Jedro

Ob upoštevanju neskladij v Pogodbi, sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožeča stranka s predložitvijo Pogodbe ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje in je zato pravilen njen zaključek, da s tem ni izkazala, da ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi bil izpolnjen kateri od pogojev iz 19. člena ZKZ za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, zato je bila odločitev tožene stranke, da zavrne odobritev predložene listine, utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Upravni enoti Tolmin (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložila zahtevo za odobritev pravnega posla, in sicer Pogodbe o neodplačni uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (posadna listina) (v nadaljevanju Pogodba), ki jo je dne 15. 4. 2016 sklenila z Republiko Slovenijo za nepremičnine s parc. št. 221, 352/8, 902/8, 902/9 in 352/9, vse k.o. ..., ki so kmetijska in gozdna zemljišča. Prvostopenjski organ je vlogo tožeče stranke z izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami urejen v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). V nadaljevanju povzema vsebino Pogodbe in navaja, da je dne 10. 10. 2016 obema strankama po Pogodbi poslal dopis, s katerim ju je seznanil z določbami ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči, kot tudi s tem, da je pregledal arhivsko gradivo in ugotovil, da Republika Slovenija, torej zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, ki so predmet pogodbe, v letu 2004 ni podala ponudbe za prodajo teh parcel niti ni tega storila kasneje. Pogodbeni stranki je zato pozval, naj dostavita listine, ki so pomembne za postopek, in sicer kupoprodajni pogodbi, na kateri se sklicujeta v Pogodbi, ter druge listine, povezane z vsebino Pogodbe. Ugotavlja, da je tožeča stranka odgovorila, da ne razpolaga z zahtevanimi listinami in da je bilo to tudi razlog, da želita stranki zemljiškoknjižno stanje urediti s posadno listino. Navedla je tudi, da ima nepremičnine v posesti vse od 13. 1. 2004 dalje, ko jih je prevzela na podlagi pogodbe, sklenjene s prejšnjim lastnikom A.A. Pravno relevantna dejstva med pogodbenima strankama niso sporna. Tožeča stranka je v odgovoru še navedla, da ZKZ predvideva pridobitev soglasja za promet s kmetijskimi zemljišči, ne pa tudi za prenos lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, torej na izviren način. Po njenem mnenju bi zato moral prvostopenjski organ njeno vlogo za odobritev pravnega posla zavreči, saj gre za zadevo, ki sodi v sodno pristojnost in ne za upravno zadevo.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih na podlagi posadne listine. ZKZ tovrstnih pogodb ne obravnava, gre pa po vsebini za promet s kmetijskimi zemljišči. Stvar upravnega organa je, da presodi ali listina o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem temelji na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in ali listina zato po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. To izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1129/2014 z dne 10. 3. 2015, o tem pa se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014. Prvostopenjski organ zaključuje, da v obravnavanem primeru ni pogojev za izdajo odločbe o odobritvi pravnega posla, oziroma za izdajo sklepa o zavrženju vloge za odobritev, tako kot to predlaga tožeča stranka, saj gre za promet s kmetijskimi zemljišči in bi zato ta moral potekati po določilih ZKZ, vendar pa lastnik, torej Republika Slovenija, ni podala ponudbe za prodajo teh zemljišč.

3. Po pritožbi tožeče stranke je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ). Drugostopenjski organ pojasnjuje, da ZKZ posadnih listin ne ureja, po vsebini Pogodbe pa gre v obravnavanem primeru za promet s kmetijskim zemljiščem. Stranki v postopku namreč nista izkazali, da bi lastnik zemljišča vložil ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča pri pristojnem upravnem organu in je zato prvostopenjski organ vlogo tožeče stranke za odobritev pravnega posla utemeljeno zavrnil. Ugotavlja, da listina, ki jo je tožeča stranka predložila v odobritev, ne izkazuje pogojev za priposestvovanje. Pogodbeni stranki sta navedli le, da sta bili sklenjeni prodajna pogodba z dne 8. 1. 2003 in kupoprodajna pogodba z dne 13. 1. 2004, ki sta priloga in sestavni del pogodbe, da pa prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi ni bil nikoli izveden, saj sta se originala pogodb izgubila. Navedli sta še, da tožeča stranka izvaja dobronamerno posest nad nepremičninami vse od 13. 1. 2004 dalje. Po mnenju drugostopenjskega organa tožeča stranka s tem ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje in da zato ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči po določbah ZKZ. Tožeča stranka namreč pogodb z dne 8. 1. 2003 in 13. 1. 2004 ni predložila, četudi sta pogodbeni stranki navedli, da sta sestavni del posadne listine, prvostopenjski organ pa v arhivu ni našel ponudbe za prodajo zemljišč. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 120/2012, vendar pa tudi iz te sodbe, enako kot iz sodb, na katere se je skliceval prvostopenjski organ, izhaja, da morajo biti v pogodbeni listini ugotovljeni in izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem, tako da upravni organ lahko oceni da pogodba o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem po vsebini ne predstavlja prometa s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ. V konkretnem primeru pa tega tožeča stranka ni izkazala in je zato drugostopenjski organ njeno pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita iz vseh tožbenih razlogov.

5. V konkretnem primeru ni sporno, da je Republika Slovenija zemljiškoknjižna lastnica obravnavanih nepremičnin in tudi ni sporno, da sta s tožečo stranko sklenili Pogodbo z namenom uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Prav tako niso sporna dejstva, zapisana v pogodbi. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sicer citira določila Pogodbe in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1129/2014 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 143/2013, vendar pa pravno relevantnih dejstev ne upošteva, saj je napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo s tem, ko je zaključil, da gre v predmetnem primeru za pridobitev, oziroma prenos lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Za tak zaključek ni imel nobene podlage. Pogodbeni stranki sta namreč v Pogodbi nesporno ugotovili, da je tožeča stranka nepremičnino priposestvovala in s tem pridobila lastninsko pravico na originaren način. Tožeča stranka izpostavlja sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 120/2012, v kateri je sodišče poudarilo, da mora biti v posadni listini izkazana izpolnjenost vseh zakonskih pogojev za priposestvovanje, da bi lahko upravni organ zaključil, da gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in ne na podlagi pravnega posla. V Pogodbi sta pogodbeni stranki ugotovili, da je predlagatelj kot dobroverni lastniški, oziroma zakoniti posestnik izvrševal dobroverno posest nepremičnin vse od 13. 1. 2004 dalje, zaradi česar je te nepremičnine pridobil v last na originaren način, torej s priposestvovanjem. To pa pomeni, da je v posadni listini izkazana izpolnjenost vseh zakonskih pogojev za priposestvovanje in bi zato morala tožena stranka odobriti pravni posel. V konkretnem primeru ne gre za prenos lastninske pravice na podlagi pravnega posla, kot to zmotno zaključuje prvostopenjski organ in tudi ne za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pač pa za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, torej na podlagi zakona. Teh dejstev prvostopenjski organ ni ugotavljal in je zato njegova odločitev v nasprotju tudi s sodbama, na kateri se sklicuje, niti v odločbi ni pojasnil na kakšni podlagi sklepa, da gre za prenos lastninske pravice na podlagi pravnega posla.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 120/2012, na katero se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da morajo biti v pogodbeni listini ugotovljeni in izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem, tako da organ v postopku odobritve pravnega posla lahko oceni ali je pogodba o priznanju lastninske pravica po vsebini pravni temelj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. Tega tožeča stranka ni izkazala, saj ni predložila pogodb, na kateri se sklicuje v pogodbeni listini, niti prvostopenjski organ v arhivu ni našel ponudbe za prodajo parcel niti vloge za odobritev pravnega posla za predmetne nepremičnine. Zato gre v obravnavanem primeru za promet s kmetijskimi zemljišči, ki bi moral potekati v skladu z določbami ZKZ.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača njen očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

9. Republika Slovenija, kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin s parc. št. 221, 352/8, 902/8, 902/9 in 352/9, vse k.o. ..., in tožeča stranka sta dne 15. 4. 2016 sklenili Pogodbo. V 1. členu sta ugotovili, da zemljiškoknjižno stanje ter nepremičnin ne ustreza dejanskemu lastniškemu stanju, saj je Republika Slovenija te parcele s prodajno pogodbo z dne 8. 1. 2004 prodala A.A., ta pa s kupoprodajno pogodbo z dne 13. 1. 2004 tožeči stranki. Navedli sta tudi, da sta ti dve pogodbi prilogi in sestavni del Pogodbe, vendar pa ni sporno, da tožeča stranka, ko je predlagala odobritev pravnega posla, teh dveh pogodb toženi stranki ni predložila. V neskladju s tako pogodbeno navedbo pogodbeni stranki nato ugotavljata, da sta se originala pogodb izgubila. Tožena stranka je sicer obe pogodbeni stranki pozvala k predložitvi pogodb, vendar pa tega nista storili, tožeča stranka pa tudi ne oporeka toženi stranki, ki navaja, da v njenem arhivu ni podatka, da bi bili ti dve pogodbi kadarkoli predloženi toženi stranki zaradi odobritve pravnega posla. V Pogodbi sta pogodbeni stranki nadalje še navedli, da sta bili prodajna in kupoprodajna pogodba realizirani, kupnini plačani in da je tožeča stranka dejanski lastnik in posestnik nepremičnin.

10. Sodišče ugotavlja, da mora upravni organ presoditi ali so v listini, ki mu je predložena v odobritev, izkazani pogoji za priposestvovanje, določeni v 43. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ali pa taka listina predstavlja pravni temelj za pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. Tako je tudi stališče upravno sodne prakse, na katero se sklicujeta tako tožena kot tožeča stranka. Med strankama ni sporno, da so nepremičnine, ki so predmet Pogodbe, kmetijska zemljišča, promet s takimi zemljišči pa ureja ZKZ. Prav tako ni sporno, da mora biti vsaka listina, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, torej tudi posadna listina, predložena v odobritev pristojnemu upravnemu organu. Sporno pa je ali gre v obravnavanem primeru za promet s kmetijskimi zemljišči, ki se lahko odvije le po postopku, ki ga določa ZKZ, tako kot to ugotavlja tožena stranka ali pa za izvirno pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, torej na podlagi zakona, za kar odobritev upravnega organa ni potrebna, tako kot to zatrjuje tožeča stranka.

11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tako presojo listine, kot je opisana v prejšnji točki, opravila in ugotovila, da ni izkazano, da bi tožeča stranka na nepremičninah pridobila lastninsko pravico na izviren način, to je s priposestvovanjem, pač pa da gre za pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ, torej za promet s kmetijskimi zemljišči. Svoje stališče je v izpodbijani in drugostopenjski odločbi pojasnila in utemeljila z relevantnimi zakonskimi določbami. Tem zaključkom se sodišče v celoti pridružuje ter posledično zavrača trditev tožeče stranke, da pravno relevantnih dejstev tožena stranka ni ugotavljala. Sodišče sicer nima razloga, da bi oporekalo navedbi v Pogodbi, da ima tožeča stranka predmetne nepremičnine v svoji posesti od 13. 1. 2004 dalje, vendar pa meni, da bi morala obenem tudi izkazati, da izpolnjuje pogoje za odobritev pravnega posla po določbah ZKZ, oziroma pogoje, da taka odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ). Tega pa tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na večletno dobroverno posest nepremičnine ni izkazala ter je zato odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Ne gre namreč prezreti, da sta pogodbeni stranki v 2. alineji 1. člena Pogodbe ugotovili, da je tožeča stranka predmetne nepremičnine pridobila na podlagi verige pravnih poslov (na podlagi prodajne pogodbe med Republiko Slovenijo in A.A. z dne 8. 1. 2004 in kupoprodajne pogodbe med A.A. in tožečo stranko, sklenjeno pet dni kasneje, to je 15. 1. 2004), v 3. alineji navedli, da sta obe listini sestavni del Pogodbe, nato pa v 4. alineji v nasprotju s tem zapisali, da sta se pogodbi izgubili. Razlika je bistvena in opredeljena v tretjem odstavku 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), po katerem se za zemljiškoknjižno dovolilo šteje tudi listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da: 1. priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe (posadna listina) ali 2. zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih listin dovoljuje vpis lastninske ali druge pravice v korist druge osebe. Razlika med obema vrstama listin je v tem, da s posadno listino zemljiškoknjižni lastnik priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, z listino iz 2. točke pa se nadomešča pravnoposlovni prenos.1 V predmetni Pogodbi sta s prej navedenim zapisom pogodbeni stranki dejansko ugotavljali oboje, tako to, da gre za priznanje izvirne pridobitve lastninske pravice, ki jo dokazujejo predhodne pogodbe, kot tudi, da so se take pogodbe izgubile in se zato želi s Pogodbo urediti zemljiškoknjižno stanje.

12. Glede na navedeno in ob upoštevanju opisanih neskladij v Pogodbi, sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožeča stranka s predložitvijo te Pogodbe ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje in je zato pravilen njen zaključek, da s tem ni izkazala, da ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ. Tožena stranka je sicer v svojih arhivih tudi preverila ali je Republika Slovenija kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin v letu 2004 ponudila prodajo teh parcel in ugotovila, da tega ni storila niti takrat niti kasneje, čemur tožeča stranka tudi ne oporeka. Ker tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi bil izpolnjen kateri od pogojev iz 19. člena ZKZ za izdajo potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna, je bila odločitev tožene stranke, da zavrne odobritev predložene listine, utemeljena.

13. Skladno z vsem navedenim je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tako v sklepu Višjega sodišča v Kopru, opr. št. CDn 67/2013 z dne 20. 2. 2013.