Jedro

Delo pri pripenjanju in odpenjanju štiritonskih betonskih plošč na žerjav, je dejavnost, iz katere izhaja večja škodna nevarnost za okolico (2. odst. 154. čl. ZOR), zato delodajalec objektivno odškodninsko odgovarja za škodo, ki delavcu nastane pri takem delu.

Delavec, ki je zgolj občasno opravljal delovne naloge, pri katerih je prišlo do poškodbe pri delu ter pri tem ni upošteval navodil o varnem načinu dela, kar pa je delodajalec dopuščal, ni delno kriv za nastalo škodo, pa čeprav je imel opravljen izpit iz varstva pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka A. d.d. iz B. izključno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku C. v zvezi z nesrečo pri delu dne 6.4.1990. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je odgovornost za nastalo škodo izključno na njeni strani. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, da je imel tožnik uspešno opravljen izpit iz varstva pri delu, kar pomeni, da je bil poučen o varnem načinu dela in če je šlo za nevaren teren, je imel pravico in dolžnost opozoriti odgovornega vodjo oz. odkloniti delo in zahtevati odpravo nevarnosti. Isto velja tudi za lesene podstavke, saj jih je tožnik sam izbiral in kupa in jih podstavljal pod plošče in v kolikor bi bile dotrajane, bi jih moral izločiti. Tudi ni v skladu s predpisi o varstvu pri delu, da se delavec nujno povzpne na zgornjo ploščo, da lahko odpne kavelj, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak je dolžan za to uporabiti lestev ali oder. Zaradi vsega navedenega je mnenja, da ne more biti v celoti odgovorna za nastalo škodo in je njena odgovornost vsaj deljena.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo zadostne dokaze za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja, na ugotovljeno dejansko stanje pa je materialno pravo glede odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku v zvezi z delovno nezgodo, pravilno uporabilo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere po določbi 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izključno odškodninsko odgovorna za škodne posledice, ki so mu nastale pri delovni nezgodi dne 6.4.1990. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je do delovne nezgode prišlo, ko je pri razkladanju težkih betonskih plošč na neravnem terenu z različnimi nagibi, počil leseni podstavek pod ploščami, vsled česar so se plošče nagnile, kar je imelo za posledico, da se je tožnik, ki je na vrhu betonske plošče odpenjal kljuke dvigala, ustrašil in skočil na neravna in kamnita tla in si pri tem poškodoval koleno. Nedvomno gre pri delu z betonskimi ploščami (težke 4 tone) za dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi skoka. Na podlagi izpovedi tožnika in delovodje D., je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v konkretnem primeru ni z ničemer prispeval k nastanku poškodbe, saj je delo, ki mu je bilo dodeljeno, opravljal v skladu z navodili nadrejenih in je bila zaradi tega tožena stranka tista, ki ni poskrbela za varno delo.

V kolikor bi bil teren, na katerega so se odlagale betonske plošče, raven in nekamnit, do škode nedvomno ne bi prišlo, saj se betonske plošče v primeru, ko je popustil leseni podstavek, ne bi toliko nagnile, da bi se tožnik prestrašil in skočil na tla. V zvezi s tem so irelevantne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, da je tožnik imel opravljen izpit iz varstva pri delu in da bi zato moral vedeti, na kaj vse bi moral opozoriti toženo stranko pred pričetkom dela. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.3.1991 izhaja, da je tožnik opravljal pri toženi stranki naloge na delovnem mestu železokrivca in kot je povedal D., je le občasno, če se je obseg dela zmanjšal, opravljal druga dela. Tudi pritožbene navedbe, da bi moral tožnik pri povzpetju na zgornjo betonsko ploščo uporabiti lestev ali oder, so irelevantne za odločitev. Kot izhaja iz izpovedi D., je bil tak način dela, kot ga je opravljal tožnik, običajen, kar pomeni, da je tožena stranka dopuščala, da se je delavec pri odpenjanju kljuke dvigala pri razkladanju plošč nanje povzpel brez posebnih pomagal. Zaradi tega je bila tožena stranka tista, ki bi morala poskrbeti oz.

zahtevati, da se uporablja lestev in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi poskrbeti za varno delovno okolje, kar pa tožena stranka ni storila. Odločitev sodišča prve stopnje je zaradi tega utemeljena.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).