Jedro

S tem, ko so okupacijske oblasti materi tožnika, tožniku in njegovi sestri dovolile, da so se v maju 1941 umaknili pred okupatorjem iz Maribora v Beograd, ni izkazana grozeča prisilna izselitev tožnika oziroma njegove družine (tudi matere in sestre).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 201/98-6 z dne 10.7.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.5.1998, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 13.5.1997, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja za obdobje od 8.5.1941 do 15.5.1945 in na ta status vezane pravice ter odločila, da se tožniku statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ne prizna. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da ni mogoče šteti, da bi tožniku neposredno pred zatrjevanim pobegom v B. grozilo katero od nasilnih dejanj ali ukrepov okupatorja iz Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, v nadaljevanju: ZZVN).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema in pojasnjuje določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) in pogoje, ki jih ta zakon določa za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Pritrdilo je odločitvi tožene stranke s presojo, da tožnik ni izkazal predpisanih pogojev za priznanje navedenega statusa. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je iz izpodbijane odloče in upravnih spisov razvidno, da je prvostopni upravni organ o tožnikovem statusu begunca po ZZVN odločil na podlagi potne dovolilnice (Passierschein) z dne 6.5.1941 ter na podlagi pričevanja tožnikove sestre in C.M. Iz navedene dovolilnice je, po mnenju sodišča prve stopnje, razvidno, da so okupacijske oblasti materi tožnika ter tožniku in njegovi sestri dovolili, da so se umaknili pred okupatorjem iz M. v B. Dejstvo, da so se vrnili iz P. v M. po 7.8.1945, pa je razvidno iz objave 5616 z dne 7.8.1945, ki jo je izdal Mestni narodnoosvobodilni odbor v P. Upoštevaje navedene okoliščine je zato, po presoji sodišča prve stopnje, pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja.

Sodišče prve stopnje se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka in se v izogib ponavljanju (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju: ZUS) nanje sklicuje. Po mnenju sodišča prve stopnje je res sicer, kar zatrjuje tožnik, da je iz zgodovinskih virov razvidno, da so zavedno inteligenco okupatorji zapirali in izseljevali, vendar je za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani, kar v obravnavanem primeru ni izkazano. Temeljni pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, to je pobeg pred neposrednim in resničnim vojnim nasiljem, tožnik ne izkazuje niti z navedeno nemško potno dovolilnico z dne 6.5.1941, niti z izjavami v postopku zaslišanih prič, pa tudi z izjavami A.M., na katero opozarja tudi v tožbi, ne dokazuje tega, da mu je grozila prisilna izselitev. Zato je sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Dodatno navaja, da je družino (mater, njegovo sestro in njega) tajna nemška policija Gestapo, kmalu po odhodu družine dne 8.5.1941 v B., ponovno iskala, z namenom aretacije. O tem so jim povedali po repatriaciji stanovalci v M., ki so danes žal že pokojni (družina M. in družina M.). Še živa priča je A.M., ki bi lahko potrdila, da jih je po odhodu v S. ponovno iskala nemška tajna policija Gestapo, ker so jih hoteli aretirati. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče zasliši kot priče: predsednika Zgodovinskega društva M., prof. M., v zvezi z okoliščino, ali je v konkretnem primeru družini grozilo nasilje, saj vsak režim želi odstraniti svoje nevarne nasprotnike. Prav tako predlaga zaslišanje predstavnika Muzeja narodne osvoboditve v M., dr. M.Ž., ki je v dopisu z dne 12.5.2000 navedel, da v tem muzeju nimajo gradiva o tem, da bi imela nemška tajna policija takrat sezname in tudi ne ve, če so ohranjeni, čeprav mnogo izgnancev trdi, da so ti seznami obstajali. K pritožbi dodatno prilaga izjavo g. R.R. z dne 4.7.1945. Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ali vsaj ne dovolj, predloženih dokazov v celotnem spisu in je zato prišlo do napačne ocenitve dejanskega stanja. Meni, da v celoti izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj je bila družina dejansko izpostavljena nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom okupatorja. Predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijano sodbo v njegov prid. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in je svojo odločitev utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jih sprejema in zato ne ponavlja. Utemeljeno je sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in je v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo, da po 1. in 2. členu ZZVN tožnik ni izkazal in dokazal v upravnem postopku in s tožbo zakonite podlage za priznanje zahtevanega statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Opredelilo se je do vseh tožbenih ugovorov, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, ti pa po presoji pritožbenega sodišča ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, kar sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, tožnik temeljnega pogoja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, to je pobega pred neposrednim in dejanskim vojnim nasiljem nad njim (oziroma tudi družino: materjo in sestro), v času pred in po 6.5.1941, ne izkazuje in tudi tega ni dokazal, saj tega ne potrjujejo: navedena nemška potna dovolilnica z dne 6.5.1941, niti izjave v postopku zaslišanih prič, njegove sestre L.Š., C.M. in A.M. Predlog za nove priče, ki naj bi jih zaslišalo pritožbeno sodišče, pa, po mnenju pritožbenega sodišča, ni upošteven, saj sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da ji brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave pa do konca postopka na prvi stopnji (1. odstavek 71. člena ZUS). Tega pogoja pa tožnik, po mnenju pritožbenega sodišča, kar izhaja iz navedb v pritožbi, ni izpolnil. Sicer pa tudi, če bi pritožbeno sodišče sprejelo ta tožnikov predlog, le-ta ne bi mogel omajati nespornega dejstva, ki sta ga ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje in ki tudi izhaja iz upravnih spisov, to je, da so okupacijske oblasti materi tožnika (dne 6.5.1941), tožniku in njegovi sestri dovolile, da so se takrat umaknili pred okupatorjem iz M. v B., iz česar ne izhaja, da je tožniku (oziroma njegovi družini: materi in sestri) grozila prisilna izselitev, kar je zakonski pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po 1. in 2. členu ZZVN, ki je veljal v času odločanja v obravnavani zadevi na prvi stopnji.

Glede na navedeno je pritoženo sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).