Jedro

Šele, ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora opraviti vsakih 6 mesecev (drugi odstavek 70.a člena KZ-1), odloči o tem, ali je nadaljevanje zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno.

Izrek

Pritožba obdolženkinega zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi določbe tretjega odstavka 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 491. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da je pri obdolženi J. K. tudi po zavrnitvi zagovornikove pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 28363/2015 z dne 15. 1. 2016, s katerim ji je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na podlagi 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), še vedno podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in se pripor še nadalje izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je pritožbeno sodišče utemeljilo nevarnost ponovitve kaznivega dejanja na enakih okoliščinah, kot izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Za obdolženko se pripor že več mesecev izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, kjer je obdolžena že vključena v sistem zdravljenja. Režim bivanja in zdravljenja je torej za obdolženko enak kot pri tistih posameznikih, katerim je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. O morebitnem nadaljnjem obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti bi višje sodišče tako lahko odločilo le na podlagi podatkov o obsojenkinem stanju, ki bi ga zahtevalo od UKC Maribor, glede na okoliščino, da tudi iz drugega odstavka 70.a člena KZ-1 izhaja, da se izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zavodu izvaja le tako dolgo, kot je potrebno, in se ukrep lahko nadomesti z ukrepom iz 70.b člena KZ-1 (obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je višje sodišče preverilo trenutno stanje obdolženke oziroma uspeh njenega dosedanjega zdravljenja in slednje upoštevalo pri svoji odločitvi o morebitnem nadaljnjem podaljšanju pripora. Zato meni, da odločitev višjega sodišča ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zaradi tega pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 70.a člena KZ-1 sodišče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več, izreče obvezno psihiatrično zdravljenje ali varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega dejanja ali stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. Višje sodišče je, ko je opravljalo kontrolo sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bil obdolženki izrečen navedeni varnostni ukrep, in presojalo utemeljenost zagovornikove pritožbe, presodilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.a člena KZ-1 zakonita in pravilna in je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Presodilo je torej, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izrek navedenega varnostnega ukrepa. Pritožbeno sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev presodilo, da obstaja nevarnost ponovitve hudega protipravnega dejanja, ki ga je mogoče odvrniti le s priporom oziroma varstvom in zdravljenjem obdolžene v Enoti za forenzično psihiatrijo. Sklep o presoji nevarnosti ponovitve hudega protipravnega dejanja je utemeljilo v točki 4 sklepa s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ob upoštevanju teže in vsebine protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, ki ga je obdolžena storila v neprištevnem stanju ter v povezavi s tudi subjektivnimi okoliščinami, podanimi na strani obdolženke, kot prejšnje ravnanje obdolženke na škodo istega oškodovanca, ko je že bila obravnavana za kaznivo dejanje z elementi nasilja in njenih osebnih lastnosti ter osebnostne motnje in odvisnosti od alkohola, kar terja zdravljenje, izrečeno z navedenim varnostnim ukrepom. Varnostni ukrep se izvršuje po pravnomočnosti sklepa. Nastanitev storilca, za katerega so podani razlogi za pripor in je ugotovljeno, da naj bi dejanje storil v neprištevnem stanju, med postopkom za uporabo varnostnega ukrepa v Enoto za forenzično psihiatrijo, še ne pomeni izvajanje izrečenega varnostnega ukrepa. Pritožbeno sodišče je na podlagi presoje, da so pri obdolženki podani razlogi za varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 ter ob ugotovitvi, da pri njej še vedno obstajajo tako subjektivne kot objektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve dejanja, dejstva in okoliščine, pomembne za presojo, da so razlogi za pripor še vedno podani, ugotovilo. Zato ni utemeljena zagovornikova navedba, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer zagovornik niti ne pojasni, katerih odločilnih dejstev višje sodišče ni ugotovilo, prav tako pa je neutemeljeno zagovornikovo zatrjevanje, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

5. V zvezi z zagovornikovim zatrjevanjem, da lahko sodišče kadarkoli odloči o tem, da se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu nadomesti z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 je potrebno pojasniti, da sodišče lahko šele, ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se ta varnostni ukrep izvaja, ob preizkusu, ki ga mora opraviti vsakih 6 mesecev (drugi odstavek 70.a člena KZ-1), odloči o tem, ali je nadaljevanje zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno. Odloči po postopku, predpisanem v 496. členu ZKP o trajanju ali spreminjanju varnostnega ukrepa. Po navedenem ni bilo nikakršne podlage za presojo dejstev, ki naj bi vodili k drugačnemu izreku varnostnega ukrepa in odpravi pripora, za kar se v pritožbi zavzema zagovornik.