Jedro

Glede na dejstvo, da je dolžnik v tako kratkem času pred začetkom postopka osebnega stečaja nad njim porabljal denar za nadstandardni življenjski slog ter selektivno poplačilo upnikov, to vsekakor ne more pomeniti, da je bil dolžnik vesten in pošten. Taka ravnanja kažejo na izogibanje poplačilu upnikov v največji možni meri in so zato že sama po sebi v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.

Odpust obveznosti glede na generalno klavzulo iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti (zloraba pravice do odpusta obveznosti). Dejanski stan, ki ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je zato mogoče subsumirati tudi pod določbo tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru izkazan tudi ugovorni razlog iz 1. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper sklep v celoti se pritožuje dolžnik sam (p. d. 168) in po svoji pooblaščenki (p. d. 167). Ker gre v obeh primerih za pritožbo dolžnika, pritožbi pa sta po svoji vsebini identični (pritožba na p. d. 167 vsebuje le stavek več; str. 5), ju bo pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj kot eno in podalo enotno obrazložitev.

3. Dolžnik se v pritožbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP in pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zavrne ugovor upnikov.

4. Upnika A. A. in B. B., ki sta vložila ugovor proti odpustu obveznosti, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ter upravitelj, so na pritožbo odgovorili. Pritožbi nasprotujejo in pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 5. 9. 2018 (p. d. 38) začelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku ter v njem določilo preizkusno obdobje 2 (dveh) let od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče dne 5. 9. 2020. Dne 31. 7. 2020 sta upnika A. A. in B. B. (v nadaljevanju upnika) vložila ugovor zoper odpust obveznosti stečajnemu dolžniku. Sodišče prve stopnje je ugovoru upnikov z izpodbijanim sklepom ugodilo. Presodilo je, da je dolžnik z več svojimi dejanji kršil svoje obveznosti. Tako je v zadnjih petih mesecih pred začetkom postopka osebnega stečaja iz računa v Avstriji dvignil 29. 12. 2017 gotovino v znesku 35.000,00 EUR, 5. 1. 2018 gotovino v znesku 73.500,00 EUR in 18. 1. 2018 znesek 18.803,92 EUR, skupaj 127.303,92 EUR, nato pa v svojih izjavah navedel nasprotujoče si razloge o porabi teh sredstev, s tako dvignjeno gotovino ni ravnal vestno in pošteno in z namenom poplačila upnikov, za slednje s svojimi ravnanji ni izkazal niti minimalnega prizadevanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje navedlo, da tega premoženja tudi ni vključil v poročilo (poročilo o stanju premoženja iz prvega odstavka 384. člena ZFPPIPP), čeprav bi z denarjem glede na višino lahko poravnal obveznosti do upnikov, kar kaže na nekritičen odnos dolžnika do obveznosti in odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi še pojasnilo, da morajo biti poročila dolžnika takšna, da upravitelju omogočajo učinkovit nadzor nad stečajnim dolžnikom, obveznost poročanja in predložitve dokazov pa tudi ni posebej zahtevna obveznost, ki bi bila za dolžnika pretežka. Dolžnik bi si tako moral prizadevati, da bi iz prihodkov vsaj delno poravnal svoje obveznosti do upnikov, a ni pokazal niti minimalnega prizadevanja za to. Po presoji sodišča prve stopnje je s tem podana ovira za odpust obveznosti po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP, saj je dolžnik kršil obveznosti iz šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP, zato je odločilo kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

7. Glede na podano obrazložitev sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa je neutemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na zgoraj opisana dejstva ter ugotovilo obstoj kršitve iz šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP in s tem izpolnitev zakonskega dejanskega stanu po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP, da odpust obveznosti zaradi tega ni dovoljen. Po presoji pritožbenega sodišča je s tem jasno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče prve stopnje vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo oziroma pravno načelo jo je oprlo, s čimer je standardu obrazloženosti zadoščeno. Standard ustrezne obrazloženosti predstavlja namreč tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo,1 kar je v danem primeru mogoče. Zato očitane kršitve postopka niso podane.

8. Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da upnika nista pasivno legitimirana za vložitev ugovora zoper odpust obveznosti, ker upnik A. A. do dolžnika terjatve sploh nima, kar naj bi izhajalo iz priložene pravnomočne delne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 346/2008. Iz iste sodbe pa naj bi potrditvah pritožbe izhajalo tudi, da terjatve do dolžnika nima niti upnica B. B., saj je ona dejansko dolžnica v odnosu do stečajnega dolžnika.

9. Iz 57. člena ZFPPIPP izhaja, da pridobi upnik upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatve, določenem v 59. člena ZFPPIPP, torej v treh mesecih po objavi oklica o začetku postopka. To upravičenje upnika pa preneha, če je bila njegova prijava pravnomočno zavržena kot nepopolna glede vseh terjatev, ki se z njo uveljavljajo oziroma v stečajnem postopku tudi, če vse njegove terjatve, ki jih uveljavlja v tem postopku, prenehajo, ker je zamudil rok za izvedbo dejanj, potrebnih za njihovo uveljavitev, je bilo s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega državnega organa ugotovljeno, da ne obstajajo, ali so bile v celoti plačane (58. člen ZFPPIPP). V konkretnem postopku osebnega stečaja je bil oklic o začetku postopka objavljen hkrati s sklepom o začetku postopka tj. 30. 5. 2018, rok za prijavo terjatve je potekel 30. 8. 2018. Iz podatkov spisa izhaja, da sta upnika svoje terjatve prijavila 29. 8. 2018 (p. d. 31). Iz sklepa o preizkusu terjatev (p. d. 59), katerega sestavni del je tudi Končni seznam preizkušenih terjatev z dne 10. 12. 2018 (p. d. 58), izhaja, da so bile terjatve upnikov A. A. in B. B. s strani upravitelja prerekane iz razloga, ker v zvezi s temi terjatvami teče pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem na Ptuju P 346/2008, ki še ni pravnomočno zaključen. Oba upnika sta predlagala nadaljevanje navedenega pravdnega postopka, v katerem je bila do sedaj izdana le že pravnomočna delna sodba Okrožnega sodišča na Ptuju P 346/2008 z dne 12. 6. 2019, na katero se v svoji pritožbi sklicuje dolžnik. S citirano delno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju P 346/2008 z dne 12. 6. 2019 o zahtevku upnika A. A. kot prvega tožnika ni bilo odločeno, temveč je bilo (delno) odločeno o tožbenem zahtevku upnice B. B. kot druge tožnice. To izhaja tako iz izreka delne sodbe kot tudi iz 4. točke obrazložitve citirane sodbe, v kateri je navedeno, da je za končno odločitev zrel samo tožbeni zahtevek druge tožnice, zato je tudi bila izdana le delna sodba (314. člen ZPP). Glede na navedeno so v celoti neutemeljene vse pritožbene navedbe, da je o vseh terjatvah upnikov že pravnomočno odločeno. Že samo dejstvo, da gre za delno sodbo, jasno pokaže prav nasprotno, tj. da o zahtevku upnika A. A. kot prvega tožnika še ni bilo odločeno.

10. Poleg tega iz delne sodbe izhaja, da je ugotovljena terjatev upnice B. B. v višini 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2008 do plačila,2 o pravdnih stroških (niti upnice B. B.) pa še ni bilo odločeno, saj je odločitev o pravdnih stroških pridržana za končno odločbo. Zato so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe o tem, koliko znašajo in za koliko so utemeljeni stroški dolžnika do upnice B. B. O povračilu pravdnih stroškov odloča sodišče v postopku, v katerem so nastali. Zato so pritožbene navedbe dolžnika o terjatvah dolžnika do upnice B. B., ki se nanašajo na pravdne stroške, o katerih še ni bilo odločeno (zaradi česar naj bi bila upnica B. B. po navedbah pritožnika celo dolžnica do dolžnika in ne obratno), neutemeljene.

11. Neutemeljene so tudi trditve dolžnika v pritožbi, da je na podlagi delne sodbe, po kateri je dolžnik v stečajno maso družbe C., d. o. o. - v stečaju, dolžan plačati 20.846,63 EUR z obrestmi (glej op. 1) in izjave upravitelja iz sedmega rednega poročila z dne 28. 7. 2020, da je bilo stanje unovčene stečajne mase 46.826,39 EUR, jasno, da stečajna masa zadošča za poplačilo vseh obveznosti stečajnega dolžnika, zato naj se stečaj zaključi. Kot pravilno opozarja upravitelj v svojem odgovoru na pritožbo, o vsem tem ni mogoče govoriti, dokler pravnomočno ni odločeno o vseh prerekanih terjatvah, o katerih tečejo pravdni postopki in hkrati tudi o pravdnih stroških, ki bodo prav tako (lahko) bremenili stečajno maso. Zato so povsem neutemeljene na več mestih podane navedbe pritožbe, da je o prerekanih terjatvah in koliko znašajo obveznosti dolžnika v tem stečaju že pravnomočno odločeno. Pravdni postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod P 346/2008, še ni v celoti zaključen, saj sodišče še ni pravnomočno odločilo o vseh zahtevkih pravdnih strank. Zato pritožba neutemeljeno trdi, da ni podana upravičenost upnikov za opravljanje procesnih dejanj v tem stečajnem postopku, saj je ta glede na navedeno izkazana.

12. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na poziv upravitelju, da zaključi stečajni postopek, ker je o vseh terjatvah pravnomočno odločeno, pa so za predmetni postopek pravno irelevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (360. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki upravitelju, da ves čas poteka preizkusne dobe odpustu obveznosti ni ugovarjal, čeprav bi to lahko ali moral, če je vedel za dejanja dolžnika, ki predstavljajo oviro za odpust. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru upnikov, ki imajo prav tako kot upravitelj pravico do vložitve ugovora (prim. prvi odstavek 403. člena ZFPPIPP). Predmet presoje pa v takem primeru ni delo upravitelja, temveč ravnanja dolžnika, očitana dolžniku v ugovoru upnikov.

14. Vsak upnik lahko vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ali če dolžnik krši svoje obveznosti med drugim tudi iz 384. člena ZFPPIPP (prvi odstavek 403. člena ZFPPIPP). Iz prvega in drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP, ki se uporablja tudi v primeru, da dolžnik sam vloži predlog za začetek postopka osebnega stečaja (peti odstavek 384. člena ZFPPIPP), izhaja, da mora dolžnik, proti kateremu je vložen predlog za začetek postopka osebnega stečaja, sodišču dati poročilo o svojem premoženju, ki mora vsebovati: 1. popis, če je dolžnik potrošnik, vsega njegovega premoženja, 2. podatke o dolžnikovih transakcijskih računih (TRR), ki morajo za vsak TRR vključevati podatke o njegovi številki in izvajalcu plačilnega prometa, ki ga vodi, 3. podatke o skupnem mesečnem znesku plače, pokojnine ali drugih rednih prejemkov ter o njihovih izplačevalcih ter 4. izjavo dolžnika, da je v poročilu navedeno vse njegovo premoženje, za katero ve, in vsi TRR. Iz šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP izhaja, da mora dolžnik med postopkom osebnega stečaja upravitelju nemudoma sporočiti vsako spremembo podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP ter upravitelju ali sodišču na njegovo zahtevo dati vsa pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih, ki jih je izvedel v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja.

15. V ugovoru (p. d. 153) sta upnika dolžniku očitala, da je v poročilu o stanju svojega premoženja zamolčal premoženje, ki ga je imel na TRR v Avstriji, ki ga je sicer zaprl 18. 1. 2018, vendar je s tega TRR dvignil večje vsote gotovine. Tako naj bi dvignil 29. 12. 2017 znesek 35.000,00 EUR, 5. 1. 2018 znesek 73.500,00 EUR in 18. 1. 2018 (ob zaprtju računa) znesek 18.803,92 EUR. Po navedbah upnikov je dolžnik tako v manj kot petih mesecih pred začetkom stečajnega postopka razpolagal z gotovino v višini 127.303,92 EUR, tega premoženja v svojem poročilu ni navedel, saj če je v času do začetka stečaja premoženje odplačno odtujil, je moral z njim pridobiti drugo premoženje, česar v poročilu ni navedel. Če pa je bila odtujitev neodplačna, pa je ugovor upnikov utemeljen na določbi 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, iz katerega izhaja, da velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja neodplačno razpolagal s svojim premoženjem. Po navedbah upnikov v ugovoru je namreč za normalne življenjske stroške nemogoče porabiti tako veliko vsoto denarja, lahko pa bi s tem denarjem dolžnik v celoti poravnal vse pravnomočno ugotovljene obveznosti. Upnika sta v ugovoru dolžniku očitala tudi druge kršitve, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo, saj je ugotovilo, da ni pogojev za odpust obveznosti že na podlagi navedenih dejstev, zato jih tudi pritožbeno sodišče ne povezema.

16. Upravitelj je v zvezi z navedenimi očitki upnikov dolžniku podal izjavo (p. d. 160), da mu je dolžnik sprva pojasnil, da je denar porabil v igralnicah v ... in na ..., šel je v zdravilišče in spremljal sina na svetovnem prvenstvu v golfu v Maleziji, poravnal stroške odvetnikom ter si dal vgraditi implantante. Na poziv upravitelja, da o vsem tem predloži dokazila, je dolžnik svoje navedbe spremenil in navedel, da je v naložbe, iz katerih je pridobil predmetna denarna sredstva, vložil denar svojega sina in mu nato znesek v višini 68.722,02 EUR v januarju 2018 vrnil, ter posojilo prijatelja v višini 20.000,00 EUR, kar mu je tudi vrnil iz dvignjene gotovine. Za znesek 50.000,00 EUR je predložil podpisano potrdilo svojega sina, za znesek 20.000,00 EUR izjavo prijatelja, za znesek 18.722,02 EUR pa izjavo sina, ki je naslovljena na FURS. Glede na spreminjanje izjave ni jasno, ali je dolžnik denar (gotovino), ki ga je dvignil v Avstriji ob začetku postopka osebnega stečaja že porabil (ga odsvojil, porabil, vrnil tretjim osebam), ali pa ga je še imel. 17. Na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti dne 17. 9. 2020 (priloga k p. d. 161) je dolžnik v zvezi z gotovino, dvignjeno s TRR v Avstriji navedel, da to ni bil njegov denar, temveč je šlo za vračilo prijateljem in sinu D. D., ki so mu denar dali v letu 2014 (dolžnik trdi, da mu je sin dal 50.000,00 EUR, E. E. 20.000 EUR, F. F. 17.000 in G. G. 2.500 EUR), da bi ga oplemenitil preko naložb, dobiček bi si delili 50:50. Ker so bili nato na borzi rezultati slabi, je vse zaključil in sinu 6. 1. 2018 vrnil iz tega naslova 50.600,00 EUR. Sinu je vrnil tudi 32.000,00 EUR kot vračilo za mesečna posojila, ki mu jih je dajal za plačevanje kredita banki, ker obveznosti sam ni mogel plačevati. Nato je dne 12. 1. 2018 iz tega denarja vrnil tudi 20.000,00 EUR E. E. in 2.570 EUR G. G. Razliko (gre za 22.133,92 EUR) je porabil za plačilo pravdnih stroškov in za tekočo osebno rabo (uredil si je implantante, kupil letno karto za golf in porabil za igro golfa, šel v toplice na zdravljenje, zamenjal očala, namenil denar vzdrževanju avta).

18. Nesporno v tem postopku je, in slednje je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je dolžnik iz svojega TRR v Avstriji dvignil 29. 12. 2017 znesek 35.000,00 EUR, 5. 1. 2018 znesek 73.500,00 EUR in 18. 1. 2018 (ob zaprtju računa) znesek 18.803,92 EUR, skupaj torej 127.303,92 EUR. Gre za premoženje, ki ga je dolžnik iz svojega TRR v tujini dvignil pet mesecev pred začetkom postopka osebnega stečaja3 in za katerega trdi, da ga je del vrnil svojim upnikom oziroma plačal njihove storitve (pravdni stroški), del (22.133,92 EUR) pa porabil za tekoče osebne potrebe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik tekom postopka svoja pojasnjevanja glede porabe denarja spreminjal, je pravilna. Slednje tudi po presoji pritožbenega sodišča vzbuja dvom v resničnost njegovih navedb. Poleg tega dolžnik v okviru dokaznega bremena tudi ni predložil nobenega dokazila o tem, da mu je sin tekom let dejansko posodil 32.000,00 EUR za plačilo kredita ter da je znesek 22.133,92 EUR porabil za plačilo pravdnih stroškov in tekočo osebno porabo. V dokaz dejstva, da mu je sin izročil 50.000,00 EUR za naložbe v tujini, je dolžnik sicer predložil s svoje strani sestavljeno in podpisano enostransko listino. Taka listina sicer ni brez vsake dokazne vrednosti, vendar glede na okoliščine konkretnega primera ter da sta upnika izrecno ugovarjala verodostojnosti (tudi) te listine (prim. zapisnik naroka z dne 17. 9. 2020), dolžnik pa drugega dokaza v zvezi s tem ni ponudil, slednje pomeni, da resničnosti dejstev, zapisanih v taki listini, sodišče prve stopnje niti ni moglo preveriti. Dolžnik zato dokaznega bremena v zvezi z dejstvom, ki naj bi izhajalo iz take listine, s tem ni zmogel (212. člen ZFPPIPP). To pa pomeni, da dolžnik v tem postopku ni uspel dokazati kako je porabil za kar 104.133,92 EUR gotovine oziroma povedano drugače, dolžnik ni uspel dokazati, da je dejansko ves ta denar porabil še pred začetkom tega stečajnega postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno, da bi se v tako kratkem času porabil tako visok znesek denarja le za normalne življenjske stroške, niti za tiste namene, ki jih sam navaja. Dolžnik nasprotnega, torej da je v času prijave v stečaj v celoti in popolnoma navedel vse svoje premoženje, v tem postopku ni uspel dokazati, zato je pritožba v zvezi s tem v celoti neutemeljena, za utemeljeno pa se izkaže navedba upnikov v ugovoru in zaključek sodšča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, da je dolžnik kršil svojo obveznost iz 384. člena ZFPPIPP, ker v poročilu o stanju svojega premoženja, ki ga je bil dolžan podati v skladu s prvim, drugim in petim odstavkom 384. člena ZFPPIPP, ni navedel vsega svojega premoženja.

19. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi se trditve dolžnika izkazale za resnične (pa kot navedeno dolžnik tega sodišču ni uspel izkazati), očitana ravnanja dolžnika pet mesecev pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki ga je predlagal sam, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti v skladu z vestnostjo in poštenjem. Glede na dejstvo, da je dolžnik v tako kratkem času pred začetkom postopka osebnega stečaja nad njim porabljal denar za nadstandardni življenjski slog ter selektivno poplačilo upnikov (po svojih lastnih trditvah naj bi sinu vrnil za 32.000,00 EUR posojila, ostalih upnikov, ki so v tem postopku prijavili terjatve, pa ni poplačal), to vsekakor ne more pomeniti, da je bil dolžnik vesten in pošten. Taka ravnanja kažejo na izogibanje poplačilu upnikov v največji možni meri in so zato že sama po sebi v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.

20. Namen odpusta obveznosti je vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku omogočiti odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Zato odpust obveznosti glede na generalno klavzulo iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti (zloraba pravice do odpusta obveznosti). Dejanski stan, ki ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je zato mogoče subsumirati tudi pod določbo tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru izkazan tudi ugovorni razlog iz 1. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

21. Glede na vse navedeno izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Prim. sklep US RS št. Up-201/01 z dne 6. 11. 2003. 2 Višje sodišče je na podlagi izračuna zakonskih zamudnih obrestmi (za izračun je uporabljen računalniški program VS RS, ki je pri sodišču v uradni rabi) ugotovilo, da znaša navedena terjatev na dan odločitve sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa 24. 9. 2020 iz naslova glavnice in prisojenih zakonskih zamudnih obresti, skupaj 41.801,77 EUR.

3 Predmetni postopek osebnega stečaja se je pričel na predlog dolžnika dne 30. 5. 2018.