Jedro

Proti prvi toženki bi bil morda lahko utemeljen le očitek opustitve obvestila o adaptacijskih delih na poslovnih prostorih, potem ko jih je prevzela od druge toženke, kar je tožeča stranka zatrjevala v tožbi. Vendar bi temu očitku opustitve morda lahko pripisali vlogo odločilnega vzroka za vtoževano škodo le, če tožeča stranka ne bi bila kako drugače seznanjena, da se v hiši opravljajo gradbena dela. Če bi namreč bila, opustitev obvestila ne more biti v vzročni zvezi z nastalo škodo. Za varstvo svoje lastnine v hiši, v kateri se opravljajo gradbena dela in do uporabe katere nima tožeča stranka nobene pravice, bi morala tožeča stranka v prvi vrsti poskrbeti sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi in tretji toženki na plačilo 2.l7219,58 EUR.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmote ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Prva in tretja toženka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni, na kateri temelji dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je najemna pogodba med drugo toženo stranko in tožečo stranko sporazumno prenehala oktobra 1995, to je že pred začetkom izvajanja obsežnih gradbenih del na objektu C. k. S. 12 v M., ter da je bil dosežen dogovor, da tožeča stranka prostore izprazni. Dokazne ocene izpovedbe zaslišane priče T. G. tožeča stranka zgolj s trditvijo o neverodostojnosti te priče ne more izpodbiti. Poleg tega je omenjena dejanska ugotovitev logično vpeta v kontekst dogovora o prenehanju terjatev druge toženke v razmerju do tožeče stranke iz naslova neplačane najemnine po omenjeni najemni pogodbi, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Ugotovitev sodišča prve stopnje o načinu prenehanja teh terjatev pritožnica niti ne izpodbija. Poleg tega iz nadaljnje neizpodbijane dejanske ugotovitve sledi, da je bil račun za najemnino za mesec november 1995 storniran. Ker je v naravi najemne pogodbe, da iz obveznosti zagotavljanja nemotene uporabe poslovnih prostorov najemodajalca izhaja njegova pravica do plačila najemnine, pritožbeno sodišče sprejema sklep sodišča prve stopnje, da je bil prav zaradi prenehanja najemne pogodbe storniran račun za najemnino za mesec november 1995. Takšno sklepanje je moč umestiti tudi v kontekst nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni obenem opravljala šiviljstva in računovodstva, v kompenzacijo pa je predlagala račun za storitve računovodstva že za mesec december 1995. Torej je opustila šiviljstvo, ki ga je opravljala v spornih poslovnih prostorih, pred začetkom gradbenih del, kar dodatno utrjuje ugotovitev o prenehanju najemne pogodbe. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka v podkrepitev nasprotovanja trditvam o prenehanju najemne pogodbe ni predložila nobenega računa iz naslova obveznosti plačila najemnine za čas po oktobru 1995. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da v postopku ni bil predložen noben trden dokaz, da je najemna pogodba med drugo toženo stranko in tožečo stranko prenehala že pred začetkom izvajanja obsežnih gradbenih del na objektu C. k. S. 12 v M..

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, češ da ni prejela prevzemnega zapisnika po pogodbi o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 20. 12. 1995. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je bil priložen odgovoru na tožbo, odgovor na tožbo pa je bil skupaj s prilogami vročen prvotnemu pooblaščencu tožeče stranke (vročilnica, speta k l. št. 21). Trditve o neverodostojnosti tega zapisnika je zato treba šteti za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih zato ne more upoštevati.

Pritožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila na prvo toženko sporna zgradba "prepisana" in prostori predani pred prazniki decembra 1995. Takrat najemna pogodba, sklenjena med drugo toženko in tožečo stranko, ni več veljala (prim. zgoraj). Prva toženka s tožečo stranko ni bila tako nikoli v nobenem pogodbenem razmerju (prim. 31. člen Zakona o poslovnih zgradbah in poslovnih prostorih). Prva toženka tožeči stranki zato ne more odgovarjati zaradi kršitve najemne pogodbe. Ker se je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka v razmerju do druge tožene stranke (to je najemodajalke) zavezala, da bo sporni poslovni prostor po prenehanju najemne pogodbe izpraznila, ne more biti utemeljen niti pritožbeni očitek, češ da bi se prva toženka razbremenila odškodninske odgovornosti le, če bi vložila izpraznitveni zahtevek. Tožeča stranka namreč ni bila brez obveznosti v zvezi z izpraznitvijo poslovnega prostora, do uporabe katerega ni imela nobene pravice več.

Pritožbeno sodišče je že obrazložilo v 30. točki obrazložitve odločbe z opr. št. I Cpg 25/2007 z dne 7. 2. 2007, da bi bil morda proti prvi toženki lahko utemeljen le očitek opustitve obvestila o adaptacijskih delih na poslovnih prostorih, potem ko jih je prevzela od druge toženke, kar je tožeča stranka zatrjevala v tožbi. Vendar bi temu očitku opustitve morda lahko pripisali vlogo odločilnega vzroka za vtoževano škodo le, če tožeča stranka ne bi bila kako drugače seznanjena, da se v hiši opravljajo gradbena dela. Če bi namreč bila, opustitev obvestila ne more biti v vzročni zvezi za nastalo škodo. Za varstvo svoje lastnine v hiši, v kateri se opravljajo gradbena dela in do uporabe katere nima tožeča stranka nobene pravice, bi morala tožeča stranka v prvi vrsti poskrbeti sama. Ne gre namreč za situacijo, v kateri bi dolžnost varstva kakor koli prenesla na prvo toženko. Zato pri presoji tega očitka protipravnega ravnanja pritožbeno sodišče ne more mimo izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke, iz katere sledi (zapisnik z glavne obravnave 3. 7. 2002, l. št. 53), da je bilo na stopnicah 30. 1. 1996, ko je bila v spornem poslovnem prostoru, že nekaj kritine, in da so ji povedali, da bodo delali stopnice. Najkasneje aprila (tako je izpovedovala zakonita zastopnica tožeče stranke) pa je bil tožeči stranki v celoti z lastnim zaznavanjem znan tudi obseg adaptacijskih del (zapisnik z glavne obravnave 3. 7. 2002, l. št. 53). Zato bi bilo za odgovor na vprašanje pomembnosti očitane opustitve odločilno dejstvo, kdaj je tožeča stranka izvedela za odtujitev in uničenje njenih strojev.

S tem v zvezi se je tožeča stranka v tožbi sklicevala na kazensko ovadbo, a kazenske ovadbe v spis ni predložila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Nobene opustitve s tem v zvezi ni mogoče očitati sodišču, ker 1. odstavek 226. člena ZPP jasno opredeljuje, da je dolžnost stranke same, da predloži listino, na katero se sklicuje. Sicer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da iz podatkov spisa sledi, da je bil tožeči stranki vročen odgovor policijskega oddelka v Medvodah z dne 11. 7. 2002 na poziv sodišča, iz katerega sledi, da policija podatkov o zatrjevani tatvini strojev ne more predložiti.

O kaznivem dejanju, ki je neposredni vzrok nastale škode, tako v spisu ni nobenega podatka. Zato kaznivega dejanja tudi ni mogoče umestiti v časovno dogajanje obravnavanega škodnega dogodka. Upoštevaje pri tem, da iz že omenjene izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke sledi še, da je našla svoje stvari aprila 1996 "vse oziroma nekatere v Donitovi sobi," pritožbeno sodišče ne more sprejeti očitka opustitve obvestila o gradbenih delih kot odločilnega vzroka za nastalo škodo. V ugotovljenih okoliščinah, ko prva toženka ni bila zadolžena niti za varstvo opreme tožeče stranke niti ni prepustila nemotene uporabe spornega prostora tožeči stranki, tožeča stranka pa se je na drugi strani zavezala, da bo sporni prostor izpraznila in je bila poleg tega z obsežnimi adaptacijskimi deli na objektu tudi seznanjena, zatrjevani opustitvi obvestila ni mogoče pripisati odločilnega vzroka za nastalo škodo že zato, ker ni znano niti, ali je do škode prišlo, preden je bila tožeča stranka sama seznanjena z gradbenimi deli. Predpostavke odškodninske odgovornosti (1. odstavek 154. člena ZOR) tako niso podane. Zato odškodninski tožbeni zahtevek proti prvi toženki ne more biti utemeljen.

Pritožnica ne navaja razlogov proti zavrnitvi odškodninskega tožbenega zahtevka proti tretji toženki. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava dodaja, da se strinja s presojo, da je tretja toženka storila vse, kar je bila v zvezi s sporno opremo tožeče stranke dolžna storiti. Zato tudi njena odškodninska odgovornost ni podana (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker uradni preizkus izpodbijane sodbe na druge uradoma upoštevne razloge (2. odstavek 350. člena ZPP) ni pokazal, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.