Jedro

Delodajalec je delavcu po pravnomočni sodbi izplačal plače, brez upoštevanja denarnega nadomestila, denarno nadomestilo pa je moral vrniti ZRSZ. V tej zadevi je bilo zavzeto stališče, da delodajalec naknadno ne more zahtevati zneska denarnega nadomestila za čas brezposelnosti na podlagi določil 190. člena OZ, saj pravna podlaga za izplačilo celotne plače še vedno obstaja. V obveznost plačila, da tožena stranka povrne nadomestilo plače na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ni posegla odločba ZRSZ, ki je bila potrjena z odločitvijo RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Tako odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med strankama. Zavezanec za vračilo je delodajalec (tožeča stranka) in ne delavka (tožena stranka), ki je bila sicer po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožena stranka ni bila obogatena brez pravnega temelja (190. člen OZ), pravni temelj še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.751,57 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2016 (1. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (2. točka) (I. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 606,26 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je sodba nezakonita iz razloga, ker je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku in po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, pa tudi sicer sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, predvsem pa so razlogi nejasni in s seboj v nasprotju v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi pod opr. št. VIII Ips 99/2015, kjer naj bi se obravnavalo podobno dejansko stanje, kjer naj bi delodajalec delavcu po pravnomočni sodbi izplačal plače brez upoštevanja denarnega nadomestila, denarno nadomestilo pa je moral vrniti ZRSZ. Tožeča stranka s svojo tožbo in tožbenim zahtevkom ne posega v pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Pd 1390/2012 z dne 23. 10. 2013, saj je to sodbo v celoti izpolnila. Dejstvo je, da tožeča stranka od tožene stranke ne zahteva vrnitve preplačila nadomestila plače, temveč zahteva vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je na podlagi odločbe ZRSZ, Območna enota A., št. ... (delovodna št.: ...) z dne 19. 5. 2015 tožeča stranka plačala znesek nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je prejemala tožena stranka od 1. 10. 2012 do 31. 4. 2014 v višini 6.657,57 EUR neto. Odločba je bila kasneje razveljavljena. Tako tožeča stranka zahteva vrnitev denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je bila po odločbi ZRSZ dolžna vrniti in ne zahteva vrnitve plačila nadomestila plače. Pravna podlaga je odpadla, saj je bila navedena odločba ZRSZ odpravljena. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki neupravičeno pridobljen znesek vrniti, saj je bila tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. V konkretnem primeru obstaja vzročna zveza, navedena situacija pa je nastala zaradi odsotnosti pravnega temelja, to pa ni poseg v pravnomočno odločbo, temveč se nanaša na odločbo ZRSZ, ki je bila kasneje odpravljena. Tožeča stranka je pravnomočno sodbo v celoti realizirala, je pa svoj zahtevek utemeljila na podlagi neupravičene obogatitve. Tožeča stranka je vložila tožbo pri Okrajnem sodišču v Kočevju, saj gre za klasični verzijski zahtevek, za katerega so pogoji obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (posla). Gre za dve popolnoma različni kategoriji vrst plačila, ki imata tudi popolnoma različno pravno podlago, zato je odločitev sodišča prve stopnje v celoti nepravilna, nezakonita in zmotna, sploh glede na to, da se sklicuje na sodno prakso, ki ne obravnava podobnega dejanskega stanja, kot ga uveljavlja tožeča stranka v konkretni zadevi. Tožeča stranka zahteva povračilo nadomestila za brezposelnost, ki ga je tožena stranka neupravičeno prejemala, saj je bila pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka prejemala nadomestilo, kasneje odpravljena. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki in na tej podlagi povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke v celoti neutemeljen. Neutemeljeno je navajanje tožeče stranke, da naj bi pri toženi stranki prišlo do neupravičene obogatitve. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. V bistvu tožeča stranka uveljavlja to bistveno kršitev zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

7. Neutemeljen je zatrjevani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka uveljavlja, pri čemer pritožbeno sodišče ni ugotovilo nasprotja o odločilnih dejstvih, kar navaja sodba o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje pa pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa prav tako ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter vpogledalo v listine od C1 do C3 (sodbe opr. št. I Pd 1390/2012, opr. št. Pdp 177/2014 in VIII Ips 185/2014). V soglasju s strankama je sodišče vpogledalo tudi v zapisnik o zaslišanju strank pred Okrajnim sodiščem v Kočevju dne 27. 11. 2017, pred odstopom tožbe pristojnemu sodišču ob soglasju obeh strank ni ponovno zaslišalo strank.

9. Tožeča stranka je v zadevi opr. št. I Pd 1390/2012 z dne 23. 10. 2013 v postopku zaradi obstoja delovnega razmerja pri prevzemniku uspela in sicer je sodišče v predmetni zadevi razsodilo, da se ugotovi, da je drugotožena stranka (tožeča stranka v predmetni zadevi) tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dnem 30. 9. 2012 ter odločilo, da ima tožnica (tožena stranka v predmetni zadevi) pri drugotoženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri drugotoženi stranki ni prenehalo in še vedno traja od 1. 10. 2012 dalje ter jo je drugotožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto čistilke. Prav tako je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 1. 10. 2012, do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plačo, odvesti vse predpisane davke in prispevke in izplačati vse zapadle neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače dalje do plačila. V zadevi opr. št. Pdp 177/2014 z dne 4. 7. 2014 je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v celoti. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 185/2014 z dne 13. 1. 2015 revizijo drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev pritožbenega sodišča. 10. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki 9. 9. 2014 obračunala pripadajoče bruto plače in ji izplačala neto znesek plač za čas od 1. 10. 2012 do 31. 8. 2014, pri tem pa plačila ni zmanjšala za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Tožeča stranka je dne 20. 5. 2015 prejela odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 19. 5. 2015, iz katere izhaja, da se odločba ZRSZ, s katero je bilo naloženo, da ZRSZ nakaže znesek 6.751,57 EUR neto iz naslova denarnega nadomestila, ki ga je prejemala tožena stranka. Tožeča stranka se je zoper odločitev pritožila, njena pritožba pa je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 23. 12. 2015. Tako je tožeča stranka 18. 2. 2015 ZRSZ nakazala znesek 6.751,57 EUR in v predmetni zadevi zahteva vračilo od tožene stranke v navedeni višini, sklicujoč se pri tem na pravno podlago 180. člena Obligacijskega zakonika, pri čemer le-ta določa, da mora oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, ali je prejela nekaj na podlago, ki se ni uresničila oziroma je kasneje odpadla, prejeto vrniti oziroma nadomestiti doseženo korist. Res je bila odločitev ZRSZ odpravljena, vendar zaradi pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo zakonito, tako da je delodajalec (tožeča stranka) dolžan nadomestilo vrniti, ne pa prejemnik denarnega nadomestila (tožena stranka) kot to določa Zakon o urejanju trga dela.

11. Pritožbeno sodišče navaja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke, da zadeva opr. št. VIII Ips 99/2015 z dne 22. 9. 2015 ni primerljiva s predmetno zadevo, prav nasprotno, zadeva se nanaša na identično dejansko stanje in enako pravno podlago. Tako se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno podobno dejansko stanje, delodajalec je delavcu po pravnomočni sodbi izplačal plače, brez upoštevanja denarnega nadomestila, denarno nadomestilo pa je moral vrniti ZRSZ. V tej zadevi je bilo zavzeto stališče, da delodajalec naknadno ne more zahtevati zneska denarnega nadomestila za čas brezposelnosti na podlagi določil 190. člena OZ, saj pravna podlaga za izplačilo celotne plače še vedno obstaja. V obveznost plačila, da tožena stranka povrne nadomestilo plače na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ni posegla odločba ZRSZ, ki je bila potrjena z odločitvijo RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Tako odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med strankama. Zavezanec za vračilo je delodajalec (tožeča stranka) in ne delavka (tožena stranka), ki je bila sicer po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožena stranka ni bila obogatena brez pravnega temelja (190. člen OZ), pravni temelj še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe. Pritožbeno sodišče tako navaja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da gre za klasični verzijski zahtevek, katerega pogoji so obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (posla). Tudi dejstvo, da je tožeča stranka tožbo prvotno vložila pri Okrajnem sodišču v Kočevju, ne more spremeniti pravne narave spornega razmerja.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.