Jedro

Zagovornikovih navedb, da ne gre za tako obliko ogrožanja varnosti, da bi šlo za kaznivo dejanje, ni mogoče preizkusiti, saj ne obrazloži, v čem naj bi obstajale pomanjkljivosti opisa dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojeni I. M. spoznan za krivega petih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila za vsako kaznivo dejanje določena kazen tri mesece zapora ter nato po določbah o steku enotna kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega in pritožbenega postopka. Oškodovanki A. in E. Z. sta bili s premoženjskopravnima zahtevkoma napoteni na pravdo.

2. Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). K zahtevi je priložil obsojenčevo obrazložitev ter predlagal, da jo Vrhovno sodišče obravnava. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, vloženem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve zakona niso podane, navedbe obsojenca, priložene k zahtevi pa pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornik v zahtevi trdi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče dne 23. 11. 2010 zaslišalo priče S. Z., A. Z. in E. Z., obsojenec pa pri tem zaslišanju ni bil navzoč. Na naslednji glavni obravnavi je sodišče izpovedbe teh prič prečitalo ne da bi vprašalo, ali stranke z branjem izpovedb soglašajo. Zagovornik ne utemelji, v čem naj bi bila kršitev, ki jo zatrjuje, vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Njegove navedbe so tudi v nasprotju s podatki spisa, saj je sodišče na glavni obravnavi dne 15. 3. 2011, na kateri je bil obsojenec navzoč, zaslišalo priči S. Z. in A. Z., izpovedbo priče E. Z., ki je svoj izostanek iz obravnave opravičila, pa je prebralo v soglasju s strankami, skladno z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP.

7. Zagovornikovih navedb, da ne gre za tako obliko ogrožanja varnosti, da bi šlo za kaznivo dejanje in da bi moralo sodišče zato obtožni predlog zavrniti, ni mogoče preizkusiti, saj ne obrazloži, v čem naj bi obstajale pomanjkljivosti opisa dejanja, da dejanje opisano v sodbenem izreku ni kaznivo dejanje. Kot je bilo že pojasnjeno, mora vložnik zahteve obrazložiti kršitve zakona, ki jih v zahtevi zatrjuje.

8. Navedbe obsojenca, ki jih zagovornik prilaga k zahtevi za varstvo zakonitosti, ne vsebujejo obrazložitve kršitev kazenskega zakona oziroma kazenskega postopka, ki so lahko predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec zatrjuje, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, v izpodbijani sodbi niso pravilno ugotovljena. Navedeno pomeni, da obsojenec uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Da je ta razlog izrecno izključen, je bilo v tej odločbi tudi že pojasnjeno.

9. V popolnem nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče A. Z. dne 23. 11. 2010 in zapisnikom o glavni obravnavi dne 15. 3. 2011 so navedbe obsojenca, v katerih trdi, da je okrajna sodnica priči zastavljala sugestivna vprašanja in poskuša prikazati, da naj bi bila storjena kršitev procesnega zakona.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.