Jedro

Upoštevaje pravilo, da se lahko s kolektivno pogodbo pravice za delavce ugodneje uredijo, določilo podjetniške kolektivne pogodbe o višjem regresu za letni dopust, kot je določen v KPND, ni nično.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki spremeni tako, da se glasi: „Zahtevek predlagatelja, ki se glasi: „Ugotovi se, da je bila določba 30. člena Kolektivne pogodbe Z., ki je določala: „Delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, in se izplača najkasneje do konca meseca junija tekočega leta. Če je bil delavec v mesecu pred izplačilom regresa odsoten z dela, se zanj upošteva kot osnova za izplačilo regresa plača, ki bi jo prejel, če bi bil na delu“, v času veljave od 18. 3. 1993 do 19. 5. 2008, nična.“, se zavrne.

Predlagatelj je dolžan udeležencu povrniti stroške postopka v višini 620,00 EUR.“

2. Predlagatelj je dolžan udeležencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 740,00 EUR.

3. Predlog predlagatelja v zvezi s podrednim zahtevkom, ki se glasi: „Ugotovi se, da predlagatelj z neizvrševanjem določbe 30. člena Kolektivne pogodbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ni kršil pravic delavcev niti svoje obveznosti glede izplačevanja višine regresa za letni dopust“, se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila določba 30. člena Kolektivne pogodbe Z., ki je določala: „Delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa in izplača najkasneje do konca meseca junija tekočega leta. Če je bil delavec v mesecu pred izplačilom regresa odsoten z dela, se zanj upošteva kot osnova za izplačilo regresa plača, ki bi jo prejel, če bi bil na delu“, v času veljave od 18. 3. 1993 do 19. 5. 2008, nična (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da predlagatelj in nasprotni udeleženec sama nosita svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma samo tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, predlagatelju pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora nasprotnega udeleženca, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predmetnega kolektivnega spora, saj sporna določba 30. člena Kolektivne pogodbe Z., ki ureja višino regresa v času vložitve tega spora, ni veljala več. Na obstoj pravnega interesa pa bi sodišče prve stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti. Med strankama je nesporen obstoj sporne določbe do leta 2008, prav tako tudi dejstvo, da je velika večina zaposlenih pri predlagatelju vložila tožbe, v katerih je vtoževala plačilo razlike v regresu, glede na sporno določbo 30. člena Kolektivne pogodbe Z., od leta 2003 do 2008. Glede na navedeno predlagatelj pravnega interesa za vložitev tega kolektivnega spora nima, kar bi sodišče moralo ugotoviti že po uradni dolžnosti. Sodišče pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je pri tehtanju obeh vrednot, to je na eni strani pravice do kolektivnega dogovarjanja glede višine regresa v višjem znesku, kot ga določa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti in na drugi strani zaščite javnega interesa, ki z določili Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91) omejuje višino regresa, dala prednost širšemu javnemu interesu in se postavilo na stališče, da je sporna določba 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe do leta 2008 nična, saj nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Stališče sodišča, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi, ni pravilno. V času, ko je bila dogovorjena in podpisana podjetniška kolektivna pogodba, ki je vsebovala tudi sporni 30. člen, področje kolektivnega dogovarjanja in sklepanja kolektivnih pogodb ni bilo posebej urejeno, pač pa je to problematiko urejeval Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. RS, št. 60/89, 42/90), ki se je v času sklepanja kolektivne pogodbe v letu 1993 uporabljal kot republiški predpis ter Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Hierarhije med kolektivnimi pogodbami citirana zakona nista vsebovala, pač pa le razmerje med zakonom in kolektivno pogodbo in sicer v tem smislu, da kolektivna pogodba ne sme biti za delavca manj ugodna od zakona, sicer se uporablja zakon. Po sprejemu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), pa so se določbe ZTPDR in ZDR/90 podaljšale do sprejetja novega Zakona o kolektivnih pogodbah iz leta 2006 (ZKOIP, Ur. l. RS, št. 43/2006). Vendar tudi ta zakon ni določal hierarhije med kolektivnimi pogodbami, prinesel pa je novost, da se v kolektivni pogodbi širše ravni lahko določi, da se s kolektivno pogodbo na ožji ravni lahko določijo pravice in delovni pogoji, ki so za delavca drugačni ali manj ugodni. Pregled zakonodaje na tem področju jasno prikaže, da noben predpis, veljaven do 2008, ni določal hierarhije med kolektivnimi pogodbami, zato v primeru, da več kolektivnih pogodb določa neko pravico delavcem, velja tisto določilo, ki je za delavca ugodnejše. KPND, ki določa višino regresa oziroma dogovori o višini regresa med podpisniki KPND, ki imajo enako veljavo kot kolektivna pogodba, višino regresa lahko določijo, vendar pa lahko v primeru, ko ima kolektivna pogodba na ravni zavoda drugačno, bolj ugodno določbo, velja slednja. Če bi Republika Slovenija hotela za negospodarstvo obvezno določiti višino določenih pravic, kot je to denimo regres, bi lahko v tem smislu sprejela zakon oziroma kogentni predpis, vendar tega ni storila. Določba o višini regresa za letni dopust v KPND zato ni kogentnega značaja, ampak je mogoče s kolektivno pogodbo na ožji ravni v zavodu določiti višje zneske regresa. Pritožba graja stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja sporni 30. člen nemoralno določbo. Regres, kot posebna pravica delavca, se je pojavila v zakonu šele leta 2003, ko je začel veljati ZDR, ki je določal, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Zakon je torej uredil le plačilo minimalnega zneska regresa, medtem ko je kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti prepustil ureditev izplačila regresa v primeru nelikvidnosti delodajalca. Višina regresa se lahko tako določi na ravni dejavnosti ali na ravni organizacije. Kadar je višina regresa določena s kolektivno pogodbo, pa ni mogoče govoriti o nemoralni določbi, saj je takšna določba sprejeta na eni strani od delodajalca oziroma njenega vodstva, na drugi strani pa tudi od sindikata, ki predstavlja sociacijo delavcev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da predlagatelj nima pravnega interesa glede primarnega zahtevka v predmetnem kolektivnem sporu in bi moralo sodišče prve stopnje predlog zavreči. Sodišče prve stopnje je pravilno po vsebini obravnavalo predmetni kolektivni delovni spor v skladu s 6. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), v katerem v konkretnem primeru predlagatelj izpodbija veljavnost 30. člena panožne kolektivne pogodbe in predlaga ugotovitev, da je ta določba nična. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre v konkretnem primeru za rešitev pravnega vprašanja in da ima predlagatelj pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornega določila panožne kolektivne pogodbe, kar obširno obrazlaga v sodbi, ko zahtevku po ugotovitvi ničnosti ugodi. Predlagatelj je izkazal, da bi mu uspeh v predmetnem kolektivnem delovnem sporu, torej ugotovitev ničnosti določila podjetniške kolektivne pogodbe, odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavlja pravno korist od vložitve te tožbe (predloga), ker je v konkretnem primeru odprto večje število individualnih delovnih sporov v zvezi s sporno določbo kolektivne pogodbe.

V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj podal zahtevek za ugotovitev ničnosti določbe 30. člena Kolektivne pogodbe Z. z dne 18. 3. 1993, ki določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa in si izplača najkasneje do konca meseca junija tekočega leta ter da če bi bil delavec v mesecu pred izplačilom regresa odsoten z dela, se zanj upošteva kot osnova za izplačilo regresa, plača, ki bi jo prejel, če bi bil na delu. S podrednim zahtevkom pa je zahteval ugotovitev, da predlagatelj z neizvrševanjem določbe 30. člena kolektivne pogodbe Z. ni kršil pravic delavcev niti svoje obveznosti glede izplačevanja višine regresa za letni dopust. Podlaga predloga za odločanje predlagatelja je v ZDSS-1, ki v 6. členu med drugim določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi v kolektivnih delovnih sporih o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami (člen 6, točka c ZDSS-1).

Predlagatelj in udeleženec sta dne 18. 3. 1993 (na podlagi 112. in 113. člena ZDR/90, 75. člena Statuta Z. ter v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti Republike Slovenije) sklenila kolektivno pogodbo in sicer Sindikat delavcev Z. v imenu delavcev in upravni odbor zavoda v imenu delodajalca (A 1

) in v okviru nje tudi sporno določbo 30. člena, ki je vse do 19. 5. 2008, ko je bil sklenjen aneks h kolektivni pogodbi št. 8 (A 9

), nista spremenili.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost 30. člena Kolektivne pogodbe Z. (v nadaljevanju: podjetniška kolektivna pogodba) in sicer v času veljave od 18. 3. 1993 do 19. 5. 2008, ker je pri tehtanju vrednot, to je na eni strani pravice do kolektivnega dogovarjanja glede višine regresa v višjem znesku, kot ga določa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti in na drugi strani zaščite javnega interesa, ki z določili KPND omejujejo višino regresa, dalo prednost širšemu javnemu interesu. Zaključilo je, da bi upoštevaje višino regresa, kot jo določa podjetniška kolektivna pogodba v času od leta 1993 pa do konca leta 2007 pomenilo: neutemeljeno in nenamensko obremenjevanje javnih sredstev, kar pa je v nasprotju s 16. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), po katerem se javnim uslužbencem ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu kot to določa zakon, podzakonski akt ali kolektivna pogodba, če to pomeni večje obveznosti za financiranje iz javnih sredstev, da je uporaba izpodbijanega določila v nasprotju s spremenjenim 40. členom KPND in z vsemi kasnejšimi aneksi in dogovori socialnih partnerjev, ki so določali višino regresa za letni dopust in so po oceni sodišča prve stopnje kogentnega značaja in veljavni za ves javni sektor, da določilo nasprotuje 14. členu Ustave Republike Slovenije, saj bi bili delavci predlagatelja z izplačilom regresa nad zneski, ki so jim bili dejansko izplačani kot regres za posamezno leto, glede na ostale delavce v javnem sektorju, v privilegiranem položaju, za kar pa ni nobene podlage, da je izpodbijano določilo v nasprotju z ustavo Republiko Slovenije in z določili KPND, že od začetka veljave (18. 3. 1993), saj je 13. 3. 1993 pričel veljati Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93, 17/93), ki je za čas veljavnosti zakona ukinil veljavnost 1. in 2. točke 40. člen KPND, zato je določilo tudi v neskladju s tem zakonom in po oceni sodišča prve stopnje je določilo nemoralno, ker veže višino regresa na višino posameznikove plače, s tem pa se socialne razlike povečujejo, saj bi izvrševanje te določbe pomenilo, da so zaposleni z višjimi dohodki upravičeni do preživljanja dražjega dopusta kot zaposleni z nižjimi dohodki.

Pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi iz določbe 3. odstavka 16. člena ZJU izhajalo, da pri določanju višine regresa za letni dopust ni dopustno uporabiti določb 1. odstavka 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Tretji odstavek 16. člena ZJU določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka pri odločanju o višini regresa za letni dopust za sporno obdobje morala upoštevati tudi določbe podjetniške kolektivne pogodbe, seveda v kolikor te niso v nasprotju z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo višjega ranga. Prav iz določbe 3. odstavka 16. člena ZJU namreč izhaja dolžnost predlagatelja, da pri odločanju o pravicah delavcev uporablja tudi določbe podjetniške kolektivne pogodbe, kar velja za predmetni kolektivni spor. Navedeno pomeni, da bi predlagatelj pri odločanju o višini regresa za letni dopust za sporno obdobje moral upoštevati tudi določbe svoje podjetniške kolektivne pogodbe, saj te niso v nasprotju z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo višjega ranga. Določbe o prepovedi zagotavljanja večjega obsega pravic se nanašajo na urejanje pravic javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi, navedene določbe pa je neposredno mogoče upoštevati le pri urejanju pravic iz delovnega razmerja javnih uslužbencev v pogodbi o zaposlitvi, ki so sklenjene po uveljavitvi ZJU v letu 2002 in ne more vplivati na podjetniško kolektivno pogodbo, ki je bila sklenjena že pred tem dne 18. 3. 1993 (enako v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 25/2010 z dne 10. 5. 2010).

V delovnem pravu velja načelo, da stranke v individualnih in kolektivnih delovnih razmerjih lahko v kolektivnih pogodbah posamezne pravice za delavce ugodneje uredijo, kot je to določeno v zakonih, če to ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. To načelo, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo in obrazložilo (npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 358/2005 z dne 31. 1. 2006 in opr. št. VIII Ips 51/2006 z dne 25. 4. 2006), je treba upoštevati tudi v tem kolektivnem sporu. Po prenehanju veljavnosti omejitvene zakonodaje so ponovno pričele veljati določbe KP, ki so pravice za delavce urejale ugodneje. ZNOIP je, kot je razvidno iz 1. odstavka 21. člena, začel veljati 13. 3. 1993. Na podlagi spremenjene 2. alinee 1. odstavka 21. člena (10. člen sprememb – Ur. l. RS, št. 17/93), je zakon veljal do konca maja 1993. To pomeni, da se je glede regresa pri predlagatelju s 1. junijem 1993 vzpostavilo stanje, ki je veljalo pred začetkom veljavnosti zakona. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. U-I-54/93 obravnavalo ustavnost ZNOIP, vendar je postopek ustavilo, ker je zakon prenehal veljati. V odločbi je rečeno, da se veljavnost navedenega zakona izteka za državne organe in negospodarske dejavnosti z iztekom meseca maja 1993, za določene pravne osebe na gospodarskem področju pa z iztekom junija 1993. Ustavno sodišče Republike Slovenije je tudi ugotovilo, da sta bili sklenjeni kolektivni pogodbi za področja gospodarstva in negospodarstva, s katerim je tudi vsebinsko prekinjeno učinkovanje zakona. V odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije torej ni zaključkov, ki jih navaja sodišče prve stopnje (da je sporna določba podjetniške kolektivne pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi).

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da KPND v prvotnem tekstu v 1. točki 40. člena določa regres kot 13. plačo najmanj v višini zajamčene plače, ki se izplača do konca meseca julija tekočega leta in da podjetniška kolektivna pogodba že ob podpisu (18. 3. 1993) ni bila v skladu s tem določilom, saj je že 13. 3. 1993 začel veljati Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, ki je za to leto odpravil 1. in 2. točko 40. člena KPND in tudi za javne zavode limitiral višino regresa, potem ko je KPND določila višino regresa za to leto 30.000,00 SIT.

Med določbo 1. točke 40. člena KPND in določbo 1. odstavka 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni nasprotja, ki bi pomenilo, da se ti določbi med seboj izključujeta. Tako 1. točka 40. člena KPND določa, da delavcu pripada enkrat leto regres za letni dopust v obliki 13. plače najmanj v višini zajamčene plače, podjetniška kolektivna pogodba pa, da delavcu enkrat letno pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. KPND je tako določila minimalni znesek regresa za letni dopust v višini zajamčene plače, v podjetniški kolektivni pogodbi pa je bila ta pravica določena v višjem znesku, torej v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. V času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe (18. 3. 1993) so še veljale določbe ZPTPDR in ZDR/90, ki v poglavju o kolektivnih pogodbah sicer nista določala ničesar o razmerju med višjimi in nižjimi kolektivnimi pogodbami, vendar je tudi takrat veljalo načelo „in favorem“, kar pomeni, da je nižja kolektivna pogodba lahko dala le več pravic. To načelo je izhajalo iz določbe 3. odstavka 86. člena ZTPDR o tem, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoj od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, če pa jih vsebuje, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona. Pravni standard „in favorem“ je upoštevan tudi v 2. odstavku 7. člena ZDR, ki velja v spornem obdobju.

Tudi o tem, da se v zakonu določen pojem „kolektivne pogodbe“ nanaša tako na kolektivne pogodbe dejavnosti kot podjetniške kolektivne pogodbe in o razmerju med kolektivnimi pogodbami ter kolektivnimi pogodbami in zakonom, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališča (npr.: opr. št. VIII Ips 328/2008, opr. št. VIII Ips 329/2008, opr. št. VIII Ips 330/2008 vse z dne 9. 2. 2009) na katere se je sklicevalo v sklepih opr. št. VIII Ips DoR 1/2010 z dne 3. 3. 2010, opr. št. VIII Ips DoR 6/2010 z dne 3. 2. 2010 in opr. št. VIII Ips 104/2009 z dne 3. 2. 2010, ko je zavrnilo predlog za dopustitev revizije v individualnih delovnih sporih pod opr. št. Pdp 208/2009 in opr. št. Pdp 938/2009, v katerih je bila pravna podlaga za odločitev odločba podjetniške kolektivne pogodbe, ki jo predlagatelj napada v tem sporu.

Glede na specifičnost urejanja položaja zaposlenih v negospodarstvu in še posebej pri uporabnikih proračunskih sredstev, bi sicer bilo možno, da se s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti določi, da delodajalci na tem področju ne smejo izplačevati višjega regresa od dogovorjenega, vendar je bilo to storjeno le z aneksom iz leta 1994 (Ur. l. RS, št. 27/94), ki je v 2. členu določal, da se regres za letni dopust za leto 1994 v vseh organizacijah s področja negospodarstva in v državnih organih izplačuje le v višini, določeni s tem aneksom. V spornem obdobju veljavni aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 99/2001), ugotovitveni sklep (Ur. l. RS, št. 8/2003), Dogovor o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 (Ur. l. RS, št. 73/2003), Dogovor o višini regresa za leto 2006 (Ur. l. RS, št. 36/2006) in Dogovor o višini regresa za letni dopust za leto 2007 (Ur. l. RS, št. 33/2007), ki so v spornem obdobju določali višino regresa za letni dopust, pa tovrstne določbe več nimajo. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je sprejeti aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 64/95 z dne 10. 11. 1995) popolnoma spremenil določbo 40. člena KPND, ko je določil „delavcu pripada regres za letni dopust v višini, dogovorjeni z vsakoletnim aneksom h kolektivni pogodbi“ (5. člen aneksa). Citirana določba namreč določa minimalni regres, do katerega so delavci upravičeni, kar pa ne pomeni, da delodajalci na tem področju ne smejo izplačevati višjega regresa od dogovorjenega, kar velja za konkretni primer. Dejansko je bil namreč regres za letni dopust omejen le za leto 1994 z aneksom h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 27/94 z dne 20. 5. 1994), ki je v 2. členu določal, da se regres za letni dopust za leto 1994 v vseh organizacijah s področja negospodarstva in v državnih organih izplačuje le v višini določeni s tem aneksom.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila KPND tisti najvišji in specialni predpis, ki je za vsa leta vtoževanega obdobja enotno urejal višino regresa za letni dopust za ves javni sektor in ni dopuščal nobene opcije, da se z dogovori na nižji ravni ali morda s pogodbo o zaposlitvi drugače uredi ta prejemek (regres). Kaj takšnega iz določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz same KPND oziroma zgoraj citiranih dogovorov o višini regresa za posamezno leto. Glede na določbo 2. odstavka 2. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP – Ur. l. 43/2006) bi se sicer lahko postavilo vprašanje, ali je kolektivno pogodbo tožene stranke na strani delodajalca sklenil pristojni organ. V skladu s citirano določbo namreč Vlada Republike Slovenije ali ministrstvo, ki ga pooblasti, oziroma drug z zakonom pooblaščeni organ kot stranka na strani delodajalca sklepa kolektivne pogodbe, ki se sklepajo za zaposlene v državnih organih Republike Slovenije, upravah, samoupravnih skupnosti, javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih in drugih osebah javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravnih lokalnih skupnosti, vendar pa je ta določba veljala šele od 6. 5. 2006 dalje in ne more vplivati na podjetniško kolektivno pogodbo, ki je bila sklenjena že pred tem (18. 3. 1993). Po navedbah predlagatelja je ves čas spornega obdobja delavcem izplačeval regres za letni dopust v višini, ki je bil določen z ugotovitvenim sklepom, sklenjenim na podlagi aneksa h KPND ter dogovori o višini regresa za posamezno leto. V kolikor je predlagatelj štel, da je s 30. členom podjetniške kolektivne pogodbe neustrezno urejeno vprašanje regresa za letni dopust, bi to lahko uredil bodisi z aneksi h tej kolektivni pogodbi, kar je storil šele v letu 2008. Iz določbe 5. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o javnih financah (ZJF – Ur. l. RS, št. 79/99 – 49/2009) izhaja, da so javni skladi, javni zavodi in agencije, katere ustanovitelj je država ali občina, posredni uporabniki državnega proračuna. Iz določbe 1. odstavka 26. člena ZJF pa izhaja, da mora predlagatelj kot posredni uporabnik državnega proračuna pripraviti predlog finančnega načrta na podlagi izhodišč, ki veljajo za državni proračun, vendar na podlagi teh določb ni mogoče sklepati, da predlagatelj v letu 1993 ne bi smel skleniti podjetniške kolektivne pogodbe, s katero bi drugače uredil pravice do regresa za letni dopust, kot je bila urejena z dogovorom med vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja kot zmotno razloguje sodišče prve stopnje.

Ničnost pravnega posla načelno lahko uveljavlja vsak, ki ima od ugotovitve ničnosti kakšno korist. Ničnost lahko predlagatelj uveljavlja na podlagi določbe 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, š.t. 83/2001 in nadaljnji), ki določa, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi določbe 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi Republike Slovenije, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Glede na zgoraj obrazloženo vsebina citiranega 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe v ničemer ne nasprotuje niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom. V tem, da sta se predlagatelj in udeleženec v kolektivni pogodbi sporazumele in določile višji znesek regresa, torej določili pravice, ki so za delavca ugodnejše, upoštevaje načelo pogodbene avtonomije (3. člen OZ) tudi pritožbeno sodišče ne vidi ničesar nemoralnega, še manj pa nedopustnega.

Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je nično določilo 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Izpodbijani 30. člen kolektivne pogodbe (ki se uporablja od 19. 3. 1993), je bil vse do sprejetja aneksa št. 8 h kolektivni pogodbi (sprejetega v letu 2008) ves čas enak. Glede na zgoraj obrazloženo in glede na to, da ZDR v 1. odstavku 131. člena določa le najnižji regres, ki ga mora delodajalec delavcu zagotoviti iz naslova regresa za letni dopust, 2. odstavek 7. člena ZDR pa določa, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kar sta se udeleženca s kolektivno pogodbo tudi sporazumela in v kolektivni pogodbi določila višji znesek regresa za letni dopust, kot ga je določal zakon. ZDR v letu 2003 veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil niti ni na novo uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev in je ohranil določbe o kolektivnih pogodbah in ZDR/90 in ZTPDR še naprej v veljavi (245. člen ZDR), zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno nepravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 5. alinee 358. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je bilo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, spremenilo, tako da ga je zavrnilo, je ostal nerešen še podredni tožbeni zahtevek. V podrednem tožbenem zahtevku je predlagatelj zahteval ugotovitev, da predlagatelj z neizvrševanjem določbe 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni kršil pravic delavcev niti svoje obveznosti glede izplačevanje višine regresa za letni dopust. Predlagatelj je torej postavil podredni tožbeni zahtevek, ki pa po svoji naravi to ni. Po določbi 3. odstavka 182. člena ZPP lahko tožeča stranka z eno tožbo uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Primarni in podredni zahtevek morata biti v medsebojni zvezi, kar pa v konkretni zadevi ni izkazano. S podrednim zahtevkom namreč predlagatelj zahteva ugotovitev, da ni kršil pravic delavcev niti svoje obveznosti glede izplačevanja višine regresa za letni dopust, torej zahtevek, kakršen ni mogoč. Po določbi 1. točke 1. odstavka 53. člena ZDSS-1 lahko sodišče ugotovi veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami, ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo. Predlagatelj si napačno razlaga, da je mogoča ugotovitev, da nekdo ne krši pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ko jo ne izvršuje. Takšen zahtevek ni mogoč. Za ugotovitveni izrek veljajo posebnosti, ki so določene v 1. odstavku 53. člena ZDSS-1, ko je predmet spora veljavnost oziroma neveljavnost KP, kršitev pravic ali obveznosti iz KP, neskladnosti KP z zakonom, med kolektivnimi pogodbami in splošnega akta delodajalca z zakonom ali kolektivno pogodbo. Po določbi 181. člena ZPP, ki v 2. odstavku določa pogoje za ugotovitveno tožbo, mora tudi v kolektivnem delovnem sporu sodišče pred odločanjem (oblikovanjem izreka) ugotoviti, ali so podani pogoji za takšno tožbo (tožbeni zahtevek), torej tudi za ugotovitveni izrek sodbe. Tudi v kolektivnem delovnem sporu v zvezi z zahtevkom iz 1. točke 1. odstavka 53. člena ZDSS-1 mora iz navedb v predlogu izhajati, da ima predlagatelj pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavil predlagatelj, kot takšen ni mogoč, saj se predlagatelj ne more na ta način izogniti dolžnosti do delavcev. Prav tako pa ne gre za ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe (1. odstavek 53. člena in 6. člen ZDSS-1, ki opredeljuje stvarno pristojnost sodišča za odločanje v kolektivnih delovnih sporih). Po določbi 6. člena ZDSS-1 gre za odločanje o sporih med strankami kolektivnih pogodb ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju, za spore glede pristojnosti za kolektivno pogajanje, medsebojno skladnost kolektivnih pogodb oziroma skladnost kolektivnih pogodb z zakonom, spore o zakonitosti stavke, spore, ki izvirajo iz Zakona o sodelovanju delavcem pri upravljanju, o pristojnosti, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji, v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata in za katere tako določa zakon. Odločanje o tem, da predlagatelj ni kršil pravic delavcev niti svoje obveznosti glede izplačevanja višine regresa za letni dopust, ni predvideno in je izključno tudi po naravi stvari. Ker je torej dopustnost spora o tem že pojmovno izključena, v logični posledici tega pa je ne določa niti ZDSS-1, sodno varstvo za podredni zahtevek ni predvideno, kar pomeni, da spor ne sodi v sodno pristojnost. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek zavrglo, za kar je imelo podlago v določbi 2. odstavka 354. člena ZPP.

Odločitev o stroških tega kolektivnega delovnega spora temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem kolektivnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških. Ker predlagatelj s predlogom ni uspel, je dolžan udeležencu povrniti potrebne stroške postopka. Utemeljeno priglašeni stroški udeleženca pred sodiščem prve stopnje v skladu z zakonom o Odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) znašajo 620,00 EUR in sicer 500,00 EUR po tar. št. 3420 (nagrada za postopek), 20,00 EUR po tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in TK storitev) in 100,00 EUR DDV. Pritožbeno sodišče je tako stroške postopka v višini 620,00 EUR naložilo v plačilo predlagatelju, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Predlagatelj je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Celotno utemeljeni priglašeni pritožbeni stroški predlagatelja znašajo 740,00 EUR (600,00 EUR po tar. št. 3422, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 120,00 EUR DDV) in jih je predlagatelj dolžan povrniti udeležencu tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.