Jedro

Za sojenje v konkretni zadevi je podana pristojnost sodišča RS po določbi prvega odstavka člena 4 Uredbe št. 1215/2012, saj ima tožena stranka stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije in zavrnilo ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, ki ga je podala tožena stranka.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in tožba zavrže. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, med drugim izhaja, da sta obe pravdni stranki v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) registrirani v pravnorganizacijski obliki samostojnih podjetnikov oz. samostojnih podjetnic in da ima tožeča stranka v RS prijavljeno začasno prebivališče, tožena stranka pa celo stalno prebivališče. 5. Glede na te ugotovitve je nerelevantno, ali gre v konkretnem primeru za gospodarski spor ali za običajno pravdno zadevo. Za ugotovitev mednarodne pristojnosti sodišča RS je treba uporabiti uporabiti pravila o pristojnosti iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba št. 1215/2012), saj ima tožena stranka svoje stalno prebivališče v RS, torej v eni od držav članic Evropske Unije (v nadaljevanju EU). Navedeno velja tudi za sedež tožene stranke kot samostojne podjetnice (gl. (a) alinejo prvega odstavka člena 63 Uredbe št. 1215/2012). Za sojenje v konkretni zadevi je torej v obeh primerih podana pristojnost sodišča RS po določbi prvega odstavka člena 4 Uredbe št. 1215/2012,1 saj ima tožena stranka stalno prebivališče v RS. Ker je že iz tega razloga podana pristojnost sodišč RS so okoliščine, ki jih pritožbeno izpostavlja tožena stranka (državljanstvo strank, zatrjevana uporaba tujega prava, vodenje zapuščinskega postopka v tuji državi, kraj nastanka oz. izpolnitve obveznosti in nahajanje premoženja) za odločitev glede pristojnosti sodišča RS nerelevantne.

6. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

7. Ker pri stroških pritožbenega postopka ne gre za stroške, ki bi bili neodvisni od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.