Jedro

Četudi delavec ne dela (na primer zaradi neupravičenih izostankov z dela), delodajalec nima podlage, da mu ne izplača plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje z dne 30. 11. 2010 v zvezi s popravnima sklepoma z dne 10. 3. 2011 in 17. 3. 2011. Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku iz naslova neizplačanih plač oz. nadomestil plače za mesec januar 2009 iz bruto zneska plače v višini 5.766,07 EUR izplača ustrezni neto znesek v višini 2.886,01 EUR ter od razlike med 6.066,33 EUR bruto zneskom plače ter bruto zneskom plače v višini 5.766,07 EUR (t.j. 300,26 EUR) odvede davke in prispevke ter tožniku izplača ustrezni neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 dalje do plačila; za mesec februar 2009 iz bruto zneska plače v višini 5.766,07 EUR izplača ustrezni neto znesek v višini 2.886,01 EUR ter od razlike med 6.066,33 EUR bruto zneskom plače ter bruto zneskom plače v višini 5.766,07 EUR (t.j. 300,26 EUR) odvede davke in prispevke ter tožniku izplača ustrezni neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2009 dalje do plačila. Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.402,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, na račun pooblaščenca tožeče stranke, svoje stroške postopka pa nosi sama (1. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, v katerem je tožena stranka zahtevala (po nasprotni tožbi tožeča stranka), da tožena stranka (G.B.) tožeči stranki plača znesek v višini 2.323,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 dalje in znesek v višini 2.299,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2009 dalje, vse v roku 15 dni in pod izvršbo, ter ji povrne stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka, v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi oz. podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnik zahteval izplačilo nadomestila plače in ne plačilo plače. Ker tožnik dogovorjenega dela na domu v januarju in februarju 2009 ni opravljal, je tudi tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila. Delovno razmerje je namreč dvostransko odplačno razmerje, v katerem je vsaka stranka dolžna izpolnjevati svoje obveznosti in katerega bistven element je opravljanje dela za plačilo. Če delavec ne dela, do plače ni upravičen. Primere, ko delavec kljub temu, da dela ne opravlja in prejema nadomestilo plače, ureja 137. čl. ZDR. Med temi primeri pa ni primera, ko delavec ne dela po lastni volji in odločitvi, kljub temu, da ima možnost opravljanja dela in da delo je. Že tožnikov zahtevek, ki se glasi na plačilo nadomestila plače dokazuje, da se tožnik zaveda dejstva, da v januarju in februarju 2009 ni opravljal nobenega dela in zato tudi ne zahteva plače, temveč nadomestilo plače, do slednjega pa na podlagi 137. čl. ZDR ni upravičen. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, ali je tožnik v januarju in februarju 2008 opravljal delo ali ne oz. ali so podane katere izmed okoliščin, v katerih je bil tožnik upravičen do nadomestila plače in ali je tožena stranka tožniku zagotovila delovna sredstva, česar pa ni storilo, kljub temu, da gre za odločilna dejstva. Gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Dejansko obrazložitev izreka je vsebovana le v zadnjih dveh odstavkih obrazložitve. Po eni strani tožnik navaja, da je bila določba sporazuma o opravljanju dela na domu le standard, ki ga je tožena stranka vnašala v takšne sporazume, po drugi strani pa je navajal, da za toženo stranko v spornem obdobju ni mogel delati, ker ni imel delovnih sredstev. Kaj to pomeni sodišče ne obrazloži, čeprav je iz sodbe razbrati, da gre za eno izmed odločilnih dejstev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja tožena stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Dejstva, ki so po mnenju tožene stranke odločilna (torej ugotovitev o tem, ali je tožnik v spornem času dejansko delal ali ne), pa za ta postopek niso bistvena, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno zapisalo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožena stranka tožniku za ves čas trajanja delovnega razmerja, torej tudi za meseca januar in februar 2009 dolžna izplačati neto plačo in odvesti davke in prispevke od bruto plače, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in zakaj tožnik toženi stranki ni dolžan vrniti davkov in prispevkov, ki jih je slednja zanj za sporna dva meseca že plačala in katere je zahtevala od tožnika z nasprotno tožbo. Pritožbeno sodišče to argumentacijo v celoti sprejema in je ne ponavlja. Tožena stranka ima sicer prav, da je delovno razmerje dvostransko odplačno razmerje, v katerem je vsaka stranka dolžna izpolnjevati svoje obveznosti in katerega bistven element je opravljanje dela za plačilo, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec nima zakonske podlage, da delavcu ne izplača plače, četudi slednji ne dela (ali je npr. neupravičeno odsoten). Delovno razmerje ni klasično civilnopravno razmerje, pravice in dolžnosti pogodbenih strank ter postopki, v primerih, ko ena ali druga ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti so natančno določeni v ZDR. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v tem sporu ni bistvena okoliščina dejstvo, ali je tožnik v mesecu januarju in februarju dejansko delal in zato te okoliščine utemeljeno ni ugotavljalo. Sankcija za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti po ZDR je namreč redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, nikakor pa sankcija ne more biti samovoljno zadržanje izplačila plače. To izrecno prepoveduje tudi ZDR v 136. členu, po katerem delodajalec, razen v zakonsko določenih primerih, ne more zadržati izplačevanja plače delavcu, ki je pri njem še vedno v delovnem razmerju.

Tožena stranka tudi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo plačo oz. nadomestilo plače. Tožnik je v tožbenem zahtevku resda zapisal, da je tožena stranka dolžna poravnati zneske iz naslova neizplačanih plač oz. nadomestil plače, sodišče prve stopnje pa je takšen zahtevek nerodno prepisalo (besedna zveza „oz. nadomestil plače“ je v izreku nepotrebna), čeprav je iz obrazložitve jasno razvidno, da je tožniku priznalo zahtevek iz naslova neizplačanih plač. Dejstvo je, da terjatev tožnika predstavlja dohodek iz delovnega razmerja (plačo), do katerega je tožnik upravičen, glede na obstoj delovnega razmerja in glede na vse razloge, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo in jih zato pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako pa tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).