blažje bolečine v poškodovanem prstu so se pri tožniku pojavljale ob večjih obremenitvah poškodovane noge, uporabi tesnejše obutve ali udarcih v končni členek poškodovanega prsta. Daljših ali stalnih bolečin v poškodovanem prstu pa ugotovljena poškodba tožniku ni povzročila. Blažje bolečine v desnem stopalu so bile posledica sočasne udarnine desnega stopala, odrgnina na roki pa tožniku ni povzročala telesnih bolečin.

– Zaradi poškodbe je tožnik prestal: kirurško oskrbo poškodbe v lokalnem omrtvičenju, tri rentgenska slikanja poškodovanega prsta, tritedensko imobilizacijo desne noge z dokolensko longeto za stopala, 11 kratkotrajnih ambulantnih zdravniških pregledov s šestimi prevezi rane, štiri injekcije zaradi cepljenja proti tetanusu, deset dni lastno apliciranje zdravila za zaščito pred krvnimi strdki v obliki podkožnih injekcij, pet dni preventivno jemanje antibiotika, lastno jemanje blagih zdravil proti bolečinam, tri tedne je hodil z berglami, tri tedne počival z dvignjeno poškodovano nogo in lokalno hladil poškodovani prst ter en mesec lastno razgibaval poškodovani prst in stopalo v hladni vodi.

27. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri ni upoštevalo splošnih pogojev, po katerih škoda zaradi odrgnin in udarnin ni krita, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo intenzivnost in trajanje telesnih bolečin zaradi poškodbe palca (odprt zlom končnega členka palca z rano na ležišču nohta in delnim izpahom nohta), ki so bile intenzivnejše od blažjih bolečin v desnem stopalu zaradi udarnine, glede odrgnine pa telesnih bolečin ni ugotovilo. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tem delu, s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

28. Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je treba pritrditi toženkini pritožbi, da je prisojena odškodnina v višini 5.500,00 EUR, kar predstavlja 3,87 povprečnih neto plač ob izdaji izpodbijane sodbe,11 upoštevaje primere, s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, nekoliko previsoka. Pritožbeno sodišče je za primerjavo vzelo zadeve,12 v katerih so oškodovanci utrpeli primerljive poškodbe, iz katerih so izvirale podobne posledice, kot so bile ugotovljene pri tožniku. Upoštevaje primerljive primere iz sodne prakse je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavlja določba 179. člena OZ, prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti znižati za 1.500,00 EUR na 4.000,00 EUR, kar ustreza 2,81 povprečnima neto plačama v času izdaje sodbe izpodbijane sodbe in je tako bolj v skladu s primerljivi primeri v sodni praksi.

**Odločitev o pritožbi**

29. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v I. točki izreka (ugodilni del) znesek 5.500,00 EUR znižalo na znesek 4.000,00 EUR in za razliko v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 dalje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek (351. člen ZPP). V preostalem delu je toženkino pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

30. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo spremenjen pravdnih uspeh pravdnih strank (prvi odstavek 154. člena ZPP), saj je po spremembi sodbe tožnikov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje sedaj približno 44 %, toženkin pa 56 %.

31. Glede tožnikovih in toženkinih stroškov je pritožbeno sodišče izhajalo iz opredelitve stroškov, ki jih je tožnici za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo to sodišče (glej 21. in 22. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tožnikovi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tako predstavljajo znesek 3.828,09 EUR in je glede na njegov 44 % uspeh upravičen do povrnitve v znesku 1.684,36 EUR, toženkini stroški postopka pred sodiščem prve stopnje pa predstavljajo znesek 840 EUR in je glede na njen 56 % uspeh upravičena do povrnitve v znesku 470,40 EUR .

32. Po pobotanju stroškov pred sodiščem prve stopnje pravdnih strank mora toženka tožniku povrniti 1.213,96 EUR stroškov postopka. Toženka mora odmerjene pravdne stroške plačati v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

33. Glede na navedeno je pritožba utemeljena tudi v delu glede odločitve o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu delno spremenilo tako, da je v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožniku, znižalo iz zneska 2.016,87 EUR na znesek 1.213,96 EUR.

34. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Toženka je bila s pritožbo delno uspešna. Sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijala v celoti glede tožniku prisojenega zneska 5.500,00 EUR, uspela pa je z zneskom 1.500,00 EUR, torej je njen uspeh približno 27 %, tožnikov pa 73 %. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbenega postopka pravdnih strank odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, 2/15, 28/18, 22/19, 70/22 – v nadaljevanju OT).

35. Toženki je pritožbeno sodišče glede stroškov pritožbenega postopka v skladu s 155. členom ZPP kot potrebne stroške priznalo plačano sodno takso za pritožbo v znesku 285,00 EUR in je glede na njen 27 % uspeh upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 76,95 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo priglašenih materialnih stroškov v znesku 30,00 EUR, saj jih toženka ni specificirala (drugi odstavek 163. člena ZPP13), zato ni izkazala, da so potrebni za pravdo (155. člen ZPP).

36. Tožniku je pritožbeno sodišče glede stroškov pritožbenega postopka ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 5.500,00 EUR priznalo 250 točk od priglašenih 500 točk (tar. št. 22/1 OT), 5 točk (kar glede na vrednost točke predstavlja znesek 3 EUR) od priglašenih 6,72 EUR za materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 33,66 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Tožnikovi stroški pritožbenega postopka tako znašajo skupaj 186,66 EUR, glede na njegov 73 % uspeh je torej upravičen do povrnitve v znesku 136,27 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo priglašenih 20 točk za obvestilo tožniku o prejeti pritožbi, priglašenih 20 točk za obvestilo tožniku o vložitvi odgovora na pritožbo in 20 točk za poročilo tožniku o odločitvi pritožbenega sodišča, saj je ta storitev že zajeta v priznani storitvi po tar. št. 22 OT.

37. Po pobotanju stroškov pritožbenega postopka mora toženka tožniku povrniti 59,32 EUR. Toženka mora odmerjene pravdne stroške plačati v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1 Toženka je s pripravljalno vlogo z dne 23. 8. 2022 (list. št. 121) navedla, da je „glede na to, da je to poškodovanja tožnikove desne roke prišlo, je potrebno izpostaviti dejstvo, na katero nakazuje izvedenec, da tožnik zaščitnih rokavic ni imel, torej predvidevano tudi zaščitne motoristične opreme ne“ in predlagala, naj izvedenec odgovori še na vprašanje, ali bi tožnik odrgnine po izpostavljenih deli telesa na desni strani telesa utrpel tudi ob padcu z motorjem ob mirovanju (če ne bi imel zaščitne motoristične opreme). 2 Glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 3 Iz tega izvida je razvidno, da je tožnik na dan škodnega dogodka, ki se je zgodil ob 16.15 uri, takoj odšel v bolnišnico in je bil že nekaj minut po tem (ob 16.24) pregledan in je takrat povedal, da je danes okrog 16.00 ure pri parkiranju motorja na domačem dvorišču, ko mu je spodneslo, pri tem padel na desno stran telesa, spodvilo pa mu je tudi pod motor desno stopalo. 4 Tožnik v odgovoru na tožbo uveljavlja prekluzijo glede toženkinih pritožbenih navedb, da bi tožnik pri takšnem mehanizmu nastanka zatrjevanega škodnega dogodka moral utrpeti še druge poškodbe, vendar po presoji pritožbenega sodišča toženka s pritožbenimi navedbami v tej smeri podaja (le) svojo lastno interpretacijo in oceno izvedenskega mnenja in zato ne gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. 5 Glej 11. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 6 Tudi v uvodnih določbah Splošnih pogojev AO-plus je kot prometna nesreča določena vsaka nesreča, ki po vsebini ustreza zakonski opredelitvi prometne nesreče, zgodila pa se je na katerikoli površini, kjer se opravlja promet z zavarovanim vozilom. 7 Te splošne pogoje je glede na prvi odstavek 4. člena Spošnih pogojev AO-plus zavarovanja treba uporabiti tudi pri AO-plus zavarovanju (zavarovanju voznika za škodo zaradi telesnih poškodb). 8 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 331/2013. 9 Po prvi alineji 12. odstavka 111. člena ZPrCP mora sicer zdravstvena organizacija, zavod ali zasebni zdravnik obvestiti policijo o sprejemu poškodovanca, za katerega obstaja sum, da je bil poškodovan v prometni nesreči. 10 Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca izhaja, da je bilo zdravljenje zaključeno 31. 8. 2018 z zaključenim bolniškim stažem. 11 Ta je v marcu 2023 znašala 1.423,75 EUR. 12 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ip 213/2005 (pok pod glavico prvega členka drugega prsta desnega stopala in zlom osnovnega členka drugega prsta desnega stopala, za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bilo prisojeno 2,38 povprečnih neto plač), II Ips 586/2003 (udarninska natrganinska rana na palcu desne noge in zlom nohtnega nastavka končnega členka palca desne noge, za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bilo prisojeno 2,8 povprečni neto plači) in II Ips 385/2003 (zlom baze petne stopalnice levega stopala, za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bilo prisojeno 2,31 povprečnih neto plač). 13 Po drugem odstavku 163. člena ZPP mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo