Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Po dejanskih ugotovitvah, da je bila matična parcela št. 1822/8 k.o... v lasti agrarnih skupnosti in da je iz nje nastala parcela št. 1822/19 k.o..., za katero je bila 25.01.1992 sklenjena sporna pogodba, sta pravilno uporabili določila ZDen, ki je z uveljavitvijo dne 07.12.1991 prepovedal vsako razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (prvi odstavek 88. člena ZDen).

Izrek

1. Revizija prvotožene stranke Občine S. se zavrne. 2. Revizija četrtotožene stranke Občine H. se zavrže. 3. Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. izreka razsodilo, da je nična pogodba o prodaji stavbnega zemljišča, ki jo je tožnik sklenil z Občino S. dne 25.11.1992, številka 0184/92. Zato je pod 2. izreka naložilo toženi stranki Občini S., da mora vrniti kupnino v znesku 1,543.500 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 25.11.1992 do plačila, in plačati zneska 30.870 SIT in 4.000 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 01.12.1993 do plačila; ob hkratni vrnitvi zemljišča in vsega, kar je tožnik prejel na podlagi pogodbe. Višji tožbeni zahtevek (plačilo 3,000.000 SIT odškodnine) proti Občini S. in tožbeni zahtevek proti ostalim toženim strankam, je zavrnilo.

Proti taki sodbi sta se pritožila tožnik in tožena Občina S., toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, sta toženi stranki Občini S. in Občina H. pravočasno vložili revizijo. Uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Navajata, da je tožnik 05.07.1996 vložil tožbo proti skladu stavbnih zemljišč Občine S., čeprav je bil ta sklad že pred dvema letoma z zakonom ukinjen. Zato procesno razmerje med tožnikom in toženo stranko ni moglo nastati, v neobstoječem razmerju pa ni mogoča subjektivna sprememba tožbe. Dne 18.03.1998 je tožnik s pripravljalno vlogo razširil tožbo še na Občino S., Občino K., Občino D. in Občino H. Sodišče je vlogo štelo za novo tožbo in jo združilo s prvo tožbo, čeprav nove tožene stranke v to niso privolile. Zato revidentki trdita, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V zvezi z uporabo materialnega prava pa pojasnjujeta, da je bila na podlagi Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Ur. list SRS, št. 7/65) in Zakona o prilastitvi državnih zemljišč in zemljišč bivših agrarnih skupnosti (Ur. list SRS, št. 22/65) v upravnem postopku dotedanjim posestnikom oziroma njihovim dedičem priznana lastninska pravica na teh zemljiščih, ostala zemljišča, ki so bila vpisana v vl. št. 125 k.o..., pa so postala družbena lastnina v skupnem izkoriščanju bivših agrarnih udeležencev po 20. členu Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti. Med temi zemljišči je bila parcela št. 1822/8, iz katere je z delitvijo nastala sporna parcela št. 1822/19. Pri teh nepremičninah gre za služnostne pravice, ki jih ne zadeva Zakon o denacionalizaciji, ker sporna parcela ni bila odvzeta nobeni fizični osebi in ker so imeli služnostna upravičenja italijanski državljani. Zato je bil promet s sporno parcelo prost in je bila pogodba o oddaji stavbnega zemljišča veljavna.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZPP 1977), je bila revizija vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Meni, da so Občine S., H., K. in D. pravne naslednice nekdanjega sklada stavbnih zemljišč, ki so prevzele njegove obveznosti. Na podlagi sklepa o teritorialni razdelitvi stavbnih zemljišč so si 02.03.1995 razdelile stavbna zemljišča po teritorialnem principu, zaradi česar je sedaj pasivno legitimirana le Občina S.. Tožnik sicer priznava, da v času vložitve tožbe Sklad stavbnih zemljišč ni več obstajal, toda Občina S. se je spustila v spor in ni ugovarjala pasivne legitimacije. Poleg tega je sodišče tožnikovo pripravljalno vlogo štelo za novo tožbo in nato obe pravdi združilo v skupno obravnavanje, v katerem je tožnik umaknil tožbo proti skladu stavbnih zemljišč. Dodaja, da tožnik ni subjektivno spreminjal tožbe, temveč jo je popravil. Glede ničnosti pogodbe pa se pavšalno sklicuje na Ustavno sodišče Republike Slovenije in na Vrhovno sodišče, ki sta že odločila, da je pogodba nična, če je vsaj abstraktna možnost, da se pojavi denacionalizacijski upravičenec. Sporni posel je bil ničen, ker je bil sklenjen v času, ko je bil promet s tem zemljiščem prepovedan.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je pojasniti, da je revizijsko sodišče uporabljalo določila ZPP 1977, čeprav je v času odločanja že veljal novi Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99). Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija tožene Občine H. ni dovoljena. Po drugem odstavku 389. člena ZPP 1977 revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo ki jo je umaknil, ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa ali je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti. V konkretnem primeru Občina H. ni bila obsojena na nobeno dajatev. Ker je bil tožbeni zahtevek proti njej zavrnjen, nima pravnega interesa za revizijo, zato jo je vrhovno sodišče po prvem odstavku 389. člena ZPP 1977 zavrglo. Ne glede na to tožena Občina H. nima pravice do revizije tudi zaradi tega, ker ni bila upravičena do vložitve pritožbe in je ni vložila, tako da ni uporabila rednega pravnega sredstva in je privolila v to, da je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna.

Revizija Občine S. pa je dovoljena, a ni utemeljena.

Na procesne pravice tožene Občine S. ni vplivala tožba, ki jo je 13.07.1996 vložil tožnik proti Skladu stavbnih zemljišč, ki jo je sodišče vodilo pod opr. št. P 324/96 in v kateri je bila kasneje tožba proti toženi stranki umaknjena. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo sicer pravilno opozarja, da je za toženi Sklad stavbnih zemljišč podpisal pooblastilo za zastopanje župan Občine S. in da stranka ni takoj ugovarjala pasivne legitimacije; toda to ni bistveno. Za tožbo proti Občini S. je pomembna tožnikova vloga z dne 02.03.1998, ki jo je sodišče vpisalo kot tožbo pod opr. št. P 302/98. Ta tožba je bila toženi Občini S. vročena in je prišlo do litispendence, sodišče pa je v skladu s pravili o vodstvu glavne obravnave (zlasti 313. členom ZPP 1977) združilo obe pravdi v skupno obravnavanje in je izdalo skupno sodbo. S tem ni kršilo določb ZPP 1977, temveč je ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po dejanskih ugotovitvah, da je bila matična parcela št. 1822/8 k.o... v lasti agrarnih skupnosti in da je iz nje nastala parcela št. 1822/19 k.o.., za katero je bila 25.01.1992 sklenjena sporna pogodba, sta pravilno uporabili določila Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-66/2000, v nadaljevanju ZDen), ki je z uveljavitvijo dne 07.12.1991 prepovedal vsako razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem glede katerega obstaja dolžnost vrnitve (prvi odstavek 88. člena ZDen). Ker je ZDen v 6. točki prvega odstavka 3. člena navedel med predpisi tudi Zakon o agrarnih skupnostih, ni izključeno, da bi fizične osebe, ki so sestavljale agrarne skupnosti, terjale vrnitev premoženja in tožena stranka v pravdi ni zatrjevala, da do preteka zakonitega roka iz tretjega odstavka 88. člena ZDen ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili drugi odstavek 88. člena ZDen, ki predvideva sankcijo ničnosti pogodb, ki so sklenjene v nasprotju s prvim odstavkom tega člena.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je vrhovno sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. O predlogu za povrnitev stroškov za odgovor na revizijo je odločilo na podlagi 155. in 166. člena ZPP 1977 tako, da naj tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo, ker v reviziji ni povedanega nič novega in zato ni bila potrebna.