Jedro

Po dogovoru pogodbenih strank neizpolnitev pogodbenih obveznosti dobavitelja predmetov leasinga ne vpliva na veljavnost pogodb o finančnem leasingu. Toženec zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da mu vozila niso bila izročena v posest in posledično tudi niso postala last tožnice, temveč so bila izročena v last in posest tretjim osebam, ne more uspešno ubraniti vtoževane terjatve po pogodbi o finančnem leasingu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca do tožnice v višini 18.357,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2008 dalje (I. točka izreka); da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca do tožnice za zneske 1.425,51 EUR, 1.477,22 EUR, 624,81 EUR, 1.855,32 EUR, 1.163,31 EUR, 375,56 EUR, 2.503,75 EUR, 930,33 EUR, 2.292,94 EUR, 1.595,46 EUR, 859,32 EUR, 1.226,80 EUR, 475,48 EUR, 1.694,06 EUR, 860,00 EUR, 315,00 EUR in 156,26 EUR (II. točka izreka); da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 60833/2009 z dne 13. 5. 2009 v veljavi tudi v 1., 2., 3. in 4. točki izreka sklepa (III. točka izreka); da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.680,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.

2. Zoper sodbo in sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je brez upravičenega razloga upoštevalo dokaze o izpolnitvi pogodb, predložene po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnica se ne more sklicevati na to, da na prvem naroku ni mogla pričakovati, da bodo trditve in dokazi glede izpolnitve njene pogodbene obveznosti pravno relevantni. Tožbeni zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti iz dvostranske pogodbe je namreč sklepčen ob predpostavki, da tožnica zatrjuje izpolnitev svoje pogodbene obveznosti (plačilo kupnine), sodišče prve stopnje pa ji v okviru materialnega procesnega vodstva tudi ni nakazalo druge podlage tožbenega zahtevka. Glede na navedeno bi morala tožnica najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo predložiti dokaze, da je izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Kasnejše predložitve dokazov o tem pravno relevantnem dejstvu ni mogoče opravičiti in teh dokazov posledično tudi ni mogoče upoštevati. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme o plačilu kupnine dobavitelju na tožencu. Napačno je sodišče prve stopnje tudi presodilo, da sme trditve, ki jih toženec podal pri podaji ustne ovadbe za kaznivo dejanje pri policiji, šteti za priznana dejstva in je posledično napačno uporabilo določbo 214. člena ZPP. Nespretna obrazložitev sodišča prve stopnje pri ugotavljanju, ali je tožnik plačal kupnino za vozila, kaže, da sodišče prve stopnje ne more ugotoviti obstoja tega dejstva s stopnjo prepričanja, zato bi moralo na podlagi pravila o dokaznem bremenu zaključiti, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena, da je plačala kupnino za vozila. Tožnica bi morala sicer navesti tudi, kako je plačala kupnino dobavitelju. Neoverjeni računalniški izpisi iz lastnih evidenc tožnice ne dokazujejo plačila kupnine dobavitelju. Izjave o pobotu št. 1111107251 z dne 26. 6. 2006 med tožnico in dobaviteljem ni mogoče upoštevati, ker je ni predložila tožnica, na kateri je bilo breme dokazovanja, toženec pa s predložitvijo te listine ni priznal niti obstoja delnega plačila kupnin za vozila, saj jo je predložil v dokaz dejstva o obstoju terjatve tožnice do dobavitelja, ki sega v leto 2005. Ustrezen dokaz bi bil s strani tožničine banke overjeno potrdilo o izvršenem plačilu kupnine dobavitelju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 11. člena leasing pogodb, ki določa, da leasing pogodbe avtomatično prenehajo, če nakup predmeta leasinga iz kateregakoli razloga ni možen. Ta pogodbena določba predstavlja poseben dogovor pogodbenih strank, ki v skladu s četrtim odstavkom 120. člena Obligacijskega zakonika (OZ) velja namesto določb splošnih pogojev, ki se z njim ne ujemajo. Veljavnost pogodbene zaveze iz splošnih pogojev poslovanja, da je leasingojemalec dolžan plačevati obroke leasinga tudi v primeru, da mu predmeti leasinga niso dostavljeni, je tako s posebnim pogodbenim dogovorom izključena v primeru, da nakup predmetov leasinga ni možen. Zaradi zgoraj navedenega posebnega dogovora pogodbenih strank je šteti, da v obravnavanem primeru sploh ni prišlo do sklenitve kupoprodajnih pogodb med tožnico in dobaviteljem predmetov leasinga, posledično pa so prenehale veljati tudi leasing pogodbe. Zatrjevanega odločilnega dejstva, da nakup vozil ni bil možen, ker so bila ta vozila prodana in prenesena v last in posest tretjim, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Sicer ga potrjuje dejstvo, da toženec ni prejel predmetov leasinga. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep III Ips 31/2003, sklep III Ips 15/2004, sodbo II Ips 280/2002, sklep II Ips 563/2006 in sodbo II Cp 39222/2008, saj je v teh primerih šlo za drugačno dejansko stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ureditev v 286. členu ZPP dopušča navajanje novih dejstev in dokazov tudi še po prvem naroku za glavno obravnavo, če je izpolnjen pogoj nekrivde. Tožnica je zoper toženca naperila tožbeni zahtevek na plačilo 18.357,36 EUR. Utemeljevala ga je s trditvami, da so bile med njo in tožencem v svojstvu samostojnega podjetnika sklenjene pogodbe o finančnem leasingu, od katerih je odstopila po njegovi krivdi (zaradi neplačevanja obrokov leasinga), zato je po splošnih pogojih upravičena do plačila zapadlih obrokov leasinga, nezapadlih obrokov leasinga, diskontiranih na vrednost ob odstopu od pogodbe, ter drugih stroškov iz splošnih pogojev. Pasivno legitimacijo toženca je utemeljevala s trditvami, da se je toženec k vsaki od pogodb zavezal kot porok in plačnik. V nasprotju s pritožbenimi navedbami takšne navedbe za sklepčnost tožbenega zahtevka zadostujejo. Toženec se je tožbenega zahtevka branil z materialnopravnim ugovorom neizpolnitve pogodbene obveznosti oziroma (po njegovi razlagi) ugovorom neveljavnosti pogodb, ki ga je sprva utemeljeval s pravotvornim dejstvom, da mu vozila po leasing pogodbah niso bila dobavljena, temveč so bila kmalu po sklenitvi pogodb o finančnem leasingu prodana in prenesena v last in posest tretjim. Ugovor neizpolnitve pogodbene obveznosti, v zvezi s katerim nosi tudi trditveno in dokazno breme, je toženec šele v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2011 (po prvem naroku za glavno obravnavo) utemeljil tudi s pravotvornim dejstvom neplačila kupnine dobavitelju vozil. V navedbah v pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2011, ki jo je z dovoljenjem sodišča prve stopnje podal po prvem naroku za glavno obravnavo, je namreč osporaval zgolj način izpolnitve tožničine obveznosti plačila kupnine s pobotanjem terjatev do dobavitelja, ki naj bi po njegovem kazal na obstoj nedopustnega nagiba tožnice. Na takšen ugovor toženca je tožnica v razumnem roku predložila dokaze o plačilu kupnine, saj jih je predložila takoj po prejemu pripravljalne vloge z dne 20. 9. 2011, to je na naroku z dne 27. 9. 2011. Glede na pojasnjeno je pogoj nekrivde v zvezi z vsemi dokazi o plačilu kupnine (tako tistimi, ki jih je tožnica predložila že pred jasnim ugovorom toženca, kot tistimi, ki jih je predložila po postavljenem ugovoru) izpolnjen in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo.

5. Dejstva plačila kupnine za vozila dobavitelju sodišče prve stopnje ni štelo za priznano s toženčevo izjavo iz kazenske ovadbe v smislu 214. člena ZPP, kot to neutemeljeno navaja pritožba, temveč je o njem izvajalo dokaze. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dobavitelju plačala kupnino za vozila, ki so bila predmet leasing pogodb. Navedeno potrjujejo predloženi listinski dokazi - izpiski iz lastnih evidenc tožnice (A50 do A58) v povezavi z potrdili H. d.d. o izvršenem plačilu ter zlasti izjava toženca v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe z dne 1. 7. 2008, da je družba H. dobavitelju plačala račune za prodana vozila. Izpiskom iz lastnih evidenc tožnice pritožba neutemeljeno odreka dokazno vrednost. Sodišče prve stopnje jih je pravilno obravnavalo skupaj z ostalimi listinskimi dokazi ter jih umestilo v mozaik celotne dokazne ocene.

6. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica kot leasingodajalka s tožencem v svojstvu samostojnega podjetnika kot leasingojemalcem sklenila štiri pogodbe o finančnem leasingu za tri rabljena osebna vozila in eno rabljeno tovorno vozilo. Toženec, ki je bil seznanjen tako s pogodbami, kot s splošnimi pogoji, se je k vsaki od pogodb zavezal kot porok in plačnik. Toženec v svojstvu samostojnega podjetnika si je sam izbral dobavitelja predmetov leasinga – družbo M. d.o.o. in predmete leasinga, se sam dogovoril o pogojih nakupa in je tudi poznal prodajne, poslovne, dobavne ter izročilne pogoje dobavitelja. S splošnimi pogoji (3.3. točka) sta pogodbeni stranki izključili tožničino odgovornost za obveznosti dobavitelja predmeta leasinga, izključili zahtevke leasingojemalca proti tožnici v primeru neizpolnitve obveznosti dobavitelja predmeta leasinga ter se dogovorili, da je tudi v primeru neizpolnitve obveznosti dobavitelja predmetov leasinga leasingojemalec dolžan izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti. Hkrati je leasingodajalec na leasingojemalca prenesel pravico do uveljavljanja zahtevkov zoper dobavitelja, ki sicer na podlagi prodajnih pogodb pripadajo leasingodajalcu. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavanem primeru sklenjene pogodbe o indirektnem finančnem leasingu (1), pri katerih je tožnica nastopala le kot financer. Po celoviti presoji izpostavljenih okoliščin sklepanja pogodb o finančnem leasingu in izpostavljenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženčev ugovor, da zgoraj navedenih splošnih pogojev po 121. členu OZ ni mogoče upoštevati oziroma da so nični. Razdelitev tveganj, kot je bila dogovorjena v obravnavanem primeru, je za finančni leasing tipična in po stališču sodne prakse tudi ne pomeni kršitve materialnega prava (2). Glede na navedeno je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da mu vozila niso bila izročena v posest in posledično tudi niso postala last tožnice, temveč so bila izročena v last in posest tretjim osebam, ne more uspešno ubraniti vtoževane terjatve. Po dogovoru pogodbenih strank namreč neizpolnitev pogodbenih obveznosti dobavitelja predmetov leasinga ne vpliva na veljavnost pogodb o finančnem leasingu.

7. Pritožba neutemeljeno opozarja na 11. člen pogodb o finančnem leasingu, ki določa, da v primeru, da iz kateregakoli razloga nakup predmeta leasinga s strani leasingodajalca ni možen (3) ali je pogodba za nakup predmeta leasinga odpovedana ali je razvezana ali preneha veljati, avtomatično preneha veljati tudi leasing pogodba, leasingojemalec pa je dolžan leasingodajalcu povrniti vse stroške in škodo, poleg tega pa je leasingodajalec upravičen do stroškov priprave in izvedbe leasinga v skladu s to pogodbo. Navedeni člen pogodbe se ne nanaša na po tožencu zatrjevan dejanski stan – da mu vozila niso bila izročena v posest in posledično tudi niso postala last tožnice, temveč so bila kmalu po sklenitvi pogodb o finančnem leasingu prodana in prenesena v last in posest tretjim. 11. člen pogodb o finančnem leasingu namreč ureja primer, ko prodajne pogodbe za vozila med leasingodajalko in dobaviteljem sploh niso bile sklenjene oziroma so bile sklenjene, vendar so bile kasneje odpovedane, razvezane ali so prenehale veljati. Ne ureja pa neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ki jih uveljavlja toženec, temveč slednje (deloma) urejajo splošni pogoji. Nasprotje med posebnimi dogovori pogodbenih strank in splošnimi pogoji, na katerem vztraja pritožba, tako ni podano, temveč se določbe pogodb o finančnem leasingu in splošni pogoji dopolnjujejo. Razloga za uporabo četrtega odstavka 120. člena OZ tako ni. V pritožbi izpostavljene okoliščine – da do sklenitve prodajnih pogodb med leasingodajalko in dobaviteljem ni prišlo – toženec ni pravočasno zatrjeval. Takšen ugovor je postavil šele v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2011, pri tem pa ni pojasnil, zakaj teh trditev ni podal do izteka roka, ki mu ga je na prvem naroku za glavno obravnavo postavilo sodišče prve stopnje. Iz toženčevih navedb, podanih do navedene pripravljalne vloge, izhaja ravno nasprotno – da so bile prodajne pogodbe med tožnico in dobaviteljem sklenjene. Glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej ugotavljati, ali so bile prodajne pogodbe med tožnico in dobaviteljem sploh sklenjene. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še pripominja, da že iz dejanske ugotovitve, da je tožnica kupnino za vozila po prodajnih pogodbah z dobaviteljem plačala, izhaja, da so prodajne pogodbe med tožnico in dobaviteljem bile sklenjene.

8. Neplačevanje obrokov leasinga predstavlja kršitev pogodb o finančnem leasingu. Tožnica je zato od teh pogodb utemeljeno odstopila. Ker je v tem primeru po pogodbenem določilu upravičena do plačila vseh zapadlih in nezapadlih obrokov ter drugih stroškov po splošnih pogojih, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

9. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo in sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

10. Zaradi pritožbenega neuspeha toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Pri indirektnem finančnem leasingu leasingodajalec ni obenem tudi dobavitelj predmetov leasinga, temveč je dobavitelj prodajalec predmetov leasinga, s katerim leasingodajalec tudi sklene prodajno pogodbo za predmete leasinga na iniciativo leasingojemalca

(2) Primerjaj sodbo VS III Ips 69/96, sodba in sklep VS III Ips 31/2003, sklep VS III Ips 15/2004

(3) Podčrtalo pritožbeno sodišče