Jedro

Pri presoji zakonitosti disciplinske odločbe sodišče lahko upošteva le dejstva, ki so v njej navedena. Sodišče ne more ugotavljati drugih dejstev oziroma dejanj, ki bi jih naj delavec storil, ki mu niso očitana in na katerih ne temelji dokončna disciplinska odločba.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 3.10.1990 in sklepa delavskega sveta z dne 30.10.1990, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, posledično pa je zavrnilo tudi vse nadaljnje tožnikove zahtevke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik navedeno kršitev storil, ni pa storil ostalih kršitev, za katere je bil tudi spoznan za odgovornega. Sodišče ugotavlja, da sama ustanovitev podjetja s konkurenčno dejavnostjo še ne pomeni hujše kršitve delovne obveznosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, ampak delavec to kršitev stori, če dejansko opravlja posle, ki spadajo v delokrog delodajalca. Konkurenčno podjetje E. je pričelo z dejavnostjo že v času, ko je bil tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki, čeprav je prvo plačilo prispelo šele v decembru 1990. Računi so bili izdani v mesecu oktobru 1990. Sodišče zato šteje za dokazano, da se je tožnik še v času trajanja delovnega razmerja ukvarjal s konkurenčno dejavnostjo. Ker so bili posli sklenjeni tudi s firmami, ki so bile poslovni partnerji tožene stranke, je tožnikovo delovanje vsekakor moglo vplivati na interese tožene stranke.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da iz zahteve za disciplinskega postopka jasno izhaja, da se je tožniku očitala ne samo ustanovitev firme, ampak opravljanje konkurenčne dejavnosti. Priprave in dogovarjanje za sklenitev posla že pomeni opravljanje del, ki sodijo v področje delodajalca zlasti še, če so bili posli tudi realizirani. Zato je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker se s to kršitvijo prizadeti interesi delodajalca, zaradi nje tudi utegne delodajalcu nastati večja škoda, zato so podani pogoji iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo. Navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je preseglo dejansko podlago zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, ker se je tožniku očitalo soustanoviteljstvo podjetja, za to je bil z disciplinsko odločbo spoznan za odgovornega. Šele v postopku pred Sodiščem združenega dela se mu je začelo očitati domnevno sodelovanje s podjetjem R. Ni se pa ugotavljalo, ali ni to dejanje zastaralo. Sodišče je pri odločitvi izhajalo iz domnevne možnosti konkurenčne dejavnosti oziroma krivde tožnika. Moralo pa bi izhajati iz domnevne nedolžnosti. Sodišče samo navaja, da je tožnikovo delovanje moglo vplivati na interese tožene stranke, ne pove pa zakaj, oziroma je v teh razlogih protislovno. Tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Ta kršitev je tudi podana, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom, saj je zavrnjen zahtevek za razveljavitev disciplinske odločbe, s katero se mu očita soustanoviteljstvo firme E. V obrazložitvi sodišče trdi, da je tožnik kršitev storil, ker se je med delovnim razmerjem ukvarjal s konkurenčno dejavnostjo. Sodišče soglaša, da se delavcu očita kršitev abstraktne norme, ne da bi bil potreben opis storjenega dejanja. Ob takem stališču nima delavec pravice do obrambe, ker ne ve, s čim konkretno je storil kršitev. V sklepu disciplinske komisije tudi niso navedeni razlogi za izrek najstrožjega ukrepa, in ni preverjeno, ali ne bi zadostoval milejši ukrep. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno (14. člen). Po določbi 3. odstavka 68. člena istega zakona se v primeru, če je po uveljavitvi tega zakona (13.5.1994) odločba prve stopnje razveljavljena, opravi nadaljnji postopek po tem zakonu, torej po določbah ZPP, če ta zakon ne določa drugače. Revident očita sodišču, da je preseglo dejansko podlago zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, ker se mu je očitalo samo soustanoviteljstvo konkurenčnega podjetja, sodišče pa je dejansko podlago razširilo na domnevno sodelovanje s podjetjem R. Ugotavljalo je dejstva, ki mu niso bila očitana. Smiselno torej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno. Po določbah 7. člena ZPP sme sodišče ugotavljati samo dejstva, ki so jih stranke navedle. Samo v primeru, če bi stranke imele namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, sme sodišče ugotoviti tudi dejstva, ki jih stranke niso uveljavljale. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

V obravnavani zadevi je sodišče pristojno, da presodi zakonitost dokončne odločitve tožene stranke, to je dokončnega sklepa disciplinske komisije tožene stranke, s katerim je bil revident spoznan za odgovornega hujših kršitev delovne obveznosti in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zakonitost tega sklepa sodišče lahko presoja le na podlagi dejstev, ki se v njem navajajo. Ne more pa sodišče ugotavljati drugih dejstev oziroma dejanj, ki bi jih naj revident storil, ki mu niso očitana in na katerih ne temelji dokončna odločitev. Pri presojanju zakonitosti disciplinske odločbe sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve, vezano pa je na opis dejanja, s katerim naj bi bila kršitev storjena. Sodišče ne sme ugotavljati dejanj, ki se ne očitajo, še manj pa sme na taka dejanja opreti svojo odločitev. Revident je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, ker je bil soustanovitelj toženi stranki konkurenčnega podjetja E. Sodišče mora samo presoditi, ker je ugotovljeno, da je soustanovitelj podjetja E., ali je s tem dejanjem storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Iz obrazloženega izhaja, da je podana smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da je ostala sporna samo hujša kršitev delovne obveznosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, za druge kršitve je revident že pravnomočno oproščen.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/I/94).